Ljudje ob Kolpi: Josip Kopinič, tajni agent ...  kot roman o Jamesu Bondu

28.5.2021 | 13:25

Spomenik na mestu Kopiničeve rojstne hiše

Ladja Bela krajina v Puli

Josip (Jože) Kopinič, tajni agent
Rojen 18. februarja v Radovičih, Bela krajina, umrl 26. maja 1997 v Ljubljani

Da bo bolj jasno, Jože Josip Kopinič, sin čevljarja in gospodinje iz Radovičev, je bil (med drugim) tudi: podčastnik Jugoslovanske kraljeve mornarice, kapetan fregate Španske mornarice, viceadmiral mornarice Sovjetske zveze, polkovnik Jugoslovanske ljudske armade, diplomat, nosilec partizanske spomenice 1941, direktor ladjedelnice Uljanik v Pulju, direktor Litostroja, predstavnik (ljubljanskega) Smelta na Reki, tesen Titov sodelavec, predvsem pa vohun (ne le; a predvsem) Kominterne in NKVD.

Jože Kopinič po osnovni šoli kljub veliki revščini v družini nadaljuje šolanje na trgovski šoli v Karlovcu in (le zaradi brezplačnega šolanja in zagotovljene službe) na podčastniški šoli za podmorničarje v Kumborju v Črni gori. Po končani šoli kot električar službuje na podmornici Nebojša, kjer po sprejemu v partijo s posredovanjem prijatelja iz otroštva - Janeza Marentiča (ustanovnega člana CK KPS na Čebinah) organizira partijsko celico podmorničarjev, ki šteje 27 članov.

Ko ga razkrijejo pobegne v Ljubljano, kjer mu Lovro Kuhar (Prežihov Voranc) organizira pobeg v Moskvo, a mora na begu prepeljati tudi avstrijsko komunistično družino na Slovaško. V Moskvi po nalogu Kominterne obiskuje Univerzo zahodnih manjšin (šola za komuniste, ki niso Rusi) in Ekonomsko fakulteto in v dveh letih diplomira na obeh.

Sovjetska zveza se ob izbruhu državljanske vojne v Španiji odloči poslati strokovno pomoč republikancem in med prvimi petimi strokovnjaki, ki jih dajo na razpolago Španski Vladi je tudi Kopinič (je del redne španske vojske, ne mednarodnih prostovoljcev, čeprav določeno obdobje poveljuje prostovoljskim enotam). Tam si (na podlagi statistike najpogostejših imen) izbere novo ime Ramon Valdes. Kot mornariškega strokovnjaka ga republikanska vlada pošlje v ladjedelnico, da bi rešil problem remonta precejšnega dela flote, ki ni pripravljena za vojne operacije. Kopinič takoj zapre 17 odgovornih inženirjev, zagrozi z likvidacijo in sankcijami in v nadaljevanju se problem čudežno reši, saj odhaja vsak teden iz remonta nova vojna ladja na bojišče. Kot mornariški častnik po padcu Guernice organizira evakuacijo republikanskih vojakov in njihovih družin z angleško trgovsko ladjo v Francijo – za ta namen izvede puč na ladji, odstavi kapitana in prevzame poveljstvo. Ob blokadi nemških in Francovih ladij s svetlobnimi znaki zavlačuje intervencijo in z radiotelegrafsko zvezo prikliče na pomoč britansko kraljevo mornarico, ki nevtralizira ladje pučista generala Franca, Kopinič varno pristane v francoskem pristanišču. Ponovno se vrne v Španijo, kjer ga vlada imenuje za vojaškega atašeja v Franciji. V Parizu se druži z agentom Kominterne Lovrom Kuharjem in organizira Josipu Brozu pot v Moskvo ter ga priporoči za šefa KPJ (oba pa ta čas financira s svojo diplomatsko plačo). Njegova prava naloga v Franciji je, da ugotovi zakaj dve podmornici, ki ju Francozi izdelujejo za Španijo, nikakor nista predani vojni mornarici, ter da ju čimprej pripelje na bojišče. Takoj mu je jasno, da gestapo (čas pred okupacijo Francije!) z diverzijami preprečuje dokončanje izgradnje. Ker je njegovo ime Ramon Valdes (sam v začetku ni vedel, da nosi priimek grofa in admirala Valdesa), hitro vzpostavi kontakt s šefom Gestapa, saj menijo, da je plemič. Ponudi jim, da za protiuslugo dostavi podmornici generalu Francu. Nemci mu ponudijo potne liste za vse sorodstvo za Južno Ameriko, veliko posestvo v Braziliji, finančno nagrado in avans 200.000 francoskih frankov v gotovini in odpovedo diverzijo na remontu podmornic. Kopinič kovček z gotovino prevzame, kupi gorivo in hrano, izpluje na poskusno plovbo in izgine s podmornicama v atlantskem oceanu. Kljub blokadi tako Britancev kot Nemcev, Italijanov in španskih pučistov že drugič prepluje Gibraltarsko ožino in pripelje podmornici v sredozemsko luko. Le njemu gre usluga, da fašisti niso dobili nobene podmornice, vse do padca republike.

Ko Sovjeti ugotovijo, da je z republiko v Španiji konec, ga pokličejo v Moskvo. Tu nadaljuje delo v Kominterni, kjer piše ocene o funkcionarjih – predvsem iz Jugoslavije. Te ocene so za ocenjenega lahko pomenile napredovanje; pot v sibirski gulag na prevzgojo ali usmrtitev.

V Moskvi je že napisan ukaz o njegovem imenovanju za poveljnika sovjetske podmorniške flote v Baltiškem morju, ko Stalin oceni, da bo bolje koristil kot vohun v Jugoslaviji. Na hitro mu dodelijo sodelavko telegrafistko in inženirko za izdelavo radijskih postaj Stelo (grško komunistko), ki je naredila specializacijo na Elektrotehniški fakulteti (šele na vlaku za Turčijo ugotovita, da sta mož in žena, prav tako pa njune rojstne podatke in imena). Kanadske potne liste jima šele na vlaku izroči agent NKVD Edvard Kardelj. Kopinič je pozneje mnenja, da je bil to Kardeljev taktični manever, kako ga razkriti. Za Kardelja tudi po osvoboditvi ne najde lepih besed. Potuje preko Odese in Istanbula v Zagreb. V Carigradu se srečata s Titom.

V Zagrebu najameta hišo, s pomočjo Vladimirja Velebita pa Stela izdela radijsko postajo, ki ima direktno zvezo z Moskvo (posreduje pa sporočila še 7 komunističnih partij iz Evrope, ki jih k njim prinašajo kurirji ali pa radio postaje nimajo daljšega dometa). Ves čas druge svetovne vojne je Kopinič povezan z Moskvo in tudi Vrhovni štab NOV dela prek njega. Sovjetska zveza pred vojno vzpostavi 84 obveščevalnih centrov v Evropi in Kopiničev center v Zagrebu je eden od 4 (štirih) neodkritih vse do konca vojne. V sporočilih uporablja različne podpise – glede na to ali so namenjena Kominterni ali le njenemu podpredsedniku ali predsedniku Dimitrovu, ali sovjetskemu NKVD-ju ali pa kar Stalinu osebno!

Ima izjemno dobro organizirano mrežo sodelavcev v vseh strukturah: pri ustaših, domobrancih, Gestapu v Zagrebu in na Dunaju, SS, Wermachtu – celo v Hitlerjevim volčjem brlogu izve vse podrobnosti generala Koniga. Nekaterih svojih informatorjev ne razkrije vse do smrti, saj delajo zanj tudi po vojni.

Po vojni Kardelj in Hebrang preprečita njegovo imenovanje za prvega veleposlanika v ZDA, nakar odkloni vse častne funkcije in kot trgovski ataše odide v Istanbul in Ankaro, kjer nadaljuje obveščevalno dejavnost za Stalina in Tita. Tam med drugim v dramatični akciji ugrabi enega od jugoslovanskih konzulov, za katerega smatrajo, da je britanski vohun, in ga po skrivnih poteh dostavi v Beograd. Po povratku v domovino postane direktor majhne ladjedelnice Uljanik v Pulju, ki jo s Titovo podporo (tretje izjemno veliko finančno nadomestilo mu ta podpiše kar na gledališki list med operno predstavo) spremeni v veliko socialistično podjetje. Podobno nadaljuje v Litostroju. Ob upokojitvi se želi vrniti na morje, zato si ljubljanski Smelt (pred propadom) spontano izmisli izpostavo na Reki, ki jo vodi Kopinič.

Kopinič beleži res izjemne uspehe v obveščevalni dejavnosti – nekaj jih naštejmo:

-          natančno napove čas in obseg nemškega napada na Sovjetsko zvezo (s seznamom enot, razporeditvijo in njihovo oborožitvijo), a Stalin (ki dobi še 3 podobna obvestila) tega ne jemlje resno, ker meni, da sta s Hitlerjem prijatelja in da napada na ZSSR ni pričakovati pred letom 1944,

-          njegov podnajemnik v vohunski hiši v Zagrebu je SS major Aleksander Wolf, prek katerega dobiva pomembne podatke – ta tudi osebno prepelje na svobodno ozemlje pesnika Vladimirja Nazorja in Ivana Gorana Kovačiča ter Titovega sina Miša (ki ga je imel s Slovenko Herto Haas, sicer njegovo kurirko),

-          nemški pilot, ki se po sestrelitvi pridruži partizanom, nagovori svojega očeta, ki kot polkovnik koordinira ustaške letalske sile v NDH, da postane Kopiničev obveščevalec,

-          na podlagi informacij v visokih ustaških krogih razkrije domnevnega vohuna – Andrijo Hebranga, sekretarja KP Hrvaške (ki pa so ga pozneje obtožili  tudi vohunjenja Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo) – tukaj dileme še vedno niso razjasnjene, saj Hebrang ni naredil samomora kot so želeli prikazati komunisti, pač pa je bil v zaporu zastrupljen,

-          častnik v ustaški policiji, ki je bil zadolžen za odkrivanje tajnih radijskih postaj, je bil Kopiničev agent in ga je pravočasno informiral o nevarnosti oddajanja,

-          ustaški mornariški poročnik, njegov sošolec in sodelavec, ki je bil poslan na usposabljanje (priporočilo posreduje Kopinič) v nemško podmorniško bazo Sweneminde, je posredoval natančen načrt baze, ki so jo zavezniki nato bombardirali in hudo poškodovali. Moskva je Kopiniču posredovala osebno zahvalo Vrhovnega štaba Združenega kraljestva za natančne podatke,

-          Kopinič je prvi opozoril Sovjete, da je elitna SS divizija »Totenkopf«, ki je bila namenjena v Libijo kot pomoč Rommlu, preusmerjena v Stalingrad. Ker je natančno sporočil njen načrt poti, je bila ta skoraj povsem onesposobljena še pred pristankom na črnomorski obali,

-          po Kopiničevem navodilu so trije ustaški piloti (enkrat celo z nemškim častnikom na krovu) na ruski fronti (s Kopiničevimi gesli) dvakrat varno preleteli položaje sovjetske vojske in prinesli zemljevide z načrti izgradnje novih letališč in skladišč nemške vojske v Ukrajini, namenjene za napad na Stalingrad (le zaradi dvoma v njegova natančna predhodna telegrafska sporočila),

-          Kopinič je natančno napovedal desant na Drvar, prav tako je razkril izdajalca v bližini Tita – le Vrhovni štab ga ni pravočasno upošteval,

-          leta 1944 je Kopinič razkril vohuna v Vrhovnem štabu NOV – Titovega telegrafista – informacijo o njem je dobil iz Berlina,

-          tri mesece pred izbruhom afere Informbiro je Kopinič Titu posredoval vseh 17 točk Stalinovih obtožb. Čeprav Tito temu obvestilu ni verjel, je vseeno pravočasno pripravil odgovore nanje in v hipu ovrgel obtožbe (torej ni šlo za eno neprespano noč kot so nas učili),

-          Kopinič je Tita obvestil o kar nekaj (od skupno vsaj 27 načrtovanih) atentatih nanj. Prvega atentatorja je Tito v skladu z njegovimi navodili pričakal osebno z revolverjem v rokah,

-          Kopinič naj bi stal tudi za razkritjem drugih vohunov – vključno z Edvardom Kardeljem in Jovanko Broz, nekatera njegova sporočila naj bi prestregel in preusmeril Stane Dolanc.

Kopinič je Tita pred 2. svetovno vojno vsaj trikrat rešil gotove smrti, pozneje še večkrat. Josip Broz je bil imenovan za sekretarja CK KPJ na podlagi Kopiničevega priporočila. Sta pa bila zaradi tega v Moskvi usmrčena vsaj dva druga protikandidata. Moskva je hotela Tita odstraniti kmalu po njegovem imenovanju za sekreterja CK KPJ, ker so ga nekateri jugoslovanski komunisti obtožili Trockističnih idej v njegovem prevodu Zgodovine ruske komunistične partije v srbsko-hrvaški jezik. Razsodnik je bil Kopinič, ki je obtožbe ovrgel z razlago, da je Josip Broz slab prevajalec, nikakor pa ne trockist.

Ob njegovih res številnih uspehih pa je potrebno omeniti hudo polomijo Kopiniča ob reševanju 80-ih komunistov in simpatizerjev (kulturniki in znanstveniki) iz dvorca Kerestinec v Zagrebu. Akcija ni bila zahtevna, saj je bil režim v zaporu le malce strožji od hišnega pripora (dovoljeno študijsko delo in sprehodi po parku ob nadzoru vojaka). Pobeg je uspel, a ker po pobegu nihče ni pomagal zapornikom na svobodno ozemlje (komunikacijski mrk v komunističnih vrstah), so bili z izjemo desetih vsi ujeti in usmrčeni. Jugoslovanski partijski funkcionarji so zahtevali Kopiničevo likvidacijo, a Moskva mu je dodelila imuniteto in je s svojim delom nemoteno nadaljeval.

Nekajkrat mu je grozila likvidacija, ker je delal v popolni tajnosti in ga komunistični eksekutorji niso poznali.

Eden takšnih incidentov se je zgodil leta 1942, ko je z ženo Stelo dva meseca bival z Vrhovnim štabom slovenskih partizanov v Kočevskem Rogu in oddajal od tam. Ob povratku v Zagreb sta bila ujeta na Žumberku s strani hrvaških partizanskih enot, katerih hitro vojaško sodišče ju je kot vohuna obsodilo na smrt (pri sebi sta imela dokumente z različnimi imeni). Preživela sta le po naključju, ker se je poveljnik enote želel pred eksekucijo pohvaliti tisto noč prispelimi visokimi funkcionarji – Ivo Lolo Ribarjem in njegovim očetom dr. Ivanom Ribarjem. Dr. Ribar je pred tem nekaj dni preživel v Kopiničevem stanovanju v Zagrebu. Ta dva sta zakonca Kopinič prepoznala in ju rešila. Partizani so jima dodeli bataljon za spremstvo do Samobora, ki pa je naletel na zasedo in se razpršil. Za Kopiničevima je izginila vsaka sled in Titu je bilo po nekaj dneh poslano sporočilo, da je Kopinič padel. V tem času pa sta se zakonca uspešno vrnila v Zagreb in že komunicirala s Titom in Moskvo.

Tudi po vojni se je precej zapletlo in ker ni hotel razkrivati svojih obveščevalcev (ti so praviloma nato bili likvidirani), je o njegovi usodi razpravljal IO CK KPJ, a jo je odnesel le z opominom.

Kopiničev  življenjepis se bere kot roman o Jamesu Bondu, agentu 007 v službi Njenega veličanstva, a ena podrobnost Kopiniča, izjemnega vohuna, loči od namišljenega tajnega agenta MI6. Filmski junak v vsakem novem filmu sreča novo lepotico in jo zlahka osvoji. Naš vrli Belokranjec je povsem drugačen. Z edino znano žensko v njegovem življenju: ženo Stelo, ki njegovo pravo ime spozna šele po rojstvu otroka (pove ji ga Herta Hass, kurirka in Titova ljubica, mati Miše Broza, pravi priimek pa šele v 50-ih letih) - se je Jože poročil kar trikrat. Prvič formalno na ukaz Kominterne v Moskvi, drugič, ko je med njima res vzplamtela ljubezen – na veleposlaništvu v Istanbulu, in tretjič 1953 leta v Pulju, ko sta formalnost morala ponoviti, saj so se vsi predhodni dokumenti izgubili.

Nekateri njegovi psevdonimi: Vazduh (najpogosteje uporabljan), Ramon Valdes, Ivan Kovačević, Antun Kadić, Vokšin za NKVD v Moskvi, Aleksander za šefa Kominterne Dimitrova, Mali za Tita. Ko je pisal Stalinu, se je podpisal kot Štefan in v tem primeru drugi niso smeli brati njegovega sporočila.

Kot direktor ladjedelnice Uljanik je poskrbel, da so eno čezoceansko ladjo poimenovali Bela krajina, njeni splavitvi pa je prisostvovala tudi Belokranjska delegacija, ki jo pelje tudi k Titu.

Boris Grabrijan