DL: Lisko in Šeki - Zanemarjena bika hirala v lastnih iztrebkih

8.5.2021 | 20:10

Po zaslugi Društva za zaščito konj so nedavno shirana bika iz hleva v  sevniški občini odpeljali in zdaj sta si že opomogla v Centru za rejne  živali (CRŽ) Pončo v Laškem.

Po zaslugi Društva za zaščito konj so nedavno shirana bika iz hleva v sevniški občini odpeljali in zdaj sta si že opomogla v Centru za rejne živali (CRŽ) Pončo v Laškem.

Namesto tisoč kilogramov ima ta petletni bik kakih 400.

Namesto tisoč kilogramov ima ta petletni bik kakih 400.

Bika ponekod nista imela več dlake.

Bika ponekod nista imela več dlake.

Ta pogled enega od bikov v novem domu pa je že bolj optimističen, kajne?

Ta pogled enega od bikov v novem domu pa je že bolj optimističen, kajne?

Natalija Nedeljko, velika ljubiteljica živali, ki zadnje tudi ogromno naredi.

Natalija Nedeljko, velika ljubiteljica živali, ki zadnje tudi ogromno naredi.

Sama kost in koža ...

Sama kost in koža ...

Prihod v novi dom

Prihod v novi dom

Nasilje in zanemarjenje se dogajata ne samo za štirimi zidovi domače hiše, ampak tudi hleva. Tako sta na manjši kmetiji na območju Sevnice očitno že lep čas v nemogočih pogojih živela dva bika, Lisko in Šeki: podhranjena v lastnih iztrebkih.

Šele nedavno so ju rešili, in po zaslugi Društva za zaščito konj sta si bika že opomogla in sta nastanjena v lani odprtem Centru za rejne živali (CRŽ) Pončo v Laškem. Sicer bi ju usmrtili, saj ju niso želeli vzeti niti mesarji.

Alarm je sprožila veterinarska inšpekcija, verjetno se je to zgodilo zaradi pogina bika teden dni prej. O dveh ubogih bikih, ki sta še bila v hlevu, je obvestila Društvo za zaščito konj iz Velenja, prostovoljno in neprofitno organizacijo za pomoč živalim, ki že od leta 2012 rešuje in oskrbuje zavržene in pomoči potrebne konje ter jim išče nove domove. V zadnjem času pa so to tudi druge velike živali.

Kot pove predsednica društva Natalija Nedeljko, sta bila oba bika v zelo slabem stanju in shirana – pri petih letih sta tehtala komaj slabih 400 kilogramov, morala bi jih imeti npr. tisoč. Dejansko so ju bile same kosti in koža. Zaradi dolgega ležanja v lastnih iztrebkih je bila njuna koža polna glivic, zasušenega lastnega dreka, ran, odpadajoče dlake. Pet let stoke na privezu je pustilo posledice tudi na sklepih, ki so otečeni, zaradi negibanja in premajhne mišične mase se še tudi zdaj ne moreta normalno gibati.

Kdo je lastnik shiranih živali, nam ni uspelo izvedeti. Iz društva za zaščito konj te informacije niso smeli podati, sevniška veterinarska postaja je to vprašanje ignorirala, z veterinarske inšpekcije oz. Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pa pravijo le, da so bile živali odvzete zaradi njihove dobrobiti in »ker je bilo ugotovljeno, da dosedanji skrbniki zaradi starosti in invalidnosti ne morejo izboljšati oskrbe živali. Očitno so bile neprimerno hranjene in oskrbovane, kar je imelo za posledico splošno zahiranje. Ker gre za sum mučenja živali, ki se lahko obravnava kot kaznivo dejanje, bo zadeva odstopljena pristojnim organom v obravnavo.«

NITI ZA MESO ALI ODKUP

»Sprva sta bila ponujena mesarjem in odkupovalcem, vendar ju tudi zaradi shiranosti nihče ni želel prevzeti. Zanju so vsi predlagali evtanazijo, vendar se uradna veterinarka za to ni želela odločiti in nam je ponudila prevzem obeh shiranih živali, kar smo storili,« pove Nedeljkova.

Društvo za zaščito konj je samo organiziralo prevoz v njihov center v Laškem. Na posestvu jih je že čakal veterinar. Oba bika je takoj pregledal, napisal je poročilo o njunem stanju in jima nudil takojšnjo nujno veterinarsko pomoč. Cepljena sta bila proti notranjim zajedavcem.

»Čaka ju veliko lepše življenje, kot sta ga imela. Ker je politika društva, da se za zdrave živali iščejo posvojitelji ali vsaj botri, bomo zanju iskali primerne domove, po možnosti skupnega. Seveda bosta oba tudi kastrirana, ko bosta dovolj pri močeh. Če zanju ne bomo našli stalnega doma pod pogoji društva – se pravi, da nista namenjena in ne moreta končati za prehrano, v zakolu – bosta ostala na našem posestvu v Laškem do naravne smrti. Srčno pa upam, da bosta, tako kot vol Pončo, pa rešene krave Mojca, Diga in Linda, našla vsaj botre, ki se strinjajo s tem, da so tudi te živali čuteča bitja. Tako lahko veliko lažje poskrbimo za te živali,« pripoveduje Nedeljkova in še doda, da so bikoma Lisku in Šeki za nov, lepši začetek življenja spremenili imeni: nista več Lisko in Šeki, ampak Mak in Lan.

LASTNIKI OSTARELI

Kako se je lahko zgodilo, da so lastniki obeh bikov na tej kmetiji na sevniškem območju tako slabo skrbeli za živali, pa tega ni nihče opazil? Razlog naj bi bila starost lastnikov, ki za te živali očitno niso zmogli dobro skrbeti, čeprav imajo še nekaj malih živali, ki so urejene. A kot pravi Nedeljkova, imajo ti lastniki tudi otroke, ki so zreli in odrasli ljudje …

KAJ PA VETERINARJI?

Pozanimali smo se na Veterinarski postaji Sevnica, kjer so bili s pojasnili skopi. Povedali so le, da je bil zadnji pregled gospodarstva na kmetiji, kjer sta bili odvzeti živali, opravljen v letu 2019. »Lastniku je bilo izdano pisno navodilo o odpravi pomanjkljivosti. Živali so ob pregledu imele na voljo hrano, njihovo rejno stanje ni bistveno odstopalo od normale,« pravijo.

Kdo je pozneje preveril, ali je lastnik odpravil ugotovljene nepravilnosti, menda glede higienskih razmer? Očitno nihče.

Natalija Nedeljko jasno pove, da je v prvi vrsti krivec za nastale razmere lastnik živali, a veliko krivde nosijo tudi veterinarske postaje, »še zlasti tiste, ki imajo koncesije za redne letne veterinarske preglede, kot tudi sami terenski veterinarji, ki zdravijo živali. Ti vidijo, v kakšnem stanju so, pa ne javijo inšpekcijskim službam, da bi se lahko pravočasno odzvale. Nikakor ne morem razumeti, da koncesionarji nekatere kmetije pregledujejo tudi večkrat letno, drugih pa tudi po več let ne. Konec koncev je treba te živali vsako leto tudi cepiti, razglistiti …« pravi.

Obstaja namreč register, imenovan Volos, kjer si lahko pooblaščene veterinarske postaje pogledajo, kdo vse je rejec na njihovem območju, katere živali poseduje in kaj mora pregledati.

PREGLEDATI MALE KMETIJE

»Nikomur ni lahko gledati shiranih in umirajočih živali. Vsak raje vidi lepo urejeno kmetijo in živali v dobrem rejskem stanju, a vendar je treba pogledati tudi po malih kmetijah, saj se tam dogajajo očem najbolj skrita trpljenja. Z gotovostjo pa lahko trdim, da inšpekcijske službe svoje delo dobro opravljajo. Če je prijava realna in resnična, se vedno odzovejo. Mi z njimi korektno sodelujemo. Se pa zgodi, da se včasih kaj zavleče, saj ima vsak lastnik možnost pritožbe. Prijave in odvzeme je treba opraviti v skladu z zakonom, če ne želimo, da bi se živali vračale mučiteljem in neodgovornim lastnikom,« poudari Nedeljkova.

Pa so ljudje že bolj odgovorni in ozaveščeni o skrbi za svoje živali? Čeprav se o tem dnevno ozavešča, se še vedno najdejo grozljivi primeri mučenja, trpinčenja in zanemarjanja živali. Ne le pri konjih, pri katerih so v društvu najprej začeli reševanje, ampak tudi pri vseh ostalih živalih.

ŽIVAL JE ODGOVORNOST

Po opažanju društva so travmam in stresom še posebej podvržene rejne živali, ki večino svojega kratkega življenja preživijo na kratkih privezih, brez možnosti gibanja, normalnega hranjenja in higiene. Tudi živali v kletkah, čeprav naj jih ne bi bilo več, se najdejo po očem skritih kotičkih.

»V društvu se odzovemo na vsako prijavo. Leta izkušenj in stotine odvzemov nam omogočajo, da že iz priloženega fotomateriala v prijavi takoj ugotovimo, za kakšno neprimerno dejanje gre, in v skladu s tem tudi napišemo prijavo inšpekciji. Če inšpekcija odredi odvzem in nam ponudi prevzem živali, to vedno storimo,« pove Natalija Nedeljko.

Pojasni, da je pri zanemarjanju, trpinčenju ali zlorabljanju živali vmes najpogosteje alkohol, sledijo starost in nezmožnost lastnikov poskrbeti za živali, neznanje, čedalje pogosteje pa tudi finančna nezmožnost, bolezni, depresije in podobno. »Ampak ljudje se do konca oklepajo živali, čeprav sami vedo, da ne gre več in da niso v stanju poskrbeti niti zase, kaj šele zanje,« pravi.

EDINO TOVRSTNO DRUŠTVO

V Sloveniji je Društvo za zaščito konj iz Velenja edino društvo, ki lahko na svojih treh najetih posestih nastani in oskrbuje inšpekcijsko odvzete živali. Občasno sicer pomagajo tudi lastnikom, ki jih prosijo za pomoč z res utemeljenim razlogom (smrt, nezgoda, nenadna bolezen), saj je po zakonu vsak lastnik sam dolžen poskrbeti za svojo žival.

Dela jim nikoli ne zmanjka. Še vedno je največ konjev, vendar pa sprejemajo tudi ostale rejne živali, kot so kokoši, koze, ovce, race, gosi, kunci, govedo. Za pujse žal še vedno nimajo primernih nastanitvenih zmogljivosti.

Nedeljkova pove, da inšpekcijsko odvzete živali niso vse nujno bolne ali stare. V večini so bolj ali manj mlade živali, ki se jih ljudje naveličajo ali jim pomenijo prevelik finančni zalogaj, preveč dela, preveč prostega časa in podobno. Do zdaj so vse vrste živali, razen govedi in pujsov, nameščali v njihovih dveh enotah RC Petra v Polzeli in CKPP Alisa v Cerkljah na Gorenjskem, od lani pa še v novem CRŽ Pončo v Laškem.

»Seveda za vse zdrave živali po opravljeni rehabilitaciji in socializaciji iščemo primerne imetnike in jih oddajamo v posvojitev pod pogoji društva. Živali, ki za posvojitev niso primerne, pa ostajajo v društvu do smrti,« pojasni Nedeljkova.

NIČ OD DRŽAVE IN OBČINE

Vsa pomoč bikoma je financirana izključno s sredstvi društva, ki pa jih pridobijo le s prostovoljnimi prispevki, donacijami, licitacijami, botrstvi. Od države ali občine niso še nikoli dobili ničesar. »Če že zaračunamo kakšne stroške odvzemov ali oskrbe do odločbe o trajnem odvzemu, moramo čakati na povrnitev stroškov. Enkrat smo 200 ali 300 evrov upravičenih stroškov prejeli šele po letu in pol,« pove Nedeljkova.

Zadovoljna je, da so ljudje postali bolj pozorni in čuječi, opazujejo okolico in jih tudi obvestijo o neprimerni skrbi za živali. Sami vendar ne morejo hoditi po Sloveniji, od hiše do hiše, in preverjati stanje živali.

»Zagovarjam pa, da se lastnike, ki slabo ravnajo s svojimi živalmi, kaznuje s primerno kaznijo. Ta je trenutno smešno majhna, vsaj zaporna. V zakon bi dodala – kot je tudi drugod po svetu – da morajo takšni lastniki društvom in zavetiščem poravnati vse nastale stroške. Ti so vedno visoki, pa naj je to mačka ali konj,« doda.

Članek je bil objavljen v 8. številki Dolenjskega lista 25. februarja 2021

Lidija Markelj, foto: N. Nedeljko

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava