DL: Portret tedna - Hamo Čavrk

4.5.2021 | 12:10

Že potovanje z otoka Šipana, kjer je bil rojen in je preživel otroštvo akademski slikar, kipar in grafik Hamo Čavrk, letošnji dobitnik Trdinove nagrade za izjemne dosežke na kulturnem področju, pa do Dubrovnika, najbližjega mesta, je bilo prava avantura, kaj šele pot do Sarajeva, kamor se je Hamo po končani osnovni šoli na domačem otoku vpisal na srednjo šolo za likovno oblikovanje in umetnost. Po ozkotirni železnici je vlak od Dubrovnika do bosenske prestolnice vozil celih šestindvajset ur.

Pa saj bi šel takrat v Zagreb, a za pot do tja ni bilo dovolj denarja. Doma so bili revni in so se vsemu odrekli, da je šel lahko v Sarajevo na sprejemne izpite, ki so trajali kar pet dni. Tudi srednja šola je trajala pet let in v njej se je veliko naučil, tako da sprejemni izpiti za vpis na sarajevsko likovno akademijo niso bili problem. Zanimalo ga je vse. Čutil je, da je poklican za ta poklic. Začel je z risanjem in slikanjem, že v tretjem letniku srednje šole se je opredelil za kiparstvo, s katerim je nadaljeval tudi na akademiji, kjer pa tudi preostalih likovnih zvrsti ni zanemarjal.

Bil je problematičen študent. Pa to ne pomeni, da je bil slab, prej to, da je bil predober. Študentom je bilo takrat prepovedano razstavljati. Veljalo je, da se še učijo in tako na razstavah ne morejo biti enakopravni s profesorji. Pa se Hamo ni dal in je na natečaje svoja dela pošiljal pod drugimi imeni. Zgodilo se je, da je bil sprejet, njegov profesor pa zavrnjen. Ko so odkrili, kdo se skriva za imenom avtorja, so ga zaradi lažnega predstavljanja in kršenja pravil akademije skoraj izključili. Ves čas je imel težave s profesorji, ki so študente hoteli ukalupiti, on pa se skupaj s še nekaterimi kolegi ni dal. Prijavil se je tudi na razpis za sodelovanje na tedaj pomembnem mednarodnem ljubljanskem grafičnem bienalu, kjer je bila konkurenca svetovna, in bil sprejet, kar je bilo potrdilo, da je res dober. »Bili smo napredni in smo se ves čas upirali tedanjemu okostenelemu sistemu. Danes pa je študentom vse dovoljeno, a ugotavljam, da so kljub temu sledi, ki jih puščajo za sabo, manjše,« svojo študentsko izkušnjo z zdajšnjim časom primerja Hamo Čavrk.

Kljub njegovi upornosti in ambicioznosti ali pa prav zaradi tega so mu po končanem študiju ponudili mesto asistenta, s čimer bi si zagotovil socialno varnost in napredovanje po akademskih stopničkah, a je bil preveč žejen svobode ustvarjanja pa tudi znanja. Hotel je iti v Zagreb, ki je tedaj veljal za meko avantgardne umetnosti. Tam ga je dočakal legendarni profesor Antun Avgustinčić, kipar svetovnega slovesa, med drugim avtor spomenika miru pred palačo Združenih narodov v New Yorku. Dobil je tudi vabilo galeristov, ki bi ga financirali, da bi študiral in ustvarjal v Parizu ali Antwerpnu. »Na žalost nisem mogel dobiti potnega lista, ker še nisem odslužil vojnega roka, tako da sem ostal v Zagrebu,« se neizkoriščene priložnosti za odhod v svet spominja Hamo.

Morda pa to, da študij nadaljuje v mojstrski delavnici Antuna Avgustinčića, tudi ni bila slaba rešitev, saj se je od velikega mojstra lahko veliko naučil, študij pri njem pa je z dveh let po končani mojstrski delavnici potegnil še za dve leti in magistrski študij zaključil na likovni akademiji v Ljubljani. Seznam njegovih samostojnih razstav doma in na tujem je dolg več strani, predolg za navedbo v tem zapisu. Dovolj je povedati, da so na tem seznamu tudi Berlin, Ljubljana, Zagreb, Sarajevo, Trst, Celovec, München, Dubrovnik …

V Novo mesto ga je pripeljalo naključje. Na povabilo tedanjega predsednika tukajšnjega Hrvaškega kulturnega združenja dr. Emila Lučeva je v Novem mestu odprl razstavo, ki mu jo je pomagala postaviti članica združenja Ksenija Žužić, s katero sta se hitro zbližala, leta 1996 se je Hamo že preselil v Novo mesto, leta 1999 pa sta se na Otočcu poročila.

Od tedaj Hamo Čavrk živi med Zagrebom, kjer ima atelje, in Novim mestom, kjer med drugim kot predsednik vodi tudi Društvo likovnih umetnikov Dolenjske, se someščanom vsake toliko časa predstavi na samostojnih in skupinskih razstavah, svoje znanje pa je likovnega uka željnim posredoval tudi na delavnicah in tečajih pod okriljem JSKD in likovnega društva Mavrica. Vmes se je velikokrat zapeljal tudi na Reko, kjer je bil od začetka tisočletja do upokojitve profesor grafike na tamkajšnji likovni akademiji. Načrtov mu kljub hudi bolezni, s katero se je uspešno spopadel prav med koronakrizo, ne manjka, večina pa je vezana predvsem na novomeško kulturno sceno in dejavnost Društva likovnih umetnikov Dolenjske. Njegova za zdaj neizpolnjena želja je prostor, kjer bi se v Novem mestu lahko sestajali slikarji in drugi kulturniki, kjer bi imeli razstave in ob njih priložnostne koncerte in bi se v miru pogovarjali o kulturi, umetnosti in ustvarjanju. Morda se bo tak prostor našel v obnovljenem Narodnem domu.

Članek je bil objavljen v 6. številki Dolenjskega lista 11. februarja 2021

Igor Vidmar