DL: Naša naravna dediščina - V dolini Kobile

17.4.2021 | 11:20

Niz skočnikov pod Pragom (foto A. Hudoklin)

Potok Kobila, pritok Krke s povirjem v Gorjancih, zaznamujejo ene najbolj nasprotujočih si podob dolenjske narave. V spodnjem toku preko Šentjernejskega polja je zaradi klasične regulacije njegova naravna podoba povsem degradirana; njeno pravo nasprotje pa je ohranjen zgornji tok, ki je eden najdragocenejših kotičkov dolenjske pranarave. Označuje ga težko dostopen amfiteater povirnih dolin, vrezanih v krhka dolomitna pobočja, z razgaljenimi skalnimi stenami med globokimi grapami.

V dolino pripelje le ozka gozdna cesta do meje gozdnega rezervata, ki obsega končni del doline, kjer sta do druge svetovne vojne krajši čas lesne zaloge izkoriščali dve pleterski žagi. Dinamičen potok z različnimi hidrološkimi pojavi preseneča na vsakem koraku, saj moč hudournih voda kot za šalo prestavlja naplavine in strugo. Najbolj slikovit je končni del pod Pragom, kjer se združi več povirnih grap. Vlaški graben je vrezal dolino v pobočju Zidanega gabra, Tisovec s pritoki pa je na južni strani razgalil v globini skrite sklade apnenca ter jih prerezal s slikovito prebojno sotesko.

Nekaj sto metrov dolg odsek se konča z zatrepom, ki ga Tisovec preči v nizu treh skočnikov, visokih do nekaj metrov. Mestoma previsne stene se nadaljujejo v skalna pobočja, na nedostopnih policah so se ohranile tise, na stenah pa visokogorske značilnice, kot denimo alpski srobot in alpski repnjak. Strmine poraščajo mogočni bukovih sestoji, prisojna pobočja po obrobju pa toploljubni listavci, med katerim preseneča puhasti hrast. V dolino vodita dve markirani poti: iz Javorovice in iz Gornjega Vrhpolja.

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista 28. januarja 2021

Andrej Hudoklin, Zavod RS za varstvo narave