Covid pobarvanka: rumena, oranžna, rdeča. Resnice pa od nikjer

11.4.2021 | 14:50

Covid pobarvanka: rumena, oranžna, rdeča. Resnice pa od nikjer

Prvi pomladni dnevi. Ljudi prevzema veselo razpoloženje, kakor da bo v teh dneh izginila vsa nejevolja, vse slabe stvari in bolezni, ki nas tarejo že celo leto. Celo na politiko, ki nas tako strokovno obvešča in uči o dogajanjih v domovini, še posebej so njihovi napotki in ukrepi glede virusa zelo strokovno utemeljeni, počasi pozabljamo.

Gledam, poslušam, lovim sončne žarke, čeprav me maska omejuje pri dihanju, v meni ni nobene evforije. Nič več me ne gane, le neka jeza je v meni, jeza nad ljudmi, ki izkoriščajo to zlo za bogatenje, jeza nad institucijami, ki bi morale to preprečiti.

Pa nič čudnega, saj vendar vemo, kako takšni posli potekajo, ko so naenkrat strokovnjaki vsi drugi in je zdravstveno osebje, ki je edino podkovano na tem področju in bi moralo odločati o tem, porinjeno na rob.

Zapirajo nas v karanteno, služb ni več, ljudje ne morejo preživeti mesec, starejši v domovih so zaprti v sobah brez zunanjih stikov. Ne ločijo več dneva od noči, ne vedo več, ali je trava še vedno zelena, kako pomladni žarki božajo lica in veter mrši lase.

Le roke bodo nastavljali, da jim vbrizgajo čudežno cepivo in bodo odrešeni, če bo šlo pa kaj narobe, nič hudega, saj je po statistiki vedno določen procent izgube. Mogoče se bodo priporočali Jezusu, za nami je Velika noč in kot je on vstal od mrtvih, je tudi v njih upanje, da jim bo cepivo pomagalo in bodo končno lahko prišli tudi na plano.

Otroci, ja, naše največje bogastvo, le kaj bo z njimi? Veliko časa prebijejo doma, ne hodijo v šolo. Šola je na daljavo. Vsi sključeni sedijo pred računalniškimi zasloni, napenjajo oči, zdolgočaseni so, saj pogrešajo sošolce, družbo, otroške vragolije, za kar so sedaj oropani. Pa še ne razumejo dosti, kar se jih uči preko računalnika, starši pa tudi niso vešči, da bi jim bili v pomoč. Veliko učencev pa računalnika tudi ne premore, a ja, pozabila sem, da je bilo rečeno, da bo poskrbljeno za vse, da bodo dobili računalnike. Ne bom razpravljala o tem, mogoče ja, mogoče pa ne. Kaj pa če podarjeni računalniki žalostno čepijo na mizah, saj v oddaljenih vaseh ne delajo niti telefoni, ni povezav, kaj šele računalniki. Če pa slučajno povezava je, kdo pomaga otroku? Mar starši, ki morajo garati na polju, skrbeti za živino in opravljati še kup drugih del, da lahko družina preživi in računalnika še nikdar videli niso. Le kaj govorim, saj vendar prihajajo prostovoljci, da pomagajo otrokom, vse pohvale, resnično se trudijo, vprašanje pa je, če pridejo do vseh oddaljenih kmetij.

Če bi vse to res funkcioniralo, pa je to vseeno izgubljena generacija, postali bodo vsi asocialni, saj nimajo več stikov z sovrstniki, ne preživljajo prostega časa v druženju in igri, kar je v teh letih zelo pomembno. Ali se bodo ti otroci, ko zrastejo, sploh znali vključiti v družbo, bodo vedeli, kaj pomeni biti prijatelj, pomagati drug drugemu in celotni družbi. Ne, v njih bo za vedno vsajeno prepričanje, da se je množice treba izogibati.

Kje naj iščemo krivca za vse to. Moram priznati, da smo delno krivi mi sami, saj nismo vzeli resno ukrepov o zaščiti, delno pa je krivda tudi ta, da je lansko leto bila preklicana epidemija prezgodaj in ljudje so prihajali in odhajali, kakor se je komu zdelo. Takrat bi morali vztrajati, mogoče pa ne bi prišlo do tega.

Sedaj vedno znova in znova poslušamo in gledamo samo, kako okuženost danes raste, drugi dan pada in gledamo pobarvanko, ki se skoraj dnevno spreminja v rumeno, oranžno in rdečo barvo. Poslušamo tudi nenehne pozive k cepljenju, ki naj bi nas rešilo.

Kaj pa druge težke bolezni, so pozabljene? Čakalne dobe se daljšajo, marsikdo se niti več ne naroči niti ne gre k svojemu zdravniku, tako in tako ima prednost COVID-19. Kaj pa statistika tistih, ki so zaradi epidemije zboleli, so v depresiji. Nasilja v družini in alkoholiziranosti je vedno več. Že otroci so v depresiji, o tem pa niti besede, kakor da to ne obstaja. Vendar je to velik problem, saj vpliva na življenje otrok in s tem na celotno družbo.

Še nekaj moram omeniti. Moti me policijska ura, le zakaj je to dobro. Saj so lokali vendar zaprti in ulice so prazne, mogoče so v kakšnem temnem kotičku le narkomani. Zaradi tega se tisti, ki so posedali v lokalih in mogoče tudi pijančevali, zbirajo v kleteh, garažah, seveda v majhnem prostoru tesno drug ob drugem brez zaščitnih mask in se okužijo, kar seveda ne priznajo, ker bi bili kaznovani zaradi prepovedi druženja. Če bi pa lokali, oziroma terase lokalov bile odprte, bi sedeli na primerni razdalji in to se ne bi dogajalo. Prav tako bi si tam morali razkužiti roke, kar seveda v garažah ne storijo.

Prav tako me motijo razlage o virusu, in sicer vsak razlaga po svoje. Tako so ljudje že čisto zmešani, saj ne vedo več, komu verjeti. Poleg tega še vedno to strašenje, kaj nas čaka. Zakaj nam nekdo ne razloži umirjeno in pošteno po resnici in marsikdo bi temu prisluhnil. Tudi testiranje je zmedlo veliko ljudi, pa saj v roku par ur ne moreš biti najprej pozitiven in nato negativen. Ljudje se tudi zaradi tega ne držijo več zaščitnih ukrepov.

Krivda je torej na obeh straneh, preostane nam samo, da se oboji spremenimo in s skupnimi močmi premagamo sovraga.

Zgodovina nas uči, da je še vsako zlo bilo premagano.

Emilijana Crgol

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava