''Od 11. leta sama služi svoj denar,'' o Jerci Legan Cvikl razkriva mama

7.4.2021 | 14:40

Jerca Legan Cvikl je vsestranska ženska, ki ji nikoli ne zmanjka novih zamisli. In ko srečaš njeno mamo Dragico Marto Sternad Kenda, takoj veš, da je to v genih. Od vsega začetka sta tesno povezani, in ker je bila mama od hčerinega četrtega leta dalje samohranilka, ji mnogokrat ni bilo lahko. Zato je še bolj ponosna, da je Jerca odrasla v žensko, ki se povsod odlično znajde. Čeprav sta njuna značaja nekoliko različna, ju povezujejo trden odnos, odkriti pogovori ter vrsta skupnih akcij in projektov. Njun zadnji je pred kratkim izdana monografija Katarine: Ko spomini oživijo, v kateri je zajeta kulturna dediščina gorenjskih vezilj Katarin.

Kljub temu da Jerca Legan Cvikl in njena mama Dragica Marta Sternad Kenda že desetletja živita vsaka svoje življenje, sta neločljivi. »V tistih časih, ko je bila Jerca otrok, ni bilo lahko biti mama samohranilka, saj nam družbeno okolje v 80. letih prejšnjega stoletja ni bilo naklonjeno,« se potopi v spomine Dragica. »Nenehno sem se morala dokazovati, kar je bilo po svoje zelo naporno. Tudi socialno sva se težko prebijali, a imeli sva druga drugo z veliko ljubezni, ki naju je opogumljala. Jerca je hitro zorela in zato razumela najin položaj, saj je že pri enajstih letih začela služiti svoj denar, ko je med popoldanskim prostim časom inštruirala vrstnike. V srednji šoli je ob večerih stregla za točilnim pultom v znanem mestnem lokalu. Na fakulteti pa si je služila denar kot hostesa in fotomodel, dokler ni začela ustvarjati v svojem poklicu kot mlada novinarka. A njena šola in pozneje študij ob tem nista nikoli trpela. Včasih jo je bilo treba celo prositi, naj se razbremeni in si vzame več časa zase. Čeprav je bila nežna in radovedna deklica, sem ji zaupala, ji puščala svobodo in je nisem z ničimer omejevala. Že kot mladostnica se je lahko družila s prijateljicami in prihajala pozneje domov, a nisem zaspala, dokler se ni prikazala. Zelo zgodaj so se začela njena potovanja, ko se je z nahrbtnikom podajala v svet, tudi na nevarna območja, in bili so trenutki, ko nisem vedela, kje je in ali je sploh še živa. Težko je opisati občutek, kako sem se oddahnila, ko se je po nekaj tednih vendarle oglasila. Ker se je ob študiju vse manj vračala v Novo mesto, sem se, da bi ji bila bližje, jaz preselila v Ljubljano. Ljubezen je bila tista, ki nama je pomagala premagovati vse majhne in velike ovire, s katerimi sva se v življenju nenehno spoprijemali.«

Dragica je ohranila službo v Novem mestu, kjer je kot socialna delavka in profesorica sociologije v mnogih ljudeh s svojimi srčnimi nasveti in nalezljivo dobroto pustila globoke sledi. Z vsem srcem se je posvetila otrokom in mladostnikom, kar jo je napeljalo k odločitvi, da je v Ljubljani odprla zasebno svetovalnico Jerca. »Posvečala sem se reševanju težav v času odraščanja, ki pestijo tako mladostnike kot njihove starše. Stiskam, ki jih ljudje doživljajo zaradi motenj hranjenja, zasvojenosti z alkoholom in toksičnimi, praviloma nasilnimi medsebojnimi odnosi. Prisluhnila sem marsikateremu posamezniku in posameznici v stiski in še danes jim, čeprav sem že v pokoju.«

Ni naključje, da sta se Jerca in Dragica v zadnjih letih spet bolj zbližali. »Našli smo hišo v Zasipu pri Bledu, ki se je zdela dovolj zanimiva za ponovno selitev staršev, in ker je bila nedokončana, smo jo lahko uredili po svoje,« se oglasi Jerca. »Takrat sem našla nov izziv, razvoj trajnostnega in butičnega turizma, kjer sem ustvarila precej drugačne apartmajske ambiente. Arhitektura in oblikovanje sta bila od nekdaj moja strast, ki sem jo lahko tako v Ljubljani kot na Bledu končno odsanjala in zaživela. Mami, ki skupaj z možem tukaj živi, se je svetlobno hitro spoprijateljila z vaščani in se aktivno vključila v njihove dejavnosti.«

Selitev na Bled, v eno od petih krajevnih skupnosti – Zasip, na oltar Gorenjske, kot jo je poimenoval France Prešern, je tako materi kot hčeri dala nov zagon. »Zadnja štiri leta so res pestra. Po osemnajstih letih življenja v Ljubljani sem se preselila na podeželje in občutila pristnost, ki jo ponujajo okolje in ljudje, v katerem smo se znašli. Ko sem se nekega dne sprehajala, sem na oglasni deski prebrala, da ima kulturno-umetniško društvo Zasip občni zbor, ki sem se ga brez pomislekov udeležila. Takoj smo se ujeli. Seveda smo imeli v tistem času kup dela z dokončanjem hiše, a kljub temu sem polno sodelovala v vaškem dogajanju, kjer zadnji dve leti opravljam funkcijo predsednice KUD Zasip. Štejem si v veliko čast in veselje, da so me kot prišlekinjo tako lepo sprejeli medse, in včasih imam občutek, da tu živim od nekdaj. Naj se pohvalim, da smo v društvu zelo aktivni, prirejamo različne prireditve, delavnice, izobraževanja, publikacije, presenečenja … Letos, na primer, vaščanom nismo mogli pripraviti proslave ob slovenskem kulturnem prazniku, zato smo jih presenetili z dostavo ročno izdelanih figovih kroglic iz rok našega aktiva prgarskih žena. Dodali smo nagovor s Prešernovo Zdravljico in majhna pozornost je mnoge osrečila.«

V zadnjih letih sta Dragica in Jerca v sinergiji pripravili kar nekaj opaznih kulturno-umetniških publikacij in nedavno je luč sveta ugledala še spominska monografija Katarine: Ko spomini oživijo, v katero sta skupaj z vodjo krožka vezilj Miro Zupan vložili veliko truda. »Tega smo se lotile kot zahvalo in poklon gorenjskim veziljam Katarinam, ki so se s svojim vzornim in predanim ustvarjanjem zapisale v kulturno dediščino vezenja na Slovenskem. Sto tisoči njihovih vbodov, presedenih ur in končnih unikatnih izdelkov so pustili globoke sledi v lokalnem in širšem okolju. Marljive Katarine so zelo posebne ženske, zato je prav, da njihova ročna dela spoznajo tudi nove generacije.«

Ob skupnih projektih hči in mama sicer odkrito priznata, da ne gre vedno vse gladko. »Imava različna značaja, Jerca je ambiciozna, svobodomiselna in drzna, da je treba vse poskusiti, tudi če ni prepričana, da se bo izšlo. Jaz se raje malo držim nazaj. Potem pretehtava vse možnosti in argumente, da na koncu vedno najdeva kompromis in skupne rešitve. Vesela sem, da Jerca pogosto prihaja na Bled, čeprav se rada umakne v svoje apartmaje in se komajda vidiva. Razumem jo, da potrebuje svoj mir,« pravi Dragica. »Tu se mi odprejo čisto druge telesne, mentalne in duhovne dimenzije, saj počnem stvari, ki jih doma ne morem ali si zanje preprosto ne vzamem časa. Bled z jezerom je energetska točka, ki mi napolni baterije. Lahko rečem, da je tukaj moj drugi dom, in osrečuje me, da lahko z mami po tridesetih letih spet najdeva čas za jutranjo kavico, sprehod ali ženski klepet. Uživam v božanski naravi, športnih podvigih, raziskovanju podeželja in širše Gorenjske,« pravi Jerca in doda, da svojo mamo neizmerno občuduje ter ji je hvaležna za vse, kar ji je in kar ji še vedno daje v življenju. »Šele zdaj, ko sem sama mama, se zavedam, kaj vse mi je omogočila, kako močna je bila, da mi je zaupala, in koliko skrbi sem ji povzročala pri vseh svojih podvigih. Ona me je naučila, tako z besedami kot dejanji, kaj pomeni brezpogojna ljubezen.«

Carmen Leban, revija Zvezde-Lady