DL: Kmetija Kotar - Suhomesnate dobrote na »star« način

4.4.2021 | 18:00

Zdenka je nosilka dopolnilne dejavnosti predelave mesa.

Zdenka je nosilka dopolnilne dejavnosti predelave mesa.

Zdenka in Alojz Kotar

Zdenka in Alojz Kotar

Prašičem dvakrat na dan zamenjajo slamo.

Prašičem dvakrat na dan zamenjajo slamo.

Kotarjevi z Jordankala se ukvarjajo s predelavo mesa: salame, klobase, špeh, šunke, mast, ocvirki … – Priprava mesa tako kot včasih, brez nitratnih soli – Prodajajo na domu, včasih tudi na tržnici v Ljubljani – Imajo stalne stranke, te pa pripeljejo nove – Še 50 kokoši nesnic in 14 hektarjev gozda

Pridelava suhomesnatih dobrot je po kmetijah nepogrešljivi del zimskega časa. Pri Kotarjevih v Jordankalu, vasi v občini Mirna Peč, so se pred poldrugim desetletjem tudi profesionalno posvetili predelavi mesa. Tega pripravljajo tako, kot so to počeli babice in dedki – s soljo, poprom, česnom in lovorjevim listom, brez nitratnih soli.

Takrat je namreč gospodinja Zdenka opravila tečaj za nacionalno kvalifikacijo in postala nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki sta jo pred kakšnimi 40 leti, kmalu potem, ko je prišel od vojakov, na noge postavila skupaj s soprogom Alojzom. »Kmetija je velika nekaj čez 20 hektarjev, od tega je šest hektarjev obdelovalne zemlje, ostalo pa gozd. Obdelovalna površina so njive, na katerih pridelamo večino krme za naše svinje in kokoši, polovico je ječmena in polovico koruze. Slamo imamo za v hlev, žito pa pojedo živali. Vinograda nimamo več, le še travnik v Malenski vasi,« je nekaj podatkov o kmetiji, ki je v zadnjih letih dala dve delovni mesti, nanizal Alojz. Po 35 letih dela v Trimu je pred desetletjem postal kmet, od lani pa sta z Zdenko v zasluženem pokoju. Kmetijo bosta sčasoma prepustila hčerki Danici in zetu Urošu, ki živita zraven in sta nepogrešljiva pomočnika predvsem pri opravilih v gozdu, zet pa opravi tudi večino strojnih del na kmetiji. Imata še dve hčerki Mojco in Tino, prav vse tri so doštudirale, prišle do poklica in imajo svoje družine. »Doslej so naju razveselile s sedmimi vnuki. Za starša je najlepše videti svoje otroke, da so si uredili svoje življenje in so srečni,« je zadovoljno pristavila Zdenka.

PRI PRAŠIČU PREDELAŠ VSE RAZEN DLAKE

Sprva sta, tako kot je bilo skoraj po vseh kmetijah, imela različne živali: malo krav, malo prašičev, nekaj perutnine … nato pa sta se usmerila v svinjerejo. V svinjaku, ki so ga uredili po vseh tedanjih predpisih, sta redila do 25 plemenskih svinj. Prodajali so tudi mladiče in pekli odojke. Zadnjih petnajst let imata prašiče le za lastno predelavo mesa, prodata pa tudi žive, če je za to povpraševanje. V stari družinski hiši sta uredila tudi prostor za predelavo mesa – hladilnico, prekajevalnico in sušilnico. Da ogenj v prekajevalnici nikoli ne ugasne, skrbi Alojzova mama Ivanka, ki pri svojih 82 letih še vedno pomaga pri lažjih delih na kmetiji.

»Meso pripravljamo na star način. Gre za, kot pravimo, suho soljenje. Začinjeno meso vsak drugi dan prekladamo vsaj dva tedna, lahko tudi več, odvisno od velikosti kosov. Temperatura v prostoru nikakor ne sme presegati 7 stopinj Celzija. Potem sta na vrsti prekajevanje in sušenje,« je opisal Alojz in pridal, da pri njih niti ne gre za neke velike količine. Poleg salam, klobas, špeha, masti, ocvirkov in šunk, ki so namenjeni prodaji, naredijo tudi krvavice in tlačenko, a le za domače potrebe. »Od prašiča lahko predelaš vse, le dlake ne!« je v smehu dodal.

Prodajajo na domu, včasih pa tudi na tržnici v Ljubljani v sklopu prireditev Podeželje v mestu Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Imajo stalne stranke, ki, kot je dejala Zdenka, pripeljejo tudi nove, tako da v promet za zdaj spravijo praktično vse, kar naredijo. Pri Kotarjevih v Jordankalu lahko sicer vse leto dobite tudi domača jajca, saj imajo 50 kokoši nesnic, ki dajo okoli 40 jajc na dan, pa tudi drva.

»A v tem času epidemije se žal nobena kmetijska panoga ne more pohvaliti, da je v redu. Odkupna cena mesa je nizka, v trgovinah pa je poceni meso iz uvoza. Midva z Zdenko bova že preživela, a mladi, ko enkrat vidijo, da ne bo šlo, težko znova začnejo. Mesec, dva že preživiš, a če ta negotovost traja in traja, je hudo, pa naj bo to na kakršnemkoli področju,« se je koronačasa v nekaj besedah dotaknil Alojz.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 21. januarja 2021

Besedilo in fotografije: Mojca Žnidaršič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava