Druga plat duhovnika Martina Goloba

1.4.2021 | 14:50

Martin Golob (foto: Bobo)

Čeprav smo duhovnikov vajeni v talarjih, duhovnika Martina Goloba brez težav srečamo tudi v športnih oblačilih, pa naj gre za kolesarske hlače ali gorniško opremo s čelado na glavi. A on je vse prej kot povprečen duhovnik. Je eden tistih, ki s svojo simpatičnostjo, preprostostjo in navihanostjo hkrati vsem zleze pod kožo. Tokrat bomo spoznali tudi njegovo drugo, športno plat. Prav šport in narava ga namreč polnita z veliko mero življenjske energije, ki jo nato deli med vse nas.

»Zelo veliko mi pomenita tako gibanje kot narava. To je najbolj zdravo za mojo psiho, telo in sprostitev, hkrati pa tako ostajam tudi v čim boljši kondiciji,« pravi duhovnik Martin Golob, ki je z naravo povezan že od otroštva, medtem ko se športa nikoli ni lotil na način, da bi ga resno treniral. »Res je, da nikoli nisem hodil na nobene treninge, čeprav sta bila v mojem kraju v moji mladosti zelo priljubljena rokomet in tekwando. Za to nekako ni bilo denarja, še manj časa. Sem pa vedno zelo dobro tekel. Verjetno zato, ker sem doma veliko tekal po domači kmetiji. Večkrat sem svoj osnovnošolski razred zastopal na krosu,« pripoveduje.

Pozneje so postali del njegovega vsakdana sprehodi. »Mislim, da je tudi sprehod nekakšno dobro športno gibanje. Mnogi trenerji ga priporočajo. Sicer pa sta mi še vedno ljuba tudi tek in v zadnjih letih gorništvo, zelo rad pa imam tudi smučanje.« Trikrat tedensko si vzame čas za svoje priljubljene športne konjičke.

Od poroke na Kredarici do nočnega pohoda na Triglav

Zdaj ko prihaja pomlad in s tem toplejši dnevi, bo Martina mogoče srečati tudi na kolesu. »Zelo veliko sem kolesaril v Bohinju. Dnevne ture so bile Srednja vas, Uskovnica, Zajamniki, Koprivnik, Jereka in Srednja vas. Moja najdaljša pot je bila iz Bohinja, mimo Bleda in Jesenic do Kranjske Gore in čez Vršič v Dolino Trente, Bovec, Kobarid, Most nas Soči in z vlakom nazaj v Bohinj,« opiše svoj največji kolesarski podvig.

Vsakokratni podvig in izziv hkrati pa so tudi gore. »Julijske gore so mi res domače, a je še veliko vrhov za osvojiti. Kanjavec mi je eden najbolj posebnih vrhov. Najvišje sem bil na Triglavu. Želim si preplezati nemško smer severne stene na Triglav,« razkrije svoje želje. Za plezanje so ga sicer navdušili starši birmancev, ko so mu podarili bon, ki je vključeval vodnika in plezanje po severni steni – slovenska smer na Triglav. »Moj vodnik je bil Rok Zalokar, profesionalni vodnik z mednarodno licenco. To je bil moj najlepši dan, saj mi je bilo zelo všeč vse, kar sem ob plezanju doživljal.« Pozneje se je v gore največkrat podal sam. »Takrat se poglobim vase. Ko nekaj časa hodiš sam, začneta tvoje srce in duša govoriti. Seveda pa se kdaj v gore podam tudi v družbi. Najlepše mi je bilo, ko smo šli na Kredarico: ženin in nevesta, priči in jaz kot duhovnik. Pot na Kredarico je bila najlepša priprava na poroko, ki smo jo nato tudi imeli na Kredarici.

Pogovori pa so bili zelo iskreni in bogati.« Najboljša družba pri športnih dogodivščinah so mu namreč ljudje, ki spoštujejo in ljubijo naravo, so do gora spoštljivi, tisti, ki gledajo na šibkega. »To so pravi gorniki.« Pa strahovi? Gore znajo namreč biti tudi precej nevarne. »Srečal sem se tudi že s strahom. Nekoč sem se zaplezal, enkrat sem se izgubil, pri turnem smučanju sem enkrat kar dobro padel, lovila me je tudi nevihta … Strah me je bilo, ko sem si enkrat zelo nerodno zvil gleženj in sem se bal, ali bom sploh sposoben priti nazaj. Nekajkrat sem šel sredi noči na Triglav in bil popolnoma sam v oblačni noči, nekje naprej od Vodnikove koče je tudi zanimivo doživetje, prepleteno z rahlim strahom, adrenalinom in močno željo po osvojenem vrhu, kjer me čaka božansko doživetje sončnega vzhoda.« Pa vmes tudi kdaj kaj zmoli? »Ves čas, pa ko sem sam, tudi pojem,« se nasmeji Martin in malce v šali malce zares doda: »Ko dosežem vrh, je to občutek odrešenja.«

Nerad dela stvari na slepo

Tako kot v življenju tudi na gorskih podvigih nikoli ne obupa. To se je zgodilo izjemoma enkrat. »Obrnil sem se samo takrat, ko sem imel vročino, in mislim, da je morala biti pljučnica, nisem imel moči. Boste rekli, zakaj sem se sploh lotil poti? Iskreno, ne vem … Imel sem strašno željo po biti na zraku in v naravi, a nisem mogel priti do cilja.«

Čeprav ima rad adrenalin, pa nikoli ne želi izzivati usode, pa tudi športna tekmovalnost mu ni blizu. »Če tekmujem, tekmujem s samim seboj. Bolj v smislu, da si dokazujem, da zmorem. Gre za neke vrste premagovanje samega sebe. Vedno si postavljam cilje in tudi tokrat jih že imam.«

Na vseh njegovih podvigih se seveda zgodi tudi veliko nepozabnih anekdot. »Verjetno ne bom nikoli pozabil turnega smučanja z Velike Zelnarice. Na vrhu sem spoznal prijetno družbo mladih iz Škofje Loke. Med njimi je bilo tudi dekle, ki sem jo kmalu po tem tudi pokopal, saj se je smrtno ponesrečila v Avstriji. Zakaj nepozabno? Ker je bil tako noro lep dan za turno smuko, ker sem se sam odpravil, v gorah pa sem spoznal prijatelje, s katerimi smo se tako super ujeli. V župnišču smo se potem v pozno popoldne zasedeli ob prijeten pogovoru. Druga posebna dogodivščina pa je bila, ko sem imel bližnje srečanje s kačo, ki sem se je tako ustrašil, da sem skoraj okamenel. Kač se bojim in takrat mi je pomagal naključno mimoidoči pohodnik.«

In če ste mislili, da se Martin navdušuje nad športom po televiziji, se motite. »Res je, da po televiziji nikoli ne gledam nobenega športa. Navijam pa za Valentina Rossija, rad preberem o dosežkih slovenskih športnikov. Enkrat sem bil v Avstriji na smučarskih skokih. Nepozabna tekma v živo pa je bila boksarska tekma, kjer je boksal Dejan Zavec. To mi je bilo pa noro dobro in zelo glasno smo navijali.«

Za konec naš simpatični sogovornik z nami deli še nekaj življenjskih popotnic. »Ne prosite za lahka bremena, temveč za močna ramena,« se pošali in nato nadaljuje: »Zavedati se je treba, kako pomemben je zdrav duh v zdravem telesu, in tega, da ne moreš rasti, če ne preskakuješ ovir. Ko imam v življenju red z molitvijo, delom in gibanjem v naravi, potem imam občutek, da sem močan in lahko letim.«

Zvezde-Lady