DL: Delali za Naso, zdaj v stečaju - Socialna bomba v Mirnski dolini

14.3.2021 | 18:50

Pri vratarnici Inkosa so delavci izobesili črno zastavo na pol droga, na  okenski polici uprave pa prižgali svečo. (Foto: P. Perc)

Pri vratarnici Inkosa so delavci izobesili črno zastavo na pol droga, na okenski polici uprave pa prižgali svečo. (Foto: P. Perc)

Grega Lippai, stečajni upravitelj Inkosa (foto: P. P.)

Grega Lippai, stečajni upravitelj Inkosa (foto: P. P.)

DL: Delali za Naso, zdaj v stečaju - Socialna bomba v Mirnski dolini
Zaprta vrata Inkosa

Zaprta vrata Inkosa

Ob delo 91 delavcev – Kot strela z jasnega, saj jih direktor s tem prej ni seznanil ... Črna zastava pred vhodom krmeljskega Inkosa in sveča na okenski polici upravne zgradbe podjetja sta le simbolični znamenji, da se je sredi decembra, v teh čudnih časih, ko se je Slovenija zapisala med svetovne rekorderje po številu umrlih zaradi novega koronavirusa, v tem podjetju zgodilo še nekaj žalostnega. In dejansko se je za skoraj stotnijo delavcev Inkosa zgodila tragedija. Praktično čez noč so ostali brez službe, brez kruha zase in svoje družine, ko je 15. decembra Okrožno sodišče v Krškem na predlog direktorja Mateja Kranjca dan prej uvedlo stečajni postopek podjetja z 91 zaposlenimi. Stečajni upravitelj je ljubljanski odvetnik Grega Lippai.

Čez noč je brez dela ostalo 91 zaposlenih.

Predlog za uvedbo stečajnega postopka je predlagala sama družba verjetno zaradi insolventnosti, saj poslovno poročilo za leto 2019, objavljeno na spletnih straneh Ajpesa, kaže, da je imel Inkos 5,8 milijona evrov prihodkov od prodaje, kar je za dobro četrtino več kot leto prej, in da je zmanjšal izgubo za približno tretjino, na 603.000 evrov. Morda so za odločitev o stečaju v soglasju lastnika in direktorja Inkosa, ki sta sorodnika, pretehtale kratkoročne obveznosti do dobaviteljev in bank, teh je še vedno za okrog 300.000 evrov.

Že od prvega vala epidemije je kakšna tretjina delavcev delala le po 20 ur tedensko, torej si je vodstvo družbe pomagalo premoščati težave tudi s protikoronskimi ukrepi vlade. V ponedeljek, 14. decembra, ko je direktor večino delavcev poslal na enomesečno čakanje, je bila to prej zloslutna napoved dogodkov kot pa upanje, da »saj po novem letu boljše bo«, kot pravi napev …

Inkosovi delavci so ponosni na številne svoje izdelke, med katerimi zlasti izstopajo razgledni krog za zabaviščni park v Orlandu na Floridi in dve podobni konstrukciji, ki so ju naredili za Vietnam, in prikolica za zadnji raketoplan ameriške Nase.

Da se pripravlja črn scenarij, so zaslutili delavci 14. decembra, ko so opazili, da vozijo iz podjetja tudi nedokončane izdelke. Predsednik sindikata SKEI, Krmeljčan Vojko Kos, ki mu do upokojitve manjkajo le še štiri leta, je direktorju Kranjcu 14. decembra dopoldne poslal nekaj vprašanj, kaj to pomeni. Direktor mu je odgovoril šele pozno popoldne, njegovega odgovora pa nam Kos ni želel posredovati, niti ni privolil v fotografiranje, ker se boji, da bi mu to škodilo pri iskanju novega dela. Kos je bil v Inkosu 21 let, za sabo pa že ima grenko izkušnjo s stečaja mokronoške Iskre. 43 zaposlenih je članov sindikata, prek agencij pa je delalo še 30 do 40 delavcev iz drugih držav, predvsem iz krajev nekdanje Jugoslavije. Je pa Kos poudaril, da so delavci najmanj krivi, da so pristali na cesti dobri dve leti pred 60-letnico Inkosa, ki je zrasel na pogorišču Metalne oz. poznejše Tovarne konstrukcij in naprav. Obrat mariborske Metalne je nastal leta 1962, po zaprtju rudnika rjavega premoga v Krmelju. Nekdanji rudarji so se prekvalificirali v kovinarje.

VZTRAJALI V HRUPU, PRAHU, MRAZU …

In podobno kot predsednik sindikata niso bili za portretiranje niti nekateri drugi delavci. Celo predstaviti si niso upali in so nam odgovarjali le kot anonimneži. Kot pripovedujejo, lastnik ni vlagal v tovarno, temveč jo je predvsem izčrpaval. Zadnje čase so imeli probleme tudi z ogrevanjem. V barvarni ne bi mogli delati, če ne bi vsaj takrat, ko je bilo nujno za barvanje izdelkov, priskrbeli dovolj plina za ogrevanje. »Vsa čast delavcem, da smo vztrajali v tem hrupu, prahu, mrazu in poltemi …« pravi eden nekdanjih zaposlenih v Inkosu.

Dan pred objavo stečaja so iz podjetja odvažali izdelke, odpeljali so tudi kombi.

Stečajni upravitelj Grega Lippai je neuradno za Kanal A izjavil, da se je seznanil, da ima Inkos okoli 4 milijone evrov obveznosti. Predsednica Krajevne skupnosti (KS) Krmelj Klementina Žvar pa je povedala, da stečaj pomeni socialno bombo za Krmelj in okoliške kraje. Lippai nam je 18. decembra povedal, da bodo neizplačano novembrsko plačo delavci morali prijaviti kot terjatev v stečajnem postopu najpozneje do 15. marca 2021. Socialno ogroženi se lahko v vmesnem času nadejajo pomoči Jamstvenega sklada. »Zelo je pomembno, da se takoj, ko je razglašen stečaj, izpeljejo ustrezni postopki, zato da bi zavarovali premoženje. Rekel sem, naj zaprejo vrata. Vem pa, da je bilo veliko presenečenje za ljudi,« je odgovoril na vprašanje, ali ve, da so dan pred razglašenim stečajem vozili iz podjetja (pol)izdelke, da so odpeljali tudi kombi in kako bo s stečajno maso. »Danes sem dal delavcem odpovedi pogodbe. Obvestil sem sindikat in se seznanil s stanjem v družbi. Stanje očitno ni dobro, sicer ne bi bilo stečaja. Gre za specifično tovarno, ki se je ukvarjala s strojegradnjo in kovinarstvom. Na trgu očitno ni bilo dovolj naročil, in je zato uprava podjetja predlagala, da se začne stečaj,« nam je še povedal stečajni upravitelj Lippai.

Eden najstarejših delavcev Inkosa, ki je imel do upokojitve le še sedem mesecev, je razmišljal: »Situacija je verjetno taka, ker se ni vlagalo v tovarno in nismo več konkurenčni. Tukaj so iskali nizkocenovnike; mi smo bili podhranjeni kadrovsko, strojno, zraven tega pa tudi ni bilo razvojnih ambicij, strategije, ni bilo več priliva mladih kadrov. Čas je pokazal, da tako ne gre več. Po odhodu direktorja Rudija Beca pred približno osmimi leti se je skoraj nehalo vlaganje. Najbolj nujno vzdrževanje je že bilo, a ker smo vajeni dela v slabih razmerah, smo pač ljudje s podeželja, smo potrpeli. Malo so nas izkoriščali. V Mariboru se niso dali, mi smo pa lahko tako delali … Mi smo imeli lepe izdelke, jaz sem tukaj preživel lepe čase! Delali smo za Naso. Prikolico za zadnji raketoplan Space shuttle smo izdelali v Krmelju. V današnji Evropi ne moreš konkurirati s ceneno delovno silo in zastarelim orodjem in zastarelo strojno opremo. Do zdaj smo imeli bolj skromne, a redne plače. Danes bi morali dobiti novembrsko plačo, o decembrski lahko le sanjamo, kaj šele o božičnici. Regresa smo dobili le 100 evrov.«

SORODSTVENE POVEZAVE

Direktor družbe Inkos, d. o. o., Krmelj Matej Kranjc, ki je na Okrožno sodišče v Krškem podal predlog za stečaj, je sicer zet lastnika mariborskega podjetja Fibmarkt Antona Breznika, družbe, ki je večinski (81,89-odstotni) lastnik Inkosa. Krmeljčani so bili v zadnjih desetih letih pogosto v prisilni poravnavi. Odpuščeni delavci so še dodatno tepeni, ker jim podjetje niti ni poravnalo vseh prispevkov in regresa v celoti – dobili so le 100 evrov za leto 2020.

Inkos se je od leta 1993 pretežno ukvarjal s proizvodnjo transportne opreme, industrijskih dvigal, hidromehanske opreme, opreme za železarne, ladijskih krmil, jeklenih konstrukcij in konstrukcij za kovinske mostove. Po izbruhu epidemije marca letos je bilo še težje najti delo, v zadnjih letih jim nikakor ni uspelo splavati iz rdečih številk. Delavci pravijo, da »ko je bil še prejšnji direktor, je bilo celo nekaj dobička, ko je nastopil Kranjc, pa je šlo samo navzdol«.

Članek je bil objavljen v 52. številki Dolenjskega lista 24. decembra 2020

Pavel Perc

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava