DL: Sojenje Dragomirju Grujoviću - Za Srbe junak, za tožilstvo zločinec

5.3.2021 | 14:40

Dragomir Grujović ne nasprotuje sojenju v nenavzočnosti, saj želi, da se zadeva čim prej konča. (Foto: RINA/Gvozden Otašević)

Branimir Furlan, na katerega je Grujović streljal 29. junija 1991, je po osamosvojitvi naredil lepo kariero v SV. (Foto: arhiv MORS)

Odvetnik Borut Škerlj (foto: B. B.)

Tožilec Igor Vertuš (foto: B. B.)

Predsednica senata Natalija Picek Kink (foto: B. B.)

Junija prihodnje leto bo minilo 30 let od osamosvojitvene vojne, ki so si jo prebivalci Mokronoga in okoliških vasi zapomnili tudi po drami v nekdanjem skladišču goriva Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Puščavi in grožnjah tamkajšnjega poveljnika Dragomirja Grujovića, da bo razstrelil cisterne z gorivom, zaradi česar je več sto prebivalcev okoliških vasi za nekaj dni celo zapustilo domove.

V dneh, ko se je pisala zgodovina, se je v nekdanjem skladišču JLA odvijala prav posebna drama. Poveljnik te logistične enote JLA je bil domačin, kapetan Branimir Furlan, ki se je že od začetka spopadov s Teritorialno obrambo (TO) dogovarjal za predajo skladišča. Tega pa njegov podrejeni, starejši vodnik Dragomir Grujović, ni mogel sprejeti. 29. junija, tik preden bi skladišče predali TO, je streljal na svojega nadrejenega in ga hudo ranil. Furlanu je kljub temu nekako uspelo prebegniti na slovensko stran, medtem ko je Grujović z nekaj preostalimi vojaki prevzel poveljstvo nad skladiščem in grozil, da bo vse skupaj razstrelil, če bi jih TO napadel.

Razmere so se čez nekaj dni umirile in katastrofa se ni zgodila, tako da lahko le ugibamo, kaj bi bilo, če bi Grujović uresničil svojo grožnjo in v zrak pognal 7,2 milijona litrov naftnih derivatov. A njegovo dejanje ni ostalo neopaženo. Zvezni minister za obrambo in načelnik generalštaba JLA general Veljko Kadijević ga je dan po tistem, ko je samovoljno prevzel poveljevanje enoti v Puščavi, povišal za kar pet činov, v poročnika tehnične službe, po vrnitvi v rodni Čačak v Srbiji, kjer so Grujovića sprejeli kot junaka, pa je še vrsto let služil kot stotnik.

EVROPSKI PRIPORNI NALOG

Ne le v Srbiji, njegovo dejanje ni šlo v pozabo niti na Dolenjskem. Okrožno tožilstvo v Novem mestu je namreč leta 1994 zoper Grujovića vložilo obtožnico, v kateri ga bremeni vojnega hudodelstva in poskusa umora, za kar je po tedanjih jugoslovanskih zakonih zagroženih najmanj 15 let zapora.

A Grujovića takrat že zdavnaj ni bilo več v Sloveniji. Leta 1997 sta bila zanj pri nas odrejen pripor in izdana tiralica, čez deset let tudi mednarodna tiralica. Leta 2016, ko je bil zoper njega na novomeškem okrožnem sodišču razpisan prvi predobravnavni narok, je bil izdan še evropski priporni nalog, kar pomeni, da bi ga aretirali in predali Sloveniji takoj, ko bi vstopil v katero od držav EU. Če bi Srbija, s katero Slovenija nima sklenjenega sporazuma o izročanju njenih državljanov, postala polnopravna članica EU, bi ga ta država slovenskim organom morala predati sama, zato je Grujović, ki zaradi tega že vrsto let ni zapustil Srbije, celo zaprosil za rusko državljanstvo.

Ker je Grujović za srbske medije večkrat javno izjavil, da živ v Slovenijo ne bo prišel, je novomeško okrožno tožilstvo leta 2018 sodišču predlagalo, da bi mu sodili v Srbiji. S tem so se strinjali tako predstavniki prizadetih lokalnih skupnosti kot tudi oškodovanec Branimir Furlan – ta je po osamosvojitvi sicer naredil lepo kariero v Slovenski vojski (SV), prišel do čina brigadirja in bil nekaj časa celo poveljnik sil SV – ne pa tudi novomeško sodišče, ki je podvomilo o nepristranskosti takega sojenja in zadeve ni odstopilo srbskim kolegom.

SOJENJE V NENAVZOČNOSTI

Tako se je prejšnji teden pred petčlanskim senatom novomeškega okrožnega sodišča, ki mu predseduje sodnica Natalija Picek Kink, v nenavzočnosti obtoženca začela glavna obravnava. Zadeva velja za nujno, saj bo druga točka obtožnice, poskus umora, 29. junija prihodnje leto zastarala, medtem ko kaznivo dejanje vojnega hudodelstva ne zastara nikoli.

Kot je v obrazložitvi obtožnice povedal tožilec Igor Vertuš, je Grujović proti pravilom mednarodnega prava med oboroženim spopadom zastraševal civilno prebivalstvo s tem, ko je v osebnih stikih, po telefonu in pismeno razglašal, da bo razstrelil skladišče goriva. S tem je preplašil med 500 in 600 oseb vasi Puščava, Hrast, Most, Martinja vas in Bruna vas, ki so se za nekaj dni celo odselili, je poudaril tožilec. Poleg tega, je nadaljeval Vertuš, je drugemu poskusil odvzeti življenje, ko je 29. junija 1991 okoli 19. ure na območju skladišča v Puščavi s približno petih metrov s pištolo dvakrat ustrelil proti poveljniku Branimirju Furlanu. Zadel ga je le z enim strelom, in sicer v predel desnih dimelj, k sreči pa prestrelna rana ni poškodovala vitalnih žil ali živcev, tako da je Furlan ob pravočasni zdravniški pomoči po nekaj tednih okreval.

»Obtožba je sestavljena na način tožilske prakse iz 90. letih prejšnjega stoletja in ne vsebuje nobenih konkretnih elementov kaznivega dejanja,« je ugovarjal Grujovićev zagovornik Borut Škerlj in poudaril, da v obtožnici ni podatkov o kakršnemkoli aktivnem ravnanju zoper prebivalstvo, nasprotno, Grujović je kot poveljujoči ohranjal tesne stike z okoličani, enota je imela organiziran sprejem in oddajo pošte, dopuščal pa je tudi odhod vojakov, ki so odložili orožje. »Prestrašenost je lahko povzročil le nekdo tretji, če je javnost obvestil o zaostreni situaciji v skladišču Mokronog,« je povedal Škerlj in o drugi točki obtožnice, poskusu umora, dejal, da je že iz spisa razvidno, da je šlo v tem primeru za silobran.

NESMISELNA OBTOŽBA

»Vojak sem bil, ki je dal prisego, da bo branil narod, zaupano lastnino in meje SFRJ in da bom v tem boju dal tudi svoje življenje. Če bi ravnal drugače, bi na podlagi takratnega zakona SFRJ odgovarjal za izdajo ali podpis kapitulacije, kar bi pomenilo vsaj pet let zapora, lahko pa tudi smrtno kazen,« je leta 2016 na zaslišanju na višjem sodišču v Beogradu, na oddelku za vojne zločine, v prisotnosti srbskega sodnika in tožilke ter obeh zagovornikov, Škerlja in srbskega odvetnika Svetozarja Pavlovića, povedal Grujović.

Na tem zaslišanju, zapisnik je prebrala sodnica Picek Kink, je Grujović povedal, da je poveljnik Furlan skladišče želel in enoto z okoli 50 vojaki predati TO. »Klical nas je enega po enega in nam to povedal. Meni je rekel, da moram prestopiti in da bom potem lahko ostal v Sloveniji.« Grujević je v to sprva privolil, nato pa si je po pogovoru s še nekaterimi drugimi vojaki premislil.

»Vedeli smo, da nas bo sedem branilo skladišče tudi za ceno lastnega življenja. To sem tudi prisegel. Furlana bi moral zajeti Vojislav Pićan, ki je bil komandir straže, a ni mogel repetirati, nekaj je bilo narobe s pištolo,« je opis kritičnih dogodkov za zaslišanju v Srbiji začel Grujović. »Pićan je hodil za mano. Od nekod se je zaslišal strel. Furlan je verjetno mislil, da se nekaj dogaja in je začel vleči ven svojo pištolo, a je ni mogel izvleči. Potegnil sem svojo pištolo pred njim. Nisem ga hotel ubiti, če bi ga, bi meril v glavo, pa sem streljal v nogo, da ga ranim in onesposobim.«

Ko je ranjeni Furlan padel na tla, je šel Grujović, kot je povedal na zaslišanju, na drugi konec vojašnice, da preveri, kaj se dogaja. »Neki vojak je ranil drugega vojaka, ki je bežal. Takrat je pobegnilo okoli 11 vojakov.« Ko se je čez deset minut vrnil k Furlanu, tega ni bilo več na mestu, kjer je obležal. Iskali so ga po območju vojašnice, ko se je v nekem trenutku iz pisarne komandirja straže zaslišal strel. »Nekdo je zaklical: 'Pazite, tovariš starejši vodnik!' Furlan je streljal skozi okno, naboj je švignil mimo. Nismo upali v pisarno kake pol ure. Nato smo slišali zvok avtomobila. Nekdo ga je pričakal pri žici in odpeljal,« je pojasnjeval Grujović in večkrat poudaril, da je šlo med njim in Furlanom za vprašanje, kdo bo koga, in da je streljal v samoobrambi.

Glede groženj z razstrelitvijo skladišča goriva je Grujović na zaslišanju povedal, da je v pismu TO izjavil, da ne bodo nikogar ogrožali, a da naj jih pustijo pri miru, napisal pa je tudi, da če bi TO napadel vojašnico, ne bodo imeli druge obrambe, kot da razstrelijo skladišče.

Povedal je še, da ni imel nobenih informacij, da bi se prebivalstvo v strahu pred eksplozijo izselilo, da so se ljudje normalno vozili mimo vojašnice in delali na okoliških travnikih, da sta bili v vasi odprti trgovina in pošta, iz katere je uslužbenka v naslednjih dneh vojakom tudi prinesla pisma in pakete. »Pritisk na prebivalstvo je izvajal TO, da bi med ljudmi ustvaril vse večji odpor do vojske po vseh krajih po Sloveniji,« je prepričan Grujović, ki se mu obtožba zdi smešna in žalostna hkrati, vsekakor pa nesmiselna. Večkrat je poudaril, da je le opravljal svojo dolžnost poklicnega vojaka JLA, da se osebno ni z ničimer okoristil, čeprav naj bi mu slovenska stran za predajo skladišča ponujala celo denar. Šlo naj bi za pol milijona nemških mark.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 10. decembra 2020

Boris Blaić