DL: Portret tedna - Klemen Mihalič

4.3.2021 | 11:30

Kot vedno v težkih časih so se tudi zdaj, med epidemijo smrtno nevarne koronavirusne bolezni, izkazali številni prostovoljci. Med mnogimi dolenjskimi prostovoljci Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto je te dni tam, kjer ga najbolj potrebujejo – v novomeškem domu starejših občanov – tudi 34-letni Klemen Mihalič, Novomeščan, sicer zaposlen v Slovenski vojski.

»V čast mi je, da na tem mestu predstavljam prostovoljce iz različnih organizacij,« pove Klemen, ko pred domom klepetava kar med njegovim prostim časom za kosilo. Sicer je preveč zaposlen, saj svoje poslanstvo jemlje resno in odgovorno, ima pa tudi številna druga zanimanja.

Klemen Mihalič ni stal križem rok že med prvim, spomladanskim valom epidemije. Takrat je odšel v metliški dom starejših občanov, ki je bil hudo žarišče okužb. »Tam sem pomagal predvsem pri vzpostavljanju videoklicev s svojci, saj so bili stanovalci izolirani v sobah in jim je to res veliko pomenilo,« pripoveduje sogovornik. To počne tudi zdaj v novomeškem domu, kjer je okrog 350 stanovalcev, obiskov pa že dolgo ni. Toplo mu je pri srcu, ko vidi, koliko jim pomeni, ko jim s pomočjo sodobnih tehnologij omogočijo, da po dolgem času slišijo in vidijo svoje bližnje: otroke, vnuke, prijatelje. »Marsikakšna solzica se utrne, ne le pri njih, tudi pri nas, prostovoljcih. Ganljivo je, kako so hvaležni za ta stik. Človek je le družbeno bitje,« pripoveduje Klemen, ki je v domu veliko pomagal starejšim tudi pri hranjenju, pa pitju, da ni dehidracije, itd.

»Spoznavam delo vseh v domovih za starejše in lahko rečem le, kako pomembno poslanstvo izpolnjujejo. V naši družbi se žal to ne vidi – ne pri spoštovanju tega poklica ne pri vrednotenju z denarjem,« jasno pove sogovornik.

Klemen dela po vseh oddelkih, tudi v rdeči coni, kar pomeni med okuženimi. Seveda je moral prej poskrbeti za varnost – oblečen je v vso potrebno zaščitno opremo, od obleke do vizirja. Pravi, da ga ni strah, da bi se okužil z novim koronavirusom, bolj to, da bi okužil svoje bližnje: dekle Jerco, brata Matevža, starše … A k sreči je za zdaj vse v redu in vesel je podpore svojih dragih. Ravno tako je hvaležen, da njegov delodajalec, torej Slovenska vojska, omogoča to aktivnost, ki se šteje kot vpoklic prostovoljcev v sistem zaščite in reševanja. Za takšno delo se je odločila še ena njegova kolegica, vojakinja.

Klemenu pri pomoči v domu pride prav tudi znanje, ki ga je pridobil v srednji zdravstveni šoli. Po novomeški splošni gimnaziji se je sicer kmalu zaposlil, a ob delu opravil še zdravstveno šolo, zdaj pa na kranjski Fakulteti za organizacijske vede študira krizni menedžment, kar je v tem času gotovo aktualno.

»Veliko sem razmišljal, zakaj sem odšel v vojsko. Preveč stvari me je vedno zanimalo, težko sem se odločal, kaj bi v življenju počel. A izkazalo se je, da mi je vojska dala neki okvir in red, ki ga potrebujem, veliko sem se naučil in pridobil na vseh nivojih, in sem za to hvaležen,« pripoveduje Klemen Mihalič, tudi velik domoljub, ki ga tega ni sram povedati.

»V Sloveniji ima domoljubje žal pogosto negativen prizvok, kot nacionalizem. A če bi vsi bolje poznali svojo zgodovino, od kod izhajamo, kakšne so naše vrednote, domoljubje ne bi bilo vprašanje. In na tem področju bi morale nedvomno več narediti naše šole,« je prepričan.

Klemnu ne more biti nikoli dolgčas, saj ima ogromno hobijev. Kot član OZ RK Novo mesto je nepogrešljiv del ekipe prve pomoči, ki se stalno pripravlja in hodi na regijska in državna preverjanja znanja. Enkrat so na državnem nivoju dosegli celo 2. mesto, večkrat pa tretje. Pogosto na izobraževanjih in delavnicah RK demonstrira temeljne postopke oživljanja in prve pomoči, aktiven pa je tudi v sistemu CZ. Je član enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, kar pomeni, da sodeluje pri odstranjevanju bomb, min itd., ki so na našem, dolenjskem območju ostale zlasti iz 2. svetovne vojne. A na intervencije gre tudi drugam po Sloveniji.

Takšno delo je nevarno. »Res je. Imeti moraš seveda veliko znanja, biti pa moraš tudi previden in pogumen, a ne preveč – tako kot pri novem koronavirusu ne,« se nasmeje Klemen Mihelič, ki je tudi navdušen jamar. V Jamarskem klubu Novo mesto je že enajsto leto.

Da si ob zahtevni službi in vsem, kar počne, najde čas še za prostovoljstvo, o njem veliko pove. Je človek, ki mu je drugi mar, in nedvomno imajo za to veliko zaslug njegovi starši: mama Bojana in oče Roman, ki sta mu privzgojila prave življenjske vrednote. Oče, alpinist in gorski reševalec, ga je navdušil še za naravo. »Oče se je usmeril v višave, jaz pa navzdol, v jame,« se nasmeje sogovornik, ko po klepetu odhiti spet v dom, med starejše, vesel, da jim bo s svojim delom olajšal in polepšal v tem koronačasu nedvomno težak in dolg vsakdan. Njemu in vsem prostovoljcem lahko rečemo le – iskrena hvala!

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 3. decembra 2020

Lidija Markelj