Muljava - kraj, ki ga je svetu predstavil Jurčič

3.3.2021 | 10:00

Foto: arhiv lokalno.si

Muljava, prijazna vasica na Dolenjskem v občini Ivančna Gorica. Kraj je bil naseljen že zelo zgodaj, v 3. stoletju, najdišča grobov okrog cerkve to tudi potrjujejo. Poleg Slovanov, ki so se tu naselili, je bil tudi izrednega pomena za stare Rimljane, saj je tod potekala pomembna rimska cesta. Da so se Rimljani tu naselili, pričajo tudi ostanki rimske podeželske pristave, ki so jih našli pri arheoloških izkopavanjih in jo poimenovali Villa Rustica. V vili so lepo vidni prostori za gospodarje in ločeni za sužnje. V enem izmed prostorov so našli tudi zaklad, in sicer 159 bronastih rimskih novcev. Zanimiva za ogled v tem kraju pa je tudi gotska cerkev Marijinega vnebovzetja z lepimi freskami in čudovitim zlatim baročnim oltarjem iz prve polovice 15. stoletja.

V 15. stoletju, ko je turška vojska vdirala na naše ozemlje, požigala vasi in plenila imetje, je bila tarča napadov tudi Muljava. Veliko ljudi je bilo pobitih, še več pa jih je bilo odpeljanih v ujetništvo.

To je samo delček bogate zgodovine Muljave, za nas pa je najpomembnejše, da se je tukaj 4. marca 1844 rodil naš prvi slovenski pripovednik in realistični pisatelj JOSIP JURČIČ, ki je ime kraja, navade, običaje in vso preprostost in modrost ljudi predstavil svetu.

Bil je sin revnih kmečkih staršev, ki so živeli v kmečki zgradbi, tipični za 19. stoletje in je obsegala vežo s črno kuhinjo, kamro, shrambo in štiblc. Njegovo življenje je zaznamoval njegov ded, ki je bil vešč pisanja in je tudi mladega Josipa spodbujal k temu. Pripovedoval mu je zgodbe in bajke iz vaškega življenja, ki si jih je Jurčič skrbno zapisoval. S temi zgodbami je bilo prežeto vse njegovo otroštvo, zato ni čudno, da jih je zbral v zbirki »Spomini na deda« in se mu s tem nekako oddolžil za lepo otroštvo, za vse zgodbe in pobudo za pisanje. Že kot 17-leten je napisal tudi prvo pripovedko »Pripovedka o beli kači« za otroke, radi pa jo berejo tudi starejši. V zgodbi zasledimo pomembno sporočilo »dobro se z dobrim vrača«.

Dokončal je gimnazijo v Ljubljani in nato nadaljeval študij na Dunajski univerzi, ki pa je zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev ni dokončal. Ves ta čas pa se je preživljal z novinarstvom. Skupaj z Jankom Kersnikom, Ivanom Tavčarjem in Franom Levcem je ustanovil leposlovni list Ljubljanski zvon.

Zraven tega pa je tudi veliko pisal. V njegovih delih se čutijo zgodovinske osnove. To je najbolj vidno v knjigi Jurij Kozjak, kjer je opisal veliki turški vpad na Muljavo, v delih Hči mestnega sodnika, Ivan Erazem Tattenbach ...

Vseeno pa mu bilo ljubše pisanje o preprostem kmečkem človeku, kjer se začuti iznajdljivost in modrost vaških ljudi, ki mu jih je s svojim pripovedovanjem vtisnil v spomin njegov ded. Vse to lahko zasledimo v knjigah Tihotapec, Sosedov sin, Domen ... V svojih delih pa je včasih posegel tudi v malomestno življenje.

Napisal je prvo slovensko tragedijo Tugomer ter prvi slovenski roman Deseti brat. Vsekakor pa je treba omeniti tudi satiro Kozlovska sodba v Višnji gori, ki je bila prevedena v več jezikov.

Z Jurčičem smo Slovenci dobili pravega pripovednika, saj je postavil temelje pripovedni prozi. Njegova dela spadajo nekako v čas prehoda iz romantike v realizem in lahko bi rekli, da je bil to romantični realizem.

V tistem času se ni dalo preživeti samo od pisateljevanja, zato se je Jurčič ukvarjal tudi s časnikarstvom in novinarstvom, vendar tudi to ni bilo preveč cenjeno. Pri tem je pozabljal na svoje zdravje, zbolel je za vnetjem rebrne mrene in po številnih hudih prehladih, ki jih ni zdravil, umrl v Ljubljani dne 3. maja 1881.

Letos mineva 140 let od njegove smrti in prav je, da se spomnimo človeka, ki je ime Muljava ponesel v svet in jo umestil na svetovni zemljevid.

Bil je naš prvi slovenski pripovednik in romantično-realistični pisatelj. Dolenjci in mi vsi Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na njega. Posežimo po njegovih delih, saj bomo ob branju le-teh uživali in spoznali preprosto, vendar premeteno in modrosti polno življenje naših prednikov.

Emilijana Crgol