DL: Andrej Bračun, pilot - S falconom po organe za transplantacijo

28.2.2021 | 18:40

Pilot stotnik Andrej Bračun

Falcon že šesto leto leti tudi za Slovenija-transplant. (Foto: Miro Majcen)

»Paket« z organom tik pred poletom

Medicinska ekipa na poti v bolnišnico po organ za transplantacijo

Pogled iz pilotske kabine falcona

Dih jemajoči pogled na morje oblakov

Andrej Bračun je pilot, lahko bi rekli pilot s posebno misijo. Šesto leto s falconom prevaža organe za transplantacijo, in čeprav je njemu in njegovim kolegom letenje nekaj popolnoma vsakdanjega, so občutki, ki jih imajo na teh poletih, nekaj posebnega, sploh ko izvedo, da je presaditev uspela.

»Letalci smo ljudje, ki smo izjemno motivirani in nas želja po letenju in tudi samo letenje na neki način 'hranita'. A ti poleti so res nekaj posebnega, vsi člani posadke – kapitan, kopilot in tehnik letalec v letalu ter načrtovalec letalskih operacij na brniškem letališču – smo povsem usmerjeni k cilju: da varno in čim hitreje dostavimo organ v Slovenijo. Zato sem res vesel, da je bila večina presaditev organov, ki smo jih prepeljali, uspešna!« je dejal pilot stotnik Bračun, ki že več kot dvajset let dela v Slovenski vojski. Leti tudi še s helikopterjem, vendar zadnje čase zaradi narave dela ne sodeluje več v programu helikopterske nujne medicinske pomoči. Zanj pravi, da je velika dodana vrednost Slovenski vojski in 152. letalski eskadrilji ter tudi 'njihovim' pacientom.

LETIJO VEČINOMA PONOČI

Leti za Slovenija-transplant so večinoma ponoči, kam se bodo odpravili, pa izvedo šele, ko pridejo v službo. Lani so denimo opravili 15 prevozov, leto prej 12, letos pa do konca novembra devet. »Zadnji je bil ravno v nedeljo, 29. novembra, potrebe po tovrstnih letih pa so nepredvidljive. Vsaka posadka je po teden dni v dveurni pripravljenosti, kar pomeni, da moramo biti v dveh urah od časa telefonskega klica pripravljeni na let. Včasih je to res kar naporno, saj živim v Brestanici,« je povedal.

Povprečna naloga za potrebe Slovenija-transplanta, če lahko tako imenujemo humanitarno misijo, običajno traja med 10 in 12 ur. »V to je vključen čas od klica dispečerja Slovenija-transplanta do prihoda v službo, pripravo za let in sam let, čakanje na medicinsko ekipo, da se vrne z organom v 'rokah', in vrnitev proti Sloveniji. Čas je odvisen tudi od organa, ki ga prevažamo, in od zapletov pri njegovem odvzemu iz darovalca. Najbolj pomemben čas za medicinsko ekipo pri srcu, ki je najpogostejši organ, po katerega gremo, je od trenutka, ko zdravnik prereže srčno arterijo, do trenutka, ko srce znova prvič utripne v novem telesu. Ta je najbolj optimalen med tremi in štirimi urami. Naša štoparica pa začne teči, ko nas pokliče ekipa ob odhodu iz operacijske dvorane z organom in pove, čez koliko časa naj bomo pripravljeni za let nazaj v Slovenijo. Pomembna je vsaka minuta,« je orisal Bračun in dodal, da lahko ledvico prepeljejo tudi sami brez medicinske ekipe. Takrat jih na letališču v tujini počaka nekdo z organom in vso potrebno dokumentacijo, oni pa jo dostavijo osebju Slovenija-transplanta na letališču Brnik.

Brez medicinske ekipe lahko na primer pripeljejo tudi protistrup. Z njim je povezan tudi pripetljaj, na račun katerega se s kolegi velikokrat nasmejijo. »Za ta prevoz smo namreč izvedeli med letom za potrebe organov Republike Slovenije. Po pristanku v Luksemburgu smo dobili obvestilo, da bomo naš letalski dan nadaljevali z letom na eno od lokacij, ki jo Slovenija-transplant še preverja, in sicer kje bodo dobili protistrup za kačji pik – v Berlinu ali na Dunaju. V domači bazi na Brniku je načrtovalec letalskih operacij že pripravil dokumentacijo za oba leta in nam jo poslal. V tem času je tehnik letalec odpremil potnike, poskrbel za prevzem prtljage, opravil medletni pregled letala. S kolegom pilotom pa sva postorila druge stvari, eden je šel z uslužbencem letališča plačat letališke pristojbine, drugi je pripravil letalo za naslednji let, medtem pa sva dobila obvestilo, da let nadaljujemo proti Dunaju. Zaradi pomanjkanja časa in spleta okoliščin sva tretjemu članu posadke – tehniku letalcu - preprosto pozabila povedati, da letenje nadaljujemo proti Dunaju. Vrata so se zaprla in smo odleteli. Po nekaj minutah je na zaslonu opazil, da ne gremo proti Sloveniji. Malce previdno in v 'strahu' je vstopil v kabino … Samo predstavljajte si lahko vprašanja in najin vprašujoč pogled, kako to, da nima informacije,« je v smehu pripovedoval.

Kot pilot falcona je letel po vsem svetu, njihovi uporabniki so vlada, ministrstva, državni zbor in državni svet, ustavno sodišče, naročniki iz programa Atares, za potrebe Slovenija-transplanta pa večinoma letijo po Evropi, v države Eurotrasplanta, najdlje je bilo na Švedsko.

KNJIGA, PREDAVANJA

Za Andreja Bračuna je letalstvo način življenja, ki si ga je izbral že v srednji šoli. Vanj je vpet tako poklicno kot zasebno, sicer pa je njegov hobi v prostem času obdelava lesa in izdelovanje različnih izdelkov iz masivnega lesa, ki mu pomeni veliko sprostitev in ohranjanje psihične stabilnosti, rad se ukvarja tudi s športom. »Pri poklicu pilota me je najbolj pritegnila tista tretja dimenzija, ki je na tleh ne doživiš, pa tudi sama ideja, da lahko popolnoma avtonomno upravljam zrakoplov, in nenazadnje spoznavanje prostranosti našega planeta. Falcon je med hitrejšimi potniškimi letali na svetu, v kratkem času prepotuješ velike razdalje in šele pri tem se zaveš, kako majhen del našega planeta je obljuden in poseljen, kako veliko površino zasedajo morja, da denimo čez severni Atlantik letiš tri, štiri, pet, lahko pa tudi šest ur. Dostikrat razmišljam tudi o vesolju; preučevanje vesolja, zgodovinski in tehnološki razvoj poletov v vesolje, perspektive, ki nam sledijo, mi predstavljajo izziv,« je dejal.

Andrej Bračun je tudi predavatelj in predava različne predmete pri izobraževanju od športnega do prometnega pilota, sodeluje tudi s šolami, predvsem tehničnimi, pa tudi z osnovnimi, ki želijo predstaviti poklic pilota. »Pri današnjem izobraževalnem procesu pogrešam povezovanje teoretičnega znanja z nekimi aplikativnimi, praktičnimi vsebinami. V veliko zadovoljstvo mi je, če mi uspe mladino navdušiti in navdihniti, da uporabim neka teoretična znanja, ki sem jih dobil v šoli, tudi v vsakodnevnem življenju, pa naj gre za poklic ali hobije,« je dodal.

Piše tudi knjigo, ki je seveda povezana z letalstvom. V prvi vrsti bo namenjena širši letalski stroki, vendar si želi z njo nagovoriti tudi tiste, ki jim letalstvo ni tako domače. »Pisana bo za mlade pilote, tiste, ki še niso piloti, a se navdušujejo, da bi bili, prav tako pa bi jo rad posvetil tudi staršem, ki pomagajo otrokom pri doseganju cilja postati pilot. V knjigo bom vključil vsa poglavja, ki so v programu šolanja in usposabljanja prometnega pilota letala,« je še dejal. Glede na njegove bogate, več kot dvajsetletne izkušnje z letenjem, tako s helikopterjem kot z letali, ima zagotovo veliko tega povedati oz. napisati.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 3. decembra 2020

Mojca Žnidaršič, foto: osebni arhiv Andreja Bračuna