DL: Umetniška duša Tjaša Travižan - V ateljeju lahko preživlja ure in ure

25.2.2021 | 11:50

Tjaša Travižan

Žensko telo in rastlinje – pogosta motiva Tjašinih grafik

Tjaša Travižan iz Dolenjih Kamenc pri Novem mestu je umetniška duša že od nekdaj, zato ne čudi, da si je izbrala poklicno pot likovne pedagoginje. Korona je kriva, da magistrske naloge še nima v žepu, a mlada umetnica je vseeno ustvarjalna, več let vodi izobraževalne grafične in likovne delavnice za otroke, tudi s posebnimi potrebami, in nedavno je dobila prvo zaposlitev kot spremljevalka gibalno ovirani deklici v OŠ Mirna Peč. Svojo prihodnost vidi v delu z otroki.

Življenje prinaša mnoge izzive in Tjaša jih sprejema – vsega se loti temeljito in s srcem, pa naj bo to umetniško ustvarjanje ali medsebojni odnosi. »Pozitiva je povsod, če jo le želiš videti,« pravi mlada umetnica, ki jo je likovno področje navdihnilo že v času osnovne šole, ko je učiteljica likovne vzgoje pred njo postavila prvi linolej in nožke. Pri poklicni odločitvi je igral pomembno vlogo tudi učitelj angleščine in tako je Tjaša izbrala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Sledil je študij na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in na oddelku likovne pedagogike je našla svoje poslanstvo.

NAJRAJE GLOBOKI TISK

Njena ljubezen je grafika, »področje umetniškega udejstvovanja, ki zahteva človeka kot celoto, zahteva poznavanje materialov in lastnosti tehnike, samodisciplino, skratka stoodstotno predanost zastavljenemu projektu. Od posameznika terja tudi veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti,« pripoveduje Tjaša, ki so ji ljube različne klasične grafične tehnike, najbolj pa globoki tisk – vernis mou.

Svojo strast je odkrila v alternativnih grafičnih tehnikah, ki jih raziskuje in razvija. V zadnjem obdobju največ časa posveča ciklu del, ki za zdaj ostaja brez imena, in sicer išče neštete možnosti, ki jih ponujata matrica in njen odtis.

Uporablja stare grafične odtise, ustvarjene v klasični tehniki, in nanje dodaja intervencijo, ustvarjeno z alternativno grafično tehniko. »Proces kreativnega razmišljanja in dela se namreč ne konča ob snemanju odtisnjenega papirja s plošče, ampak vodi dlje, prek meja že znanega in preizkušenega. Proces ustvarjanja cikla in posameznih del znotraj njega je nedokončana zgodba, ki vselej dopušča nekaj odprtega za naprej,« pripoveduje.

RASTLINJE IN ŽENSKO TELO

Tjašina najljubša motiva, h katerima se vedno znova vrača, sta rastlinje in žensko telo. Slednje je pogosto upodabljala že med časom študija, ko so se v ateljeju med študijem teden za tednom vrstili goli ženski modeli.

»Ko sem jih prenašala iz prostora pred mano na list ali platno, sem ugotovila, kako lepo je zares žensko telo. Kako lepo so sence padle na tistih dveh odvečnih kilogramih, koliko življenja in karakterja so v risbo vnesle strije, gubice, nenavaden nos ali celulit. Moje upodobitve ženskega telesa so moj manifest drugačnosti, ljubezni in spoštovanja do lastnega telesa,« pravi Tjaša

Ustvarja lahko, kjer koli in kadar koli dobi navdih. »Če pri ustvarjanju potrebujem kuhinjske pripomočke, kuhinjski pult hitro postane atelje v malem,« pove mlada umetnica, ki je vesela in hvaležna staršem, da so ji del mansarde v počitniški hiši odstopili za atelje. Tam so nastala vsa dela, ki jih je razstavljala v zadnjih letih.

Med študijem je sodelovala na več skupinskih razstavah, do prvega zametka samostojne razstave pa je prišlo v Kulturnem domu Straža, kjer se je v okviru projekta Prižgimo luč, ljudje predstavila z nekaj grafičnimi deli. Dober odziv ji je dal motivacijo za prvo samostojno razstavo Herbarij v straškem kulturnem domu, s katero je kasneje gostovala tudi v novomeškem RIC.

Z OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI

V Novem mestu pa Tjaša Travižan razstavlja tudi zdaj, in sicer v Galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine, na skupinski razstavi 1+1 2020, na kateri v tandemu razstavljajo profesorji in njihovi študentje. Tjašo je k sodelovanju povabila profesorica in mentorica njene diplomske in magistrske naloge Zora Stančič. Soočenje likovnih del študentov z deli mentorjev, pri katerih so študentska dela nastala, je gotovo zanimivo tudi za širšo javnost, zato si Tjaša želi, da bo razstava, ki zaradi epidemioloških razmer zdaj ni odprta za javnost, podaljšana. Načrtuje še nekaj projektov v tandemu in kakšno razstavo, takoj ko bodo razmere to dopuščale.

Sicer pa Tjaša svojo prihodnost na umetniškem področju vidi predvsem v nadaljnjem iskanju alternativnih grafičnih tehnik, ki so primerne za mlajše otroke in osebe z omejenimi motoričnimi sposobnostmi. Že nekaj časa vodi tudi grafične tečaje za otroke ter likovne delavnice za osebe s posebnimi potrebami v Pionirskem domu v Ljubljani. Udeleženci tečajev imajo Downov sindrom ali cerebralno paralizo.

»Ti tečajniki so v moje življenje pripeljali ogromno pozitive, dali pa so mi tudi čisto drug pogled na življenje – preprostejši, skromnejši, a zato nič manj pisan! Naučili so me ceniti dejstvo, da lahko govorim, hodim, razmišljam, ustvarjam, hribolazim in počnem še mnogo drugih stvari, ki so nam (pre)pogosto samoumevne,« pove sogovornica, ki ji je tudi koronačas prinesel pomembna spoznanja – da se je včasih potrebno ustaviti in zadihati ter si vzeti nekaj časa zase. To je tudi idealna priložnost za učenje in razvijanje novih stvari, idej, rešitev …

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 19. novembra 2020

Besedilo in foto: L. Markelj