DL: Predsednik KGZS R. Žveglič - Premalo je enotnosti in solidarnosti

11.2.2021 | 14:50

Novi predsednik KGZS v duši in osnovnem poklicu ostaja kmet. (Foto: P. P.)

Roman Žveglič ima za sabo desetletja javnega delovanja. (Foto: P. P.)

Roman Žveglič, kmet iz zaselka Stržišče pri Trnovcu v sevniški občini, ki bo aprila zakoračil v 57. leto starosti, je postal predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS). V tesnem volilnem dvoboju je naposled za štiri glasove le ugnal precej bolj znanega politika, prvaka SLS, Marjana Podobnika. Pri odločitvi za kandidaturo, ko so ga prosili, naj kandidira, se je spomnil na Gregorčičevo pesem Življenje ni praznik: »Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!«

»Najlažje je jamrati. Na hitro sem se odločil, ob podpori Sindikata kmetov Slovenije (SKS), kmetov iz drugih list, Vriskove kmečke liste, Mladih kmetov in predstavnikov pravnih oseb iz cerkvenih krogov,« je dejal Žveglič. Na vprašanje, zakaj se je odločil za kandidaturo, je odgovoril: »Zato ker verjamem, da se da z vodenjem zbornice spremeniti statusni položaj kmetijstva na bolje, da bomo zmogli z novo ekipo speljati to, da bo poklic kmeta malo bolj ugleden, ker je nekje povsem na koncu v tej državi, saj to nihče noče biti. Prepričan sem, da smo z ekipo, ki jo imam, ki me je podprla in ki jo bom še pripeljal, sposobni spremeniti stvari na bolje. Če v to ne bi verjel, sploh ne bi šel v to, ne bi kandidiral, ker me sam položaj kot tak ne zanima. Pričakovanja so velika, saj sem bil znan kmečki sindikalist: 8 let predsednik SKS, že prej 4 leta podpredsednik SKS, zdaj pa že drugi mandat 6 let spet podpredsednik. Po dveh mandatih sem se volonterskega, nepoklicnega predsednikovanja že malo zasitil. Ni mi bil problem speljati kakšne velike akcije, problem je bil urejati tiste drobne zadeve.« Kot podpredsednik pomaga s svojimi mnenji in izkušnjami, čeprav je bil prepričan, da se s tem ne bo več ukvarjal.

Na nekatere akcije v svojem političnem delovanju je še posebej ponosen? »V letih 2004 do 2006, po vstopu v EU, na dobro reformo skupne kmetijske politike EU, ki je pravično razdeljevala ta sredstva v ravnino in hribe. Tudi na proizvodnjo so bila vezana plačila. Zdaj je vse spet šlo bolj na hektar in mislim, da bo treba kriterije spet popraviti, če se bo le dalo. Nasprotovanje nepremičninskemu zakonu, v obdobju, ko je bila Bratuškova predsednica vlade, je bilo tudi uspešno. Obdavčitev smo pripeljali na nizke osnove. Res ni bilo povsem tako, kot smo zahtevali. Ustavno sodišče je potem zakon razveljavilo. Bojim se, da bo v prihodnje, ko bo ta zakon spet prišel na tapeto, težko doseči tako ugodno obdavčitev kmetijskih objektov in kmetijskih zemljišč, kot smo jih takrat.«

PRI VSEH KMEČKIH PROTESTIH

Sodeloval je pri vseh resnih kmečkih protestih v Sloveniji: že pri bojkotu oddaje mleka v prejšnjem sistemu, potem leta 1993 pri zapori mej (bil je koordinator SKZ za Posavje), ko so zaradi kloramfenikola v mleku zaprli dolenjko, na karteljevskem klancu je bil podpredsednik SKS. »Ko smo cesto že skoraj odprli in sem se peljal na Odmeve TV Slovenija v Ljubljano, so me kamionarji spraševali: »Kad će da bude otvoren put?« Odgovoril sem jim: »Uskoro.« No, če bi vedeli, da sem bil tam, pri zapori, med prvimi, vprašanje, kako bi se končalo, se smeje spominja Žveglič.

Vrag vzame šalo, ko steče beseda o tem, katera so najbolj pereča vprašanja za kmete in kmetijstvo. Po Žvegličevih besedah je stanje v kmetijstvu katastrofalno, saj tako nizkih odkupnih cen svojih pridelkov kmetje ne pomnijo. Sprašujejo se, ali je za to res kriv samo covid-19, ki je zaprl restavracije in šole, ali še kaj drugega.

»Po nobeni modelni kalkulaciji ne dosegamo vsaj tiste višine, ki jih Kmetijski inštitut Slovenije izračunava kot ceno za pokritje stroškov, naj bo pšenica, meso ali zelenjava. Cene mesa v trgovinah pa so kar precej zrasle. Vmesniki med kmetom in potrošnikom si lepo popravljajo bilance. Problem je večja ponudba, ker ni toliko izvoza. To niso samo trgovci, je tudi živilsko-predelovalna industrija. Ne poznam razmerja med živilsko-predelovalno industrijo in trgovino, ali je na istem kot kmetje, a mislim, da ni.«

Po Žvegličevem prepričanju bo potrebna totalna sledljivost, od njive do kupca. Tu je največ potvarjanja. Reklamirajo, da je vse slovensko, domače, ampak v resnici ni. Pričakuje, da se bo zganila tudi država kot regulator, ali bo naučila inšpektorje, da bodo znali pregledovati, ali pa jih bodo morali naučiti sami!

»Res pa je, da se bomo morali kmetje poenotiti in povezati. Če bomo to naredili, bomo verodostojen partner v pogajanjih. Če bomo rekli, da 14 dni ne bomo prodali nobene živine iz hleva, bo v redu. Se pa bojim, da bo kdo za nekaj centov prodal. Te enotnosti in solidarnosti med kmeti ni dovolj! To je problem, ki ga v preteklosti kmetje nismo rešili. Imamo krasne kmetije, mlade, sposobne gospodarje, tehnološko opremljene, vendar je problem, ker jih zanima samo lastna kmetija. Ta individualnost je grozna stvar.«

NI BIL PREDVIDEN, DA BO KMETOVAL

Roman ni bil »planiran«, da bo kmetoval. Predvidoma naj bi kmetijo prevzel njegov starejši brat. Kmetuje od leta 1993, čisto uradno pa je kmetijo in lastništvo prevzel leta 1999. Zakaj kmetovanje? »Tako je to bilo, na zemlji smo vsi gor zrasli. Nekaj časa smo še po svetu hodili in kaj drugega počeli. In te prevzame odgovornost do zemlje. Naši predniki so se naučili imeti radi to slovensko zemljo in jo predati naslednikom. Jaz imam rad to zemljo, ne vem pa, ali jo bom lahko komu predal, ker sem že malo star za to.«

»Lagal bi, če ne bi priznal, da je bila politika ves čas moja intimna opcija. Jezika nisem šparal, če si to nekateri razlagajo, da sem upornik, tudi prav. Ja, sem malo upornika in malo nastopača,« je odkritosrčen Roman.

Poklicni sekretar Občinske konference ZSMS Sevnica je bil Žveglič le eno leto. »To je bilo takrat, ko smo že ustanovili Slovensko kmečko zvezo (SKZ) in naredili diverzijo na volilno konferenco in to funkcijo, saj so načrtovali, da bi moral biti sekretar nekdo drug; mi pa smo šli malo okoli teh delegatov in je uspelo. To je bilo, v prelomnih letih, 1989–1990, takrat smo delali državo.«

Ko je Franci Bogovič postal minister, je bil 13 mesecev tudi nadomestni poslanec. »Ne jemljem politike kot neko poslanstvo ali da bi moral imeti neko korist. Nikoli nisem bil sevniški občinski svetnik. Lobiranje in spletkarjenje mi je tuje,« je dejal Žveglič. Bil je vodja volilnih kampanj sevniškega SLS od leta 1990 do 2014 za župane in poslance, razen takrat, ko je sam kandidiral. »Našel sem Sineta – Kristijana Janca in Srečka Ocvirka, ker sem verjel, da je to dobra izbira. V tistem trenutku je bila to pravzaprav najboljša izbira, kar smo lahko dosegli kot stranka. V to sem verjel in tudi prepričal strankarske prijatelje in ne nazadnje s pomočjo strankarskih kandidatov tudi volivce.« Politični fotelji ga niso posebej zanimali, je dejal, čeprav je soustanovitelj SKZ.

PRIPELJALI DOJILJE IZ FRANCIJE

Konec leta 1995 je Žveglič s kolegi kmeti iz soseščine in Primorske pripeljal iz Francije v Slovenijo 200 krav charolais (šarole), bele mesne pasme, in limuzin, rdeče mesne pasme. Šarole je imela do takrat le Biotehniška fakulteta v Ljubljani, v Logatcu. Pravi, da je to zanimiva, enostavna pasma za vzrejo. »Šarole je mogoče za naš teren nekoliko manj primerna pasma, ker ogromno požre, potrebuje veliko voluminozne krme in veliko pašnih dni. Bolj primerna bi bila limuzin ali angus.

Krave dojilje je lani opustil, ker mu je umrl oče. Zelo ga pogreša, saj mu je pomagal pri kmetovanju, Roman pa mora skrbeti še za mamo. Ker se sooča z demenco, bi jo dal v dom, a v časih novega koronavirusa to ne gre. Še dobro, da mu na pomoč priskoči sestra. Zdaj ima 78 repov oz. glav mladega pitanega goveda, telic in bikov. Tudi prej je imel največ 18 krav, v povprečju pa od 12 do 15, 6 do 7 telic in kakšnih 15 bikov. Torej vsega skupaj od 35 do 40 glav živine.

Kakšen je njegov odnos do zemlje in živali? »Krava, gnoj, njiva so rekli že včasih, zato na žival in zemljo gledam kot celoto,« je dejal Roman Žveglič, poklicni predsednik KGZS, ki je bil poprej že v službi tudi na Slovenskih železnicah in ZRMK Ljubljana.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 12. novembra 2020

Pavel Perc