DL: Portret tedna - Jelka Hudoklin

27.1.2021 | 09:20

Jelka Hudoklin (foto: DL/R. Nose)

»Lahko rečem, da je vse, kar sem kdaj ustvarila, rezultat timskega dela in če je v prostorskem načrtovanju kaj osebnega, je to odgovoren odnos do dela, do sodelavcev in predvsem do prostora,« je za zbornik, ki ga je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) izdala ob letošnjem dnevu arhitektov, zapisala Jelka Hudoklin, krajinska arhitektka, ki je za svoj obsežen opus in vrhunske dosežke prejela platinasti svinčnik, najvišje priznanje ZAPS. Poslušalci Vala 202 so jo minuli teden izbrali za ime tedna, kar jo je prijetno presenetilo, saj meni, da njeno delovno področje v javnosti običajno ni posebej opaženo.

Podeljeno nagrado razume kot priznanje za kakovostno delo in potrditev prizadevanj na področju prostorskega načrtovanja, urbanizma in krajinske arhitekture. Pred leti je sicer že prejela dve nagradi Društva urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije Maks Fabiani za urbanistični načrt Novega mesta in zasnovo prostorskega razvoja jugovzhodne Slovenije ter dva zlata svinčnika ZAPS za državna prostorska načrta za hidroelektrarni Krško in Brežice.

Že od začetka svoje strokovne poti je imela priložnost sodelovati pri izdelavi raziskav in drugih strokovnih gradiv za državne in druge prostorske akte ter pri načrtovanju različnih, tudi velikih infrastrukturnih objektov, na primer avtocestnega križa, hidroelektrarn na spodnji Savi in tretje razvojne osi.

»Naše delovno področje pa je v zadnjih desetletjih zelo zamajal spremenjen sistem vrednot v družbi, tako se lastnina vse bolj postavlja pred javni interes in vse manj je pravnega reda. Nasploh se kot družba in kot posamezniki premalo zavedamo, da vsi skupaj tako ali drugače vplivamo na prostor,« poudarja Hudoklinova. Pri delu jo vodi načelo, da je pri prostorskem načrtovanju, ki je pravzaprav proces usklajevanja različnih interesov, vedno treba iskati najboljše mogoče strokovne rešitve, da se povzroči kar najmanj škodljivih posledic v prostoru in okolju, ki bosta ostala zanamcem. S prostorskim načrtovanjem je treba omogočati razvoj gospodarskih in drugih dejavnosti, infrastrukture, obenem pa zagotavljati kakovost bivanja ter ohranjanje narave, okolja in krajine. Pri tem delu je nujno slediti razvoju stroke in se spoprijemati z novimi izzivi, kot so na primer podnebne spremembe in druga okoljska vprašanja. Predvsem se ji zdi pomembno, da so prostorske odločitve osnovane na strokovnih argumentih in da se oblikujejo s sodelovanjem različnih strok in tudi javnosti. To pa je po njenem mogoče samo, če so strokovnjakom zagotovljene možnosti za kakovostno strokovno delo.

Jelka Hudoklin je po rodu Novomeščanka. Že v otroških letih je bila v stalnem stiku z naravo, do katere je razvila izjemen posluh in čut, v mladosti pa sta njo in sestro starša naučila odgovornega odnosa do dela. Oba sta danes, čeprav jih štejeta že čez osemdeset let, še vedno zelo aktivna. Po končani osnovni šoli v Šmihelu je obiskovala Gimnazijo Novo mesto, ki ji zaradi pridobljenih znanj in delovnih navad ostaja v spominu kot odlična šola. Najprej je razmišljala o študiju francoščine. »A mama in teta, ki sta prevajalki, sta mi dejali, naj grem raje študirat kaj drugega, tuje jezike bom morala znati v vsakem primeru.« Zatem se je zaradi izjemne širine študijskega programa, ki je vključeval oblikovanje in inženirska, pa tudi naravoslovna in družboslovna znanja, odločila za krajinsko arhitekturo. »Študij me je zelo zaznamoval, tako glede znanja kot vrednostnega okvira, v katerem delujem še danes. Imela sem res odlične profesorje z visokimi strokovnimi standardi in etičnimi načeli, z njimi sem kasneje še veliko sodelovala.«

Prvo službo je dobila v nekdanjem gradbenem podjetju Pionir, nato na Zavodu za družbeno planiranje in krajši čas na novomeški občini, že od leta 1994 pa je zaposlena v novomeškem podjetju Acer Novo mesto, kjer je vodja oddelka za prostorsko načrtovanje. Ponosna je na svoje odlične sodelavce, s katerimi se trudijo ustvarjati kar najboljše prostorsko-načrtovalske in projektantske rešitve. To jim glede na dobre reference očitno tudi uspeva, saj že dolgo sodijo med najbolj prepoznavna tovrstna podjetja v državi.

Po njenih stopinjah je šel tudi sin Andraž, ki je prav tako krajinski arhitekt, medtem ko je hčerka Ajda učiteljica. »Ponosna sem, da sta zrastla v odgovorni, samostojni osebi,« pravi naša portretiranka, ki v prostem času rada vrtnari na svojem vrtu v Dolenjskih Toplicah, kjer živi že 35 let. Z možem Andrejem, biologom in strokovnjakom za varovanje narave, se pogosto podata v naravo na sprehod ali raziskovanje, oba tudi uživata v dobrih knjigah. »V teh časih zelo pogrešava ogled gledaliških predstav ali kakšnega koncerta,« še dodaja Hudoklinova.

Članek je bil objavljen v 43. izdaji Dolenjskega lista 22. oktobra 2020.

Rok Nose