DL: Šentjernejske bike bodo jedli v Libanonu

27.1.2021 | 13:45

Anton in Bernardka Žnidaršič pred 800-kilogramskimi biki, ki verjetno zdaj že potujejo z ladjo v Libanon.

Zakonca Žnidaršič že razveseljujejo štirje vnuki. Na sliki Lekšetov petletni Jurij, ki že pridno pomaga dedku v hlevu. Zgledni očitno vlečejo.

Na živinorejski kmetiji dela vsa družina, a vsi tudi v službah, sicer ne bi šlo – Redijo 70 bikov, v glavnem vse za izvoz – Krmo pridelajo sami, največ koruze – Letos k sreči dobra letina – Cene odkupa mesa v koronakrizi padle – Rejec dobi trikrat manj kot preostali v trgovski verigi: klavec in trgovec

ROJE PRI ŠENTJERNEJU

»Če bi se spraševali, ali se splača delati na kmetiji, bi bil odgovor ne. A imamo zemljo, ki je ne moremo kar pustiti v pušči, navajeni smo delati, in ker smo vsi pridni in držimo skupaj, vztrajamo,« pravita zakonca Anton in Bernarda Žnidaršič. Na živinorejski kmetiji redijo zdaj okrog 70 bikov.

»Ta številka je maksimalna, večje ne bo, vsaj dokler še midva gospodariva,« pravi Anton Žnidaršič, ki je kmetijo prevzel že pri 23. letih, ko mu je umrl oče. Takrat so v hlevu še imeli molznice, mleko so oddajali, in tudi ko se je k hiši primožila Bernardka, je bilo še kratek čas tako. A bilo je prenaporno – ker sta oba hodila v službo, je bilo treba res zgodaj vstati, že malo po četrti uri, da sta krave pomolzla in živino nahranila, ter se nato odpravila delat. Zato sta se odločila za preusmeritev v rejo bikov in ni jima žal.

Prihranke v kmetijo

Vseh 31 let, kar sta poročena, sta pridno delala in prihranke vlagala nazaj v kmetijo. Hlev sta po zmožnostih dograjevala, dokupila sta pet hektarjev zemlje, da o vložkih v stroje ne govorimo. »Dobesedno delamo samo za stroje in traktorje. Brez njih ne gre, so pa zelo dragi. In to je nikoli dokončana zgodba, saj jih je treba kar naprej obnavljati,« pove Bernarda, zaposlena v šentjernejskem Podgorju. Mož, po poklicu izučen mehanik, je dve desetletji delal v Strešniku, zdaj pa v Bramacu v Dobruški vasi – zadnje obdobje zaradi zdravstvenih težav le po štiri ure na dan.

Po službi ju tako vedno čaka veliko dela, a odkar imajo pri hiši pridne »ta mlade«, vse lažje usklajujejo. Hči Urška z možem Mitjo in sinkom so zelo pridni, radi pomagajo, na domačiji že »raste« njihova nova hiša. Druga Žnidaršičeva hčerka Jerneja je poročena na kmetiji Lekšetovih v Hudenjah v škocjanski občini in ima že tri otroke, tretja hčerka Anja pa še študira živinorejo v Ljubljani. Pri hiši v slogi živijo s 83-letno mamo.

Krme ne sme zmanjkati

Za 70 glav bikov je treba pripraviti nemalo krme. Žnidaršičevi vso pridelajo sami, največ koruze, pa ječmena in travne mešanice. Obdelujejo okrog 25 hektarjev zemlje, pretežno njiv in travnikov, polovico parcel imajo v najemu.

Kot pove gospodar Anton, je k sreči letos letina dobra, krme ne bo zmanjkalo kot na primer pred tremi leti, ko je bila suša, silosi pa jeseni niso bili polni in so morali zmanjšati število glav. »Razmere za koruzo so bile letos idealne. Luštno je, če ni treba skrbeti, kaj boš dal živini jesti,« pove Anton.

Bike redijo v več skupinah, tako da jih, ko so primerne teže, oddajajo večkrat na leto. Anton je kooperant trebanjske KZ, tako da večino proda pri njih, nekaj pa tudi zasebnikom. Zdaj na primer čaka 16 lepo zrejenih bikov, med 600 in 800 kilogramov imajo, za odkup v Libanon. Žive bodo odpeljali z ladjo, zato jemljejo le take, ki rastejo v prosti reji in ne v boksih, da so navajeni družbe in med potjo niso tako živahni. Večina Žnidaršičevih bikov gre v izvoz, tudi v Grčijo so jih že prodali, v glavnem pa v Italijo.

»A ni žalostno, da naše meso jedo tujci, mi pa v trgovinah kupujemo uvoženo meso od bogve kje. Pa tako vsi govorijo, kako je domače zdravo, boljše … In prav med koronakrizo smo o tem poslušali kar naprej. Kakšna politika je to?!« razmišlja Bernarda, ki je ob podobno zgodbo naletela tudi pri zelenjavi. Ob našem obisku je ravno prišla iz trgovine v Šentjerneju s hrvaškimi paprikami za polnjenje. »Ja, kam gredo pa naše iz bližnjih njiv?!« se je spraševala.

Odkupne cene s korona krizo nižje

Odkupne cene mesa so nizke, kot pravi Anton, od koronakrize za kakih 30 centov nižje. Kilogram govejega mesa je bil prej ocenjen na 2,20 evra, zdaj pa med 1,90 do 1,95 evra.

Za okrog 700 kilogramov težkega bika, ki ga mora rediti od leto in pol do dve leti, tako dobi okrog 1300 evrov. A ob tem je treba povedati, da za od 200- do 250-kilogramskega bikca, ki ga kupi za rejo (večino jih dobi iz Madžarske), odšteje med 700 in 900 evrov. »To pomeni, da ob odštetju vseh stroškov zaslužek pri prodanem biku znaša le okrog 100 evrov. Ja, zato moramo mi hoditi še v službo, da sploh lahko kmetujemo«, odkrito pove Anton, zet Janko Lekše pa postreže s podatkom, da prav kmet v trgovski verigi dobi najmanj, kar trikrat manj kot na primer mesar ali trgovec.

To bi se nedvomno moralo spremeniti, sicer se ne gre čuditi, da tako malo mladih prevzame kmetijo in se odloči za kmetovanje.

Članek je bil objavljen v 43. izdaji Dolenjskega lista 22. oktobra 2020.

Lidija Markelj