DL: Gregor Kavčič – naj ortoped 2020, ki tudi ponoči razmišlja o pacientih

26.1.2021 | 14:45

Naj ortoped 2020 je bil Novomeščan Gregor Kavčič (foto: DL/Lidija Markelj)

Naj ortoped 2020 je bil Novomeščan Gregor Kavčič (foto: DL/Lidija Markelj)

Kirurgija ni poklic, je način življenja, pravi 48-letni Gregor Kavčič, dr. med., spec. ortopedije, predstojnik Ortopedskega oddelka Splošne bolnišnice (SB) Novo mesto, ki je po razvojnih dosežkih že dolgo v vrhu ortopedske stroke v Sloveniji. Prejel je že mnogo priznanj, letos dve novi: nagrado Mestne občine Novo mesto in priznanje moj ortoped 2020, ki ga podeljuje revija Viva. Danes specialist ortopedije Gregor Kavčič se je rodil leta 1971 v Novem mestu. Osnovno šolo je obiskoval v Dolenjskih Toplicah, po gimnaziji v Novem mestu pa je šolanje nadaljeval na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Po študiju se je zaposlil v Splošni bolnišnici Novo mesto, kjer je leta 2004 zaključil specializacijo iz ortopedije. Zaslužen je za nastanek ortopedskega oddelka, ki ga tudi vodi.

Gotovo ste priznanj veseli, a tega zadnjega, ko so vas izbrali vaši pacienti, menda najbolj. Kaj vam pomeni, saj tudi sicer dobivate veliko zahval bolnikov, pisem, fotografij, celo pesmice vam pišejo.

Nikoli nisem delal zaradi priznanj, a sem jih vesel. Pomenijo mi neke vrste potrditev, da sem na pravi poti. Priznanje moj ortoped me je res presenetilo, nisem vedel za to akcijo in to, da me je kdo predlagal. Na oddelku se sodelavci o tem niso nič pogovarjali, tudi sorodniki niso nič vedeli, tako da od njih zagotovo ni bilo nobenega glasu. Res presenečenje. To je dejansko priznanje mojih pacientov, ki so očitno zadovoljni in hvaležni. Imamo zelo človeško odprt odnos. Mislim, da začutijo, da sem iskren, da jim želim pomagati, in mi to na isti način vračajo. Pacienti mi tako vlivajo energijo za delo naprej.

Zakaj ste se odločili za medicino in ortopedijo – je bil kak poseben dogodek, vzgib?

Nič posebnega ni bilo. V sorodstvu nimam nobenih zdravnikov, le mama je medicinska sestra. Med gimnazijo sem razmišljal tudi o fiziki, saj sem po duši naravoslovec, a sem nato izbral medicino. Tu pa je potem zmagala ortopedija, kjer je pravzaprav veliko fizikalnega. K tej odločitvi je veliko pripomoglo tudi moje delo med študijem, zlasti med počitnicami, na novomeški kirurgiji, kjer sem pomagal in se učil od starejših, izkušenih kirurgov. Začel sem sicer na kardiologiji, pa nevrologiji, ki mi je bila med študijem tudi všeč, a zmagala je kirurgija. Navdušen sem bil zlasti v travmatološki operacijski dvorani: kri, kosti, sklepi, zlomi, izpahi, vijaki, žage, pištole, kladiva … Vedel sem, da bom ortoped. Prvo operacijo kolka sem izvedel še kot študent, do danes se jih je nabralo na tisoče.

Koliko časa že delate v SB Novo mesto, je to vaša prva služba? Kaj se je v tem času spremenilo?

Tu sem že skoraj 25 let, od zaključka študija. Štiri dni po zaključku študija sem bil že zaposlen. Od začetka moje poklicne poti se je spremenilo zelo veliko, a predvsem smo v novomeški bolnišnici v tem času ustvarili ortopedski oddelek. Dolenjska v nasprotju z drugimi slovenskimi regijami ortopedije ni imela. Prvih nekaj let sem delal kot travmatolog, postopno pa smo s kolegi – Mohsenom Husseinom, Branimirjem Ivko, Martinom Mikekom – začeli uvajati ortopedijo. Za ilustracijo naj povem: ko smo pred 15 leti delali operacijo umetnega kolka, je ta potekala skoraj en delovni dan, pacient je četrti dan po operaciji prvič vstal in vsaj dva tedna je bil v bolnišnici. Danes v eni operacijski sobi na dan naredimo pet operacij, prvi ali drugi dan so vsi pacienti varni in zadovoljni doma. Od leta 2000, ko smo začeli te operacije, iz leta v leto zaznavamo linearno rast. Lani smo naredili blizu tisoč endoprotez in tako postali tretja bolnišnica po številu tovrstnih operacij v Sloveniji – za Valdoltro in UKC Ljubljana. In operacija kolka je postal tudi najpogostejši operativni poseg v novomeški bolnišnici.

Slišati je, da v Novo mesto prihajajo mnogi pacienti tudi od drugod.

Zdaj nismo več le ortopedija za Dolenjsko, saj več kot polovica pacientov prihaja z drugih koncev Slovenije, kar je največ v primerjavi z ostalimi oddelki bolnišnice. Številka sicer ni vse, a dejstvo je, da je ta dotok posledica dobrega dela. Korak za korakom smo namreč razvili posebne metode zdravljenja, zlasti pri operaciji kolka, kjer delamo minimalno invazivno vstavitev umetnega kolka, ko kolčni sklep operiramo s sprednje strani, in med posegom ne prerežemo nobene mišice, le topo jih razmaknemo. Zato je po operaciji celjenje hitrejše in okrevanje pospešeno. To smo začeli delati prvi v Sloveniji leta 2010.

Pri hitrem okrevanju ni nepomembna predoperativna šola za paciente, ki ste jo prvi v Sloveniji uvedli leta 2012. Se je obnesla?

Zelo. Poleg boljšega kirurškega pristopa je pomembna novost program pospešenega okrevanja, zaradi česar bolnik hitro zapusti bolnišnico. Sem sodijo protibolečinska terapija, kirurški pristop, tudi psihologija in motivacija pacienta, pa predoperativna šola za paciente, v katero vključimo tudi svojce.

Dvakrat do trikrat tedensko zberemo skupino pacientov, ki so tik pred operacijo, in ekipa jim razloži potek operacije, pripravo, okrevanje, skratka že prej vedo, kaj jih čaka. Bistveno je, da bolnik dobiva enake informacije od vseh članov ekipe. In tistega, kar poznaš, te ni strah. S pacienti tako vzpostavimo zaupanje, ohrabrimo jih, počutijo se varne, ko pridejo.

Vaša operativna ekipa mora biti nedvomno utečena.

Operacija kolka je v naši bolnišnici tako uigran in dodelan proces, da je kaj. Ekipa kirurga, prvega in drugega asistenta in inštrumentarke v operacijski dvorani je utečena, smo kot eno. Res sem ponosen na svojo vrhunsko ekipo – samo stegnem roko in inštrumentarka mi brez besed poda v roko točno to, kar v tistem trenutku potrebujem. Je pa to rezultat mnogoletnih vsakodnevnih izboljšav in moje kritičnosti. Zato to operacijo lahko naredimo tudi v 20 minutah, nekoč pa smo zanjo potrebovali štiri ure. A obenem je treba povedati, da je zamenjava kolka zahtevna operacija, pri kateri se žagajo kosti. Je zelo uspešna, a komplikacije so lahko grozljive: od amputacij do smrti. Naša operativna tehnika je prepoznana v strokovnih krogih v širši regiji, tudi zunaj Slovenije. Obiskovalci (ortopedi in inštrumentarke), ki jih redno gostimo že več kot deset let, so praviloma navdušeni nad tem, kar vidijo v Novem mestu.

Kako hitro gre danes pacient domov po operaciji kolka?

Moj končni cilj je, da pacienta operiramo v okviru enodnevne bolnišnice. Smo že povsem blizu tega – z obrabljenim kolkom zjutraj v bolnišnico, z umetnim že zvečer doma. Koncept imamo dodelan, jasni so kriteriji, kdaj gre bolnik domov. Šele ko jih doseže, se to zgodi. Pri nas je lahko en dan, lahko več, povprečje sta dobra dva dneva. Zadnje leto imamo tudi popoldansko aktivacijo s fizioterapevtko, kar skrajša hospitalizacijo. Bistvena pa je kakovostna in varna oskrba pacienta. Zgodnje odpuščanje je le stranski učinek kakovostnega dela, česar mnogi ne razumejo. Poanta je v tem, da se pacient tako dobro in varno počuti, da gre lahko domov in si želi iti domov, ne pa, da bi moral.

Je napredek v zadnjih letih opazen tudi pri materialih, ki jih potrebujete pri ortopedskem delu?

Dramatičnih sprememb tu ni. V zadnjih 15 letih niso bistveno napredovali, čeprav vedno prihajajo novi, ki se tržijo kot boljši. Pri nas uporabljamo preizkušene materiale. Če bi imeli slabe, bi iskali nove. Večji je napredek v samem kirurškem delu. Rezultate npr. umetnega kolka – izdelani so večinoma iz kovinskih zlitin, kobalta, kroma, molibdena, titana, jekla, pa tudi porcelana – se ocenjuje po dvajsetih letih, kar je nekako njegova življenjska doba. Treba pa je vedeti, da noben kolk ni večen, vsak material se sčasoma obrusi, obrabi. Raje iščemo boljše rešitve za paciente drugod: na področju kirurške tehnike, protibolečinskega zdravljenja, hitrega okrevanja itd. Dejstvo pa je, da prvih deset let kakovost kolka določa kirurg, dolgoročno pa material.

Novomeška ortopedija tudi po vaši zaslugi sodi v slovenski vrh, prvi pri nas ste izvedli veliko posegov. Čemu to pripisujete, vam bolnišnica nudi možnosti izobraževanja?

Izobraževanja v tej ustanovi niso bila nikoli problem. A to ni dovolj. Stvar je v samoiniciativi in želji narediti nekaj novega, boljšega. Sam sem se izobraževal v Belgiji, na Nizozemskem, v Avstriji, ZDA, Franciji in Angliji – ta je najbolj močna prav pri umetnih kolkih, tu se je kolk »rodil« pred petdesetimi leti.

Menda niste nikoli povsem zadovoljni, vedno iščete napake, kaj bi se lahko storilo še boljše, drugače. Zakaj? Kako to razumejo vaši najbližji sodelavci?

Zadeve je treba analizirati in predebatirati s kolegi zdravniki in inštrumentarkami, zakaj je šlo kaj narobe, kaj je lahko jutri boljše, kje smo lahko hitrejši, bolj enostavni. To navado sem vedno imel. Neprestano razmišljam o novih, boljših rešitvah. Idej mi nikoli ne zmanjka. Najbližji sodelavci to razumejo in so podobnega razmišljanja ter srčno pripadni timu in se jim res zahvaljujem za ves trud in pomoč. Tudi sami so dosledni in samokritični, tako da se res razumemo. Po težkem obdobju, ko sva nekoč na oddelku ostala dva ortopeda, nas bo zdaj osem, kar je že približno normalno za dolenjsko regijo. Prvič imamo tudi več specialistov kot specializantov.

Zdi se, da je ortopedskih operacij – naj gre za obrabljene kolke ali probleme s koleni – vse več. Kje so razlogi? Včasih so npr. kolke zamenjevali pri res starih ljudeh, danes pa že tudi pri 40-letnikih. Je to res potrebno?

Razlogov je več. Spremenila se je demografska slika, ljudje živijo veliko dlje kot nekoč in dobiti umetni kolk pri 80 letih je povsem nekaj normalnega. Ljudje se tudi prej odločajo za takšne operacije kot nekoč – zamenjava kolka pri moškem pri 55 letih je zelo vsakodnevna stvar – ker so rezultati dobri. Včasih so prišli k nam na berglah, ko niso mogli več hoditi, zdaj pa prej, saj si želijo kakovostnejšega življenja. Ljudje z umetnimi kolki lahko počnejo marsikaj. Ogromno je pacientov med 50. in 60. letom in prav ti prihajajo iz drugih regij. Odstotkovno imamo velik del mladih pacientov. V glavnem pa pridejo ljudje k ortopedu takrat, ko jih pesti bolečina, kar je najbolj dominanten ortopedski simptom. Šele potem prideta na vrsto šepanje, slaba gibljivost. Bolečina je najbolj čustven simptom, zato verjetno pacienti tako čustveno odreagirajo, ko jim z operacijo odvzamemo bolečino. In to čutijo že takoj po operaciji.

Kako je s čakalnimi vrstami v ortopediji, natančneje v vaši bolnišnici? Koliko se pri vas čaka na operacijo kolena, zamenjavo kolka?

Čakalne vrste so dolge, s koronakrizo pa so se žal še podaljšale. Med epidemijo dobre tri mesece nismo delali. Sicer pa so čakalne dobe odvisne od marsičesa: od odobrenega programa do dotoka pacientov. Trenutno se nam čakalna doba daljša. Seveda niso nepomembne še zmogljivosti bolnišnice – pri nas mislim, da bi zmogli s trenutnimi kadrovskimi kapacitetami približno 1200 operacij na leto. Trenutno je čakalna doba za operacijo kolka pri meni 15 mesecev, za koleno pa 19 – pri kolegih malo manj, a še vseeno je to mnogo preveč. Pol leta bi bilo idealno.

Vas poklic kirurga obremenjuje v zasebnem življenju? Ko greste po službi domov, odmislite delo?

Če povem odkrito, sploh ne vem, kaj je to zasebno življenje. Nikoli ne prekinem s službo – je moj način življenja. Svoje delo opravljam predano, s srcem in strastjo. Vedno nosim s sabo skrbi. Zvečer, ko se umirim, razmišljam, ali je bilo vse v redu, ali ne bo noga predolga. Tudi sanjal sem že o operacijah in ogromno kirurških idej dobil ponoči v postelji. Tak sem, vedno želim kaj izboljšati, napredovati.

Kaj počnete v prostem času?

Trenutno ga najraje preživljam z otrokoma. V veselje sta mi in ponosen sem nanju. Hčerka Mojca je sedmošolka, sin Erazem pa petošolec. Imamo že skupne hobije in športne aktivnosti. Rad imam šport, hokej je moj najljubši, pa odbojka, tenis, namizni tenis. Nekoč sem se ukvarjal tudi z ribolovom, fotografijo in astronomijo, sem ljubitelj starinskih avtomobilov. Vedno me je tudi zanimala glasba, strašno rad sem zahajal na koncerte. Doma imam kakih tri tisoč vinilnih plošč in še zdaj jih rad poslušam. Zelo rad tudi kuham – tako v kuhinji, kjer se zadnje čase lotim vsega, všeč pa mi je tudi peka na žaru.

Znani ste po strokovnih dosežkih, a v zadnjem času je v javnosti v zvezi z vašim imenom slišati tudi negativnosti. Kako usklajujete delo v javnem zavodu in kot zasebnik? Še bolj pa vznemirja javnost vaša domnevna vpletenost v korupcijo v zdravstvu. Kako komentirate te zadeve? So vplivale na vaše delo, življenje?

Vse očitke v zvezi s korupcijo zavračam. Zdaj je minilo sedem let od hišne preiskave, sojenje pa se še začelo ni. Ne vem, zakaj se vse odvija tako počasi, in bojim se, da bo vse zastaralo, obtoženi pa ne bomo nikoli nedolžni. Ta zadeva mi ni otežila strokovnega dela, gotovo pa vse skupaj ni prijetno in je stresno. A tisti, ki me poznajo, so z mano, in to mi pomeni veliko. Da imam zasebno prakso, pa ni nič nezakonitega in spornega in nisem edini. K sreči je to pri nas dovoljeno, sicer ne vem, kako bi ljudje do mene prišli. Ne glede na to, kam pride pacient na pregled k meni: v ambulanto v bolnišnico ali zasebno ambulanto, je – če je potrebna operacija – uvrščen v čakalno vrsto. Ta pa je enaka za vse.

Torej pacient nima prednosti, če pride k vam v zasebno ambulanto?

Zagotovo ne, vseeno je, kam pride. Pacient v zasebni ambulanti si je s plačilom pregleda kupil le to, da ga takoj pregledam, ni pa si kupil prednosti v čakalni vrsti.

Članek je bil objavljen v 43. izdaji Dolenjskega lista 22. oktobra 2020.

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava