DL: Portret tedna - Janez Butala

26.1.2021 | 11:30

Janez Butala (foto: DL/M.Luzar)

Prejel je plaketo gasilec za leto 2020, eno najvišjih gasilskih priznanj, kakršno je na slavnostni seji Plenuma Gasilske zveze Slovenije v Šentjerneju ta organizacija podelila za izjemen prispevek k razvoju gasilstva in varstva pred požari še dvema slovenskimi gasilcema. Šestdeset let je član Prostovoljnega gasilskega društva Butoraj, ob tem je bil tudi poklicni gasilec. Ko je kot ključavničar delal v Črnomaljski tovarni Belt, je šel na izobraževanje v Gasilsko brigado Ljubljana, potem je v Beltu delal kot referent za požarno varnost. Iz Belta je odšel v Gasilsko zvezo Črnomelj, ki je takrat vključevala gasilstvo sedanjih občin Črnomelj in Semič. Tako je bil strokovni delavec v črnomaljski gasilski zvezi in tudi tajnik tedanje samoupravne interesne skupnosti za požarno varnost. Z vsem tem je bilo, kot se spominja obdobja, veliko uradniškega in blagajniškega dela, za vse pa sta bila sama s predsednikom zveze.

»Ni bilo na voljo veliko denarja za gasilstvo, zato smo delali s težavo, in s težavo smo nabavljali opremo. Tudi ni bilo strokovno usposobljenih gasilcev, tako da smo tako rekoč iz nič začeli izobraževati. Skupaj z Gasilsko zvezo Metlika smo organizirali gasilske tečaje, da smo sploh dobili kader,« je povedal. Pripadnost prostovoljstvu v gasilstvu je potrdil v butorajskem društvu, katerega ustanovni član je in v katerem je bil predsednik v več mandatih ter poveljnik in blagajnik predsednik komisije za veterane, kar je še zdaj. Gasilsko delo vseh vrst in različnih zahtevnosti mu je prineslo številna priznanja črnomaljske in slovenske gasilske zveze. S podeljenimi priznanji izražena pozornost pri njem nekako odtehta dolgoletno delo v gasilstvu in za gasilstvo. »Oženjem sem bil z gasilstvom,« se je pošalil. »To je tako najbrž moralo biti,« je ob tokratnem pogovoru navzoča žena Ana rekla z nasmehom o nekdanji moževi zelo pogosti odsotnosti iz družine.

Z Ano sta bila nekaj let, vmes med dvema Janezovima delovnima obdobjema v Beltu, na začasnem delu v Nemčiji. V tem času sta obnovila Janezovo rojstno hišo. Nemčija se jima je kazala kot bogatejša, a njiju je domotožje vrnilo domov v Belo krajino, kakršna že je bila takrat. S to pokrajino Janeza pač veže marsikaj, malodane vse, kar v življenju deluje prelomno. Rojen je bil v Butoraju, v osnovno šolo je hodil v Črnomelj, Podzemelj in Metliko. Pozneje se je izobrazil, sicer zunaj Bele krajine, za tri poklice, avtokleparja, ključavničarja in gasilca, in je delal v Beli krajini. Skusil je drugo svetovno vojno, najbolj boleče: med njo je izgubil starše.

Čas v nadaljevanju je ob poklicnem delu preživljal nadvse ustvarjalno v zasebnem življenju in še zmeraj je vsestransko vpet v mnogo svojih izraznih in delovnih hotenj. »Ko je bilo konec poklicnega gasilstva, sem se začel baviti s slikarstvom,« je Janez, Janko, kot mu pravijo največkrat, skromno rekel o svojem ljubiteljskem ustvarjanju, o katerem pa mnogi drugi v Butoraju govorijo v presežnikih. Oni to počnejo upravičeno. Rad riše ter slika tihožitja, portrete in krajine – in je v vsem tem vrhunski. Umetniško obdeluje kovine v uporabne izdelke, ena takih je bakrena vaza. V domači hiši, v kateri ob njima z ženo živi tudi sin z družino, se Janko zelo rad zadržuje v svojem ateljeju, kjer čas hitro mine v znamenju omenjenih in še drugih njegovih konjičkov. Je zbiratelj in je bil tako član nekdanjega Filatelističnega društva Črnomelj. Bil je ustanovni član Športnega društva Butoraj in član pustne skupine Butorajski kraglji. Kot vnet planinec je dosegel 705 vzponov na Mirno goro, kjer je na planinskem domu ena njegovih številnih slik. Hodil je tudi v visokogorje v Sloveniji, Italiji in Avstriji in pri tem je kot navdušen fotograf naredil številne posnetke. Sadi rože. Tudi gobarstvo je njegova strast, sicer je z gozdom povezan tudi skozi svoja dosedanja številna zavzeta pripravljanja drv s traktorjem ob sebi in z motorno žago v roki.

Janko Butala piše kroniko Butoraja in okolice in tudi ustvarja že 33 let vsak dan sproti dnevnik, iz katerega potem izvleček najpomembnejšega prepiše v posebno knjigo. V dnevnik je tako zapisal tudi, kdaj so priletele lastovke in kdaj so odšle iz teh krajev. »Lastovke so druga leta zmeraj posedele na kablu, preden so odletele. Letos se lastovke niso poslovile, ko so odletele,« je Janko Butala še s to podrobnostjo potrdil, da življenje doživlja in živi polno in človeško toplo.

Članek je bil objavljen v 42. izdaji Dolenjskega lista 15. oktobra 2020.

Martin Luzar