Posledice zaprtja šol bodo dolgoročnejše kot si predstavljamo

25.1.2021 | 15:00

»Strokovnjaki opozarjamo, da je čas zaprtja šol izjemno zahteven za otroke in mladostnike. Njihov prispevek k obvladovanju epidemije je zato izjemno velik, takoj za zdravstvenimi delavci v prvih bojnih vrstah.« (foto: Shutterstock)

Dr. Marija Anderluh, pedopsihiatrinja in predstojnica Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike UKC Ljubljana (foto: arhiv Zarje)

V preteklem letu je med slovenskimi srednješolci število hospitaliziranih po poskusu samomora zraslo za 30 odstotkov. Ta številka prikazuje zgolj vrh ledene gore, stopnjevanje krize in ne zajema tistih, ki bi prav tako potrebovali pomoč strokovnih služb.

Že tako katastrofalno dolge čakalne dobe so se z epidemijo še podaljšale, psihiatri pa opozarjajo, da nas čaka epidemija duševnih težav pri naših otrocih. Zaprte šole njihove stiske še povečujejo, in to je mnenje psihiatrične stroke in ne paničnih staršev, kot nas marsikdo obtožuje. Zaprte šole so izjemno radikalen ukrep, ki ne bi smel trajati tako dolgo, kot traja pri nas.

Epidemija je močno zaznamovala delo tako v službi za otroško psihiatrijo na pediatrični kliniki, kjer zdravijo otroke do 15. leta in vse z motnjami hranjenja do 18. leta, kot na Centru za mentalno zdravje Psihiatrične klinike (tu so najstniki med 15. in 18. letom z drugimi težavami ter varovani oddelek z otroki in mladimi do 18. leta). Prilagajajo način dela, ali zaradi vnosa okužbe ali preventive, sprejemajo samo nujne primere, načrtovanih hospitalizacij ne morejo izvajati. V prvem valu epidemije so povsod po Evropi opažali, da je število otrok in mladostnikov, napotenih na psihiatrično obravnavo, upadlo. »Seveda nam je jasno, da to ne pomeni upada težav, temveč da so službe manj dostopne, da se težave mladostnikov slabše prepoznava, omejene so na družinski okvir, njihovo reševanje pa je odvisno od tega, kdaj in kako se starši znajdejo ter poiščejo pomoč. Ugotavljamo, da je v pravkar minulem letu med srednješolci število hospitaliziranih po poskusu samomora zraslo za 30 odstotkov. Ta številka prikazuje zgolj vrh ledene gore, stopnjevanje krizne situacije in ne zajema tistih, ki bi prav tako potrebovali pomoč strokovnih služb,« pojasnjuje dr. Marija Anderluh in opozarja na svarila z vsega sveta, da se je treba pripraviti na zamik poplave psihičnih težav pri mladostnikih, ko se bo stanje počasi začelo normalizirati. »Realna situacija nam trenutno ostaja zelo zakrita.«

Čaka nas druga epidemija

Kako bi se morali pripraviti na epidemijo duševnih bolezni pri mladostnikih, ki po mnenju strokovnjakov gotovo prihaja? »Dobro vprašanje, a preprostega odgovora ni. Službe na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov so bile že pred epidemijo izjemno podhranjene in zelo slabo dostopne. Čakalne dobe na prvi pregled v zelo velikem delu države presegajo 12 mesecev za kliničnega psihologa in približno toliko za pedopsihiatra, kar pomeni, da se bomo na dodaten porast stisk zelo težko odzvali. Poglejmo primer Avstralije, kjer je drugo zaprtje države jeseni trajalo sedem tednov. Takoj potem so energično vložili denar v službe za duševno zdravje. V Sloveniji smo na porast duševnih bolezni pri mladih zelo slabo pripravljeni.«

Konec leta 2018 so se s sprejemom resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja začele stvari sicer premikati na bolje, zastavljeno se že uresničuje, ustanovljenih je bilo nekaj multidisciplinarnih timov v zdravstvenih domovih, a sogovornica opozarja, da gre za zelo zahtevne in dolgotrajne procese, katerih učinki se ne pokažejo takoj. »Te službe potrebujejo dve leti razvoja, ki se je ustavil z epidemijo, soočamo se s pomanjkanjem kadra, ki se izobražuje leta. 

Predvideli smo vzpostavitev 26 multidisciplinarnih timov za podporo duševnemu zdravju otrok in mladostnikov in v 2019 se jih je vzpostavilo deset – predvsem v severovzhodni Sloveniji, medtem ko jih primanjkuje v osrednji, zahodni in južni Sloveniji. Težko je službe, ki za vzpostavitev terjajo tako veliko časa, načrtovati ob tako hitrih političnih spremembah. Potrebujemo večletno podporo politike, duševno zdravje pa mora imeti dolgoročen načrt na državni ravni.«

In smo spet pri zaprtih šolah

Že brez epidemije psihiatri povsod po svetu opažajo, da se duševne težave pojavljajo pri čedalje mlajših otrocih. »Epidemija je le še prilila olja na ogenj. Nihče ni pričakoval, da se bodo razmere tako zapletle. Kaotičnost in negotovost ob epidemiji vplivata na odrasle, še toliko bolj pa na otroke. Zaprtje šol ne pomeni samo prenosa načina učenja iz učilnic v domače okolje, na učenje na daljavo, ampak ima šola v obdobju odraščanja veliko drugih pomenov: je prostor srečevanja z drugimi, socializacije, učenja sodelovanja, socialnega dozorevanja –vse to je potrebno za zdravo odraščanje, ključno celo za biološko dozorevanje možganov. Je tudi prostor potrjevanja, učenja reševanja težav, prenašanja stresa, pri čemer otroci tudi potrebujejo pomoč odraslih, vsega tega jim manjka in stvari so se spremenile izjemno hitro, bolj kot si predstavljamo. Količina časa, preživetega pred zasloni, pomanjkanje gibanja, zmanjšanje interakcije tako z vrstniki kot drugimi odraslimi izven družine so skokovito porasli. Strokovnjaki opozarjamo, da je čas zaprtja izjemno zahteven za otroke in mladostnike. Njihov prispevek k obvladovanju epidemije je zato izjemno velik, takoj za zdravstvenimi delavci v prvih bojnih vrstah. Kljub temu da so ravno otroci relativno najmanj ogroženi. V Sloveniji imamo šole zaprte najdlje v Evropi, ob čemer pa nimamo podatkov in ne vemo, kam nas bo to pripeljalo. Najverjetneje bodo posledice dolgoročnejše, kot si predstavljamo.«

Otrokom se stanje drastično slabša

Tako starši kot strokovnjaki iz šolstva, vzgoje in izobraževanja pritiskajo, zahtevajo in opozarjajo, da so šole pri nas zaprte že predolgo. Ali imamo prav ali pretiravamo? Se lahko sploh tolažimo s pripovedmi o otrocih, ki so v različnih obdobjih prestajali marsikaj hujšega – recimo vojne – in ostali brez šole celo več let? »Čas epidemije je nepričakovan, nikoli doživet in to stanje težko primerjamo s kakršnokoli vojno, ki pa je tudi nismo doživeli. Dejstvo pa je, da je epidemija prinesla velike in nenadne spremembe v življenje vseh, še posebej v družine z otroki. Izobraženi starši v veliko večjem odstotku delajo od doma kot manj izobraženi, izobraženi starši več časa vložijo v pomoč otrokom pri učenju kot manj izobraženi in dejstvo je, da vsi starši izražajo veliko potrebo po pomoči in usmerjanju pri šolanju na domu. Predvsem pa po tako dolgem obdobju zaprtih šol prihaja sedaj v ospredje vzdrževanje motivacije otrok za šolsko delo.«

Zaprtje tudi zelo različno odzvanja pri otrocih, pravi Anderluhova. »Del otrok čuti olajšanje, ker jim ni treba vsak dan v šolo, in jim bo ob vnovičnem odprtju šol težko. To so otroci z raznimi anksioznimi motnjami, avtizmom, ki imajo že tako veliko težav z vrstniki, zato jim pomeni takšen odmik od vrstnikov in stikov z drugimi začasno olajšanje, dolgoročno pa seveda več stisk. Vendar imamo na drugi strani več kot polovico otrok, ki se jim počutje drastično slabša in stopnjuje. In jasno je, da če se počutje mladih slabša, njihove težave ne bodo tako hitro minile, sploh pa ne takoj ob odprtju šol. To bo najprej prineslo s seboj povečan stres zaradi preverjanj znanja, lovljenja učnih načrtov, nenadne socializacije … Zato moramo kot država v proces odpiranja šol vstopati zelo previdno in se zavedati, da bodo šole ter učitelji potrebovali zelo veliko pomoči. Kako se lotevati razlik v znanju, kako pomagati otrokom, ki so na daljavo slabo delali … – vse to se bo pojavilo. K nam prihajajo otroci, ki tako rekoč že dva meseca ali celo več doma ne delajo za šolo. Verjamem, da so šole oziroma učitelji dali vse od sebe, opremili otroke s tehnologijo, da se trudijo tudi glede odnosov z najranljivejšimi, a kljub vsemu: šola na daljavo veča razlike in ne zmore naslavljati vseh težav. Šole bodo potrebovale dodatne moči, tako finančne kot kadrovske okrepitve ter dodatna znanja.«

Najprej pravica do šolanja

To pomeni, da se morajo vsi v vzgoji in izobraževanju zavedati, da ne bodo mogli takoj zagnati pouka po starem ter zdrsniti v nekdanjo normalo. »Predvsem morajo biti pripravljeni na večje razlike, kot so jih bili vajeni doslej. Večje bodo razlike tako v znanju kot ohranjanju učnega ritma, kondiciji, dnevnem ritmu. Vemo, da so otroci prilepljeni na računalnike in telefone, zato bodo nekateri imeli z vključevanjem nazaj v pouk velike težave. Stiske, ki jih doživljajo, bodo prišle z njimi nazaj v šole. Učitelji bodo veliko naredili, če bodo ranljive otroke prepoznavali in jim pomagali. To seveda pomeni dodatne obremenitve za učitelje, ki so že tako izčrpani. Pred dvema dnevoma nas je poklicala mati treh otrok, samohranilka in učiteljica, ter prosila za pomoč za enega od svojih otrok, saj ni delal za šolo nič.«

Lahko zaradi dolgega obdobja zaprtih šol že govorimo o večji škodi kot koristi pri obvladovanju epidemije? »Stvari so zelo kompleksne. Dve raziskavi, ena iz Velike Britanije in druga iz Kitajske, sta pokazali, da zaprtje šol zelo malo pripomore k obvladovanju epidemije, smrtnost zmanjšuje le za od dva do štiri odstotke. Zaradi tega so po Evropi ostale šole zelo dolgo odprte, medtem ko so se pri nas odločili za hiter in radikalen ukrep. Ta je prinesel izjemno dolgo zaprtje in mu v bližnji prihodnosti najverjetneje ni videti konca. Zavedati se moramo, da otroci plačujejo izjemno veliko za to, da bi mi obvladali epidemijo. Še posebej zato, ker jih epidemija skoraj ne ogroža.«

Sogovornica je jasna, da smo najprej in pred vsemi drugimi pravicami dolžni uresničevati pravico do šolanja vseh otrok. »Kot strokovnjak ne morem pristati na to, da se bodo šole odprle bistveno pozneje kot športni objekti. Pravico do šolanja otrok je treba postaviti pred vse druge, ki jih sicer tudi razumemo, a prioritete v državi je treba realno oceniti.«

Malodušje otrok

Pri otrocih je že nekaj časa opažati malodušje, ni več energije niti za prostočasne dejavnosti na daljavo, ki so se jih prve tedne veselili, izgubljajo celo željo po stikih s sovrstniki. Kako naj se starši lotimo tega? »Še enkrat bom poudarila: ukrep zaprtja šol je tako radikalen, da bi ga bilo treba obravnavati prednostno. Naša stroka je odločevalce v državi že večkrat opozorila, da bi ta ukrep moral trajati izredno kratek čas – neko kratko najnujnejše obdobje. Kaj lahko storimo starši, da bi otrokom pomagali? Druženje je za njihov zdravi razvoj tako pomembno in ključno, da ga je dolgoročno nemogoče nadomeščati. Družbena omrežja jim v tem času očitno prinašajo olajšanje, saj bi bili otroci brez njih še v večjih stiskah, ampak druženj v živo preprosto ni mogoče nadomeščati tako dolgo, ne da bi to imelo velike posledice za otroke.«

Starše sicer psihiatri pozivajo, naj vzdržujejo neki dnevni ritem, dodatne telesne aktivnosti, skupne aktivnosti, ampak se zavedajo, da je vse to iz meseca v mesec težje. Ena od možnosti je tudi omogočanje varnega druženja vsaj med posameznimi otroki zunaj z maskami ali na razdalji.

Zakaj imajo psihične težave vedno mlajši otroci?

»Verjetno gre za odraz sprememb v družbi zaradi načina življenja, manjše povezanosti v družinah, več ločenih družin, tudi stisk, povezanih s šolanjem. Kot tri najpomembnejše vire njihovih tesnob mladostniki izpostavljajo: skrb za šolo, medosebne odnose in skrb za okolje. Pritisk, ki ga v zadnjih petih ali celo desetih letih čutijo otroci zaradi šolanja, je bistveno drugačen, kot je bil prej. Medvrstniški odnosi so se preselili na družbena omrežja, kjer je predvsem manj nadzora in vpliva staršev ter učiteljev – praktično so ti stiki neomejeni. Način življenja se spreminja, zato je pomembno, da okrepimo službe in strokovnjake na teh področjih.«

Zakaj nočejo več živeti?

Kaj odgovarjajo mladostniki na terapijah, zakaj nočejo več živeti? »En del sedaj hospitaliziranih otrok se doma ne počuti dobro, varno in dejansko bežijo iz družine. Konflikti, ki jih odrasli ne zmorejo reševati, so za otroke izjemno težki, jih ne razumejo in jim niso kos, čeprav poskušajo po svojih močeh pomagati. Sedaj se tudi pogosto srečujemo z otroki, ki jih težko vračamo v domače okolje, in to so skrajne stiske. Veliko stisk je sicer povezanih z odnosi med vrstniki, trenutno pa je med epidemijo veliko osamljenosti – v stiski so zato, ker nimajo odnosov z vrstniki. Vir stresa je tudi spletno in medvrstniško nasilje, ki ga odrasli ne znamo prepoznati ter naslavljati. Veliko stisk je zaradi nedoseganja uspehov, življenje je do otrok danes zahtevno, morda bolj kot kadarkoli.«

Pomoč obstaja

Še vedno se zdi, da je stigma poiskati pomoč psihiatra za svojega otroka. Čeprav je služb premalo in so nedopustne čakalne vrste, dr. Anderluh poudarja, da je zelo pomembno poiskati pomoč. Starši naj se zavedajo, da ta obstaja in je prav, da pridejo ponjo ter še posebej v tem kritičnem času vidijo v tem tudi neko normalnost, družbeno sprejetost.

Nedopustne čakalne dobe!

Žal so otroci, ki z diagnozo depresija in napotnico zelo hitro na prvo obravnavo pri pedopsihiatru čakajo osupljive tri mesece, na obravnavo kliničnega psihologa pa eno leto! To pa je »normala«, pri kateri obnemimo! Kdor si lahko privošči samoplačniško obravnavo, naj takoj steče ponjo torej? »Mislim, da je Slovenija bogata država in mora poskrbeti za te otroke in družine ter jim pomagati iz stisk. Naloga države je, da to pomoč podpira in razvija. Treba je slediti povečanim potrebam in duševno zdravje postaviti visoko na seznam prioritet – tudi znotraj zdravstvenega in šolskega sistema. Šibko duševno zdravje se namreč lahko začne že v otroštvu. Če to rešujemo, lahko kot država bogato investiramo v prihodnost otrok. Tudi v Sloveniji smo z raziskavo že pokazali, da pomeni vsak evro, ki ga v zgodnjem obdobju njihovih otrok namenimo staršem, pomembno investicijo, ki se takoj pozitivno pokaže v otrokovem delovanju v okviru šolskega sistema. Še toliko bolj pa v naslednjih letih vpliva na otrokov razvoj, šolanje in finančno samostojnost v odraslosti. Šibko duševno zdravje je kot snežna kepa, ki se začne valiti po hribu navzdol, in če se z njim ne ukvarjamo, prinese obremenitve najprej pri starših, v družini, nato manjšo uspešnost ali neuspešnost v šolanju – ti otroci končajo v manj plačanih poklicih, pogosto na socialnih prejemkih in, žal to raziskave potrjujejo, so tudi telesno v odraslosti veliko bolj bolni kot drugi otroci.«

Marija Šelek / Revija Zarja Jana