Ljudje ob Kolpi: duhovnik jezuit, pisatelj in glasbenik Frančišek Franc Cerar

22.1.2021 | 08:00

Frančišek Franc Cerar

Rodil se je 22. januarja 1922 v Dobličah, umrl pa 10. avgusta 2014 v Mariboru.

»Vojna mi je postregla s spoznanjem: kjer ni Boga, je svet brez vrednot. Partizanstvo moje vere ni omajalo, še več, potrdilo je mojo odločitev za duhovništvo. Potrdilo me je v prepričanju, da je duhovnik za svet potreben. V partizanih sem spoznal, da je vera zdravilo proti zlu in da so ljudje tega zdravila potrebni. Okrog mene je bilo toliko src, ki so gojila sovraštvo, toliko glav, ki so snule maščevanje - moja vloga je bila, da z molitvijo to blažim in kličem blagoslov«, pater Franc Cerar.

Kot duhovnik je Cerar mladim rad zaigral na kitaro

Frančišek se je rodil v skromnem kmečkem okolju v Dobličah očetu Francu in materi Mariji rojeni Šterbenc. Po osnovni šoli v rojstnem kraju je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani in nato v Novem mestu, a so ga Italijani 1942 internirali v Monigo. Po povratku iz internacije je uspel maturirati, nakar je bil mobiliziran v partizansko vojsko. Čeprav se je 2. svetovna vojna v Evropi končala 9. maja 1945, je Franc Cerar lahko slekel uniformo šele za božič. Le nekaj tednov pozneje - za svečnico 1946 - pa je že vstopil v noviciat v Zagrebu.

Pri jezuitih je leta 1951 končal študij filozofije in pet let pozneje še teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1955, prvo službo pa dobil kot kaplan na Brezju v Mariboru. V letih 1957 do 1958 se je v Dubrovniku pripravljal na zadnje zaobljube, nato pa do leta 1966 opravljal službo ljudskega misijonarja. Potem je bil do leta 1973 kaplan pri sv. Magdaleni v Mariboru, nato predstojnik v Rezidenci Srca Jezusovega do leta 1978. V tem obdobju je bil nekaj časa tudi prefekt malega semenišča. Kot župnik v Mariboru je deloval do leta 1992, ko je spet postal ljudski misijonar in vodja duhovnih vaj in v tem času obiskal 600 župnij po vsej Sloveniji. Kot tak je imel tudi zelo preprost in pristen pristop do ljudi, bil je eden prvih duhovnikov, ki je pri poučevanju verouka vzel v roke kitaro in pel z mladino. Temu zgledu so nato sledili tudi drugi.

Frančišek Franc Cerar je bil nasprotnik komunizma a nedvoumen zagovornik partizanstva, čeprav je brez dlake na jeziku govoril tudi o napakah sistema med vojno. Kritičen je bil do povojnih pobojev. Vedno si je prizadeval za spravo in verjetno javnost najbolj presenetil s svojim stališčem, da bi Titova cesta v Ljubljani morala to ime obdržati, če so ji ga ljudje nekoč že dali.

Cerar je avtor številnih del, tako cerkvenih kot posvetnih: Zapojmo bratje (1967), Zapojmo bratje II (1969), Dobliče in Dobličan škof Janez Vertin (1974), 750 let župnije Črnomelj (1978), Starši in mladostniki (1985), Evangelij na prepihu (1986), Partizan nekoliko drugače (1988), Župnija svete Magdalene v Mariboru (1989), Beseda da besedo (1994), Iz dežele v deželo: duhovne vaje po smernicah sv. Ignacija L. (1997), Ko smrt postane dobiček, Ljubljana (2000), Kdo so jezuiti, Ljubljana (2001), Od partizana do zlatomašnika (2005), Navzkrižja in izravnave (2009), Krka, dolina škofov (2011).

Živel je v jezuitski skupnosti v Mariboru, kjer je v 93. letu starosti tudi umrl.

Boris Grabrijan