Kako živimo učenci v korona času?

18.1.2021 | 09:25

Ilustrativna fotografija (Foto: Pixabay)

Lucija Štangar, 7.c: Moje življenje je v tem času postalo zelo drugačno. Šola je postala šola na daljavo, kar pomeni, da navodila in domače naloge dobimo po spletu. Imamo tudi srečanja s sošolci in učiteljico na Zoom-u, kjer nam učitelji razložijo tedensko snov in nam dajo domače naloge. Takrat lahko vidim ostale sošolce, ki jih pogrešam. Velikokrat smo se pred korona krizo s prijatelji dobili na bližnjem igrišču, kjer smo se pogovarjali, igrali nogomet, jedli sladkarije. Sedaj je igrišče žal zamenjal Zoom, kjer se večkrat vidimo. Glede na to, da ne smemo iz svoje občine, ne morem k svojim sorodnikom v Prekmurje, ki jih zelo pogrešam. Ampak se nekajkrat slišimo po telefonu, da si povemo, kaj novega. Res pogrešam svoje ''staro življenje'', ki upam, da bo kmalu prišlo čimprej nazaj. V teh časih je najbolje, če res upoštevamo pravila, ki so nam naročena, saj bomo s tem prispevali, da bi se čim prej vrnili vsi v ustaljene tire. Takrat bo bilo vse po starem, lahko bomo videli sorodnike in se družili s prijatelji.

Julija Špendal, 7.c: Zdaj, ko povsod korona razsaja, smo ves čas doma. Ne hodimo v šolo, nismo s sošolci in prijatelji. Računalnik pa je zamenjal tablo in učbenike. Zdaj je vse veliko drugače. Zjutraj ne vstajam za avtobus, šolo imam prek računalnika in po cele dneve presedim v svoji sobi. Ko se zbudim, pozajtrkujem, se oblečem in nato odidem v svojo sobo delat za šolo. V ponedeljek si najprej naredim urnik z razporedom, kaj vse moram narediti ta teden ter z vsemi video konferencami, da kakšne ne pozabim. Po navadi za šolo delam od 8. pa do 14.ure. Ko naredim vse, kar sem si zadala ta dan, sem prosta, no, skoraj prosta. Najprej moram na sprehod peljati svojo maltežanko Lory. Če je zunaj lepo vreme, nekaj časa ostanem tam. Ko pa pridem notri, berem knjige, gledam televizijo in sem z družino. Tudi letošnji božič in novo leto sem praznovala veliko drugače. Za božič se po navadi zbere vsa družina, letos pa smo bili skupaj le mi ter babica in dedek, ki živita nadstropje nižje. Novo leto je bilo bolj dolgočasno, saj gremo po navadi ven s prijatelji in se skupaj družimo ter proslavimo novo leto, zdaj pa je vse to padlo v vodo. Novo leto smo pričakali v dnevni sobi zaradi policijske ure. Do polnoči smo gledali filme, nato pa smo z mamo, očetom proslavili novo leto, kar se je na koncu izkazalo za kar v redu. V korona času je vse drugače. Sicer je kar dobro, da v šoli nimamo toliko ocenjevanj, a pogrešam vse sošolce, prijatelje ter ostale družinske člane, ki živijo dlje od nas. Upam, da se vse to čimprej konča in da se bo naše življenje kmalu vrnilo v stare tire.

Aljaž Grandovec, 7.c: V korona času moramo paziti na higieno, razkuževanje in nošenje mask. Jaz sem se že navadil na nošenje mask, od začetka pa sem se pritoževal. Ker se virus tako hitro širi in je okužb zelo veliko, so šole in večina drugih ustanov zaprte. Gibanje med občinami in državami je prepovedano, razen če imaš potrdilo. Učenci imamo veliko videokonferenc preko zooma. Učenje od doma mi je v redu, saj se naučim tako veliko kot v šoli. Veliko se moramo gibati v naravi, da ohranjamo zdravje in kondicijo. Če si okužen, se 14 dni ne smeš gibati po ulicah, vaseh… Na srečo še nisem imel korone, ker se naša družina ščiti pred virusom in spoštuje ukrepe. Življenje se je močno spremenilo in ustavilo.

Igor Ostanek, 7.c: Med korono se je vse obrnilo na glavo. Minilo je veliko časa, odkar smo bili nazadnje v šoli. Zelo pogrešam sošolce. Vsak dan v spletnih učilnicah opravljam šolske naloge. Veliko hodim tudi v naravo in se gibljem, da poskušam ostati zdrav. Gledam športne dogodke in informativno oddajo 24ur. Nekaj tednov nazaj sem čutil tudi potres, ki je bil zelo močan. V tem času veliko igram na harmoniko, da nam popestrim dan. Komaj čakam, da se korona umiri, da bomo lahko spet v šoli, se družili s prijatelji, se odpravili v trgovine in živeli tako kot nekoč.

Gal Verbič, 7.c: V mesecu marcu 2020 je bila razglašena epidemija korona virusa. Prenehali smo obiskovati šolo in se pričeli šolati od doma. Začetek šolanja na daljavo je bil nekaj drugačnega, a tudi zanimiv. Po nekaj tednih sem komaj čakal, da bi šel spet v šolo, da bi videl sošolce, prijatelje in pa tudi učitelje. Kaj hitro so prišle poletne počitnice, ki pa niso bile prav zanimive, saj nismo smeli v Črno goro na morje. Izogibali smo se krajem, kjer je veliko ljudi. Po pričetku novega šolskega leta prava šola ni trajala dolgo. Že tretji mesec se učimo na daljavo. Sedaj že zelo pogrešam šolske klopi, sošolce in življenje pred epidemijo. Prepovedani so nam stiki in druženje s prijatelji, svojci in sosedi. Mislim, da smo se zelo oddaljili od družbe, živimo vsak zase, skrbimo za svoje zdravje. Upam, da je to samo začasno, čeprav že dolgo traja in komaj čakam, da ta začaran krog čimprej mine, da dobimo svoje življenje nazaj. Mislim, da pa nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred epidemijo, saj smo se vsi zelo spremenili.

Gal Oberč, 7.c: V času trajanja korona virusa stvari počasi postajajo dolgočasne … Vsak dan šola, ki ni prava šola, pogrešam sošolce, pogrešam šolske hodnike, učilnice … Ne moremo nikamor, že nekaj mesecev sem skoraj ves čas samo doma. Odpravimo se le na sprehode v okolici hiše in pa zidanice. Ne morem do prijateljev, niti do najbližjih v vasi. Edino, kar je, je igra s sestrama in psom. Še dobro, da grem lahko vsaj do babice in dedka, ker živimo v isti hiši. To je vse, kar imamo od druženja. Druga babi in dedi pa živita v sosednji občini in že kar nekaj časa se nismo videli. Enkrat ali dvakrat smo se v strahu odpeljali do njih, to pa je bilo tudi vse. Še dobro da imamo telefone in se vsaj tako lahko slišimo in tudi vidimo. Upam, da korona čas počasi mine in da se spet vrnemo v stare dobre čase, želim si tega …

Tako so razmišljali mladi 7.c razreda z Osnovne šole Trebnje.

OŠ TREBNJE