Letošnji prazniki zapisani v anale

4.1.2021 | 14:00

Ilustrativna fotografija (Foto: DL/arhiv)

Božični in novoletni prazniki, ki smo se jih vsako leto veselili in komaj dočakali, so letos pustili grenak priokus vsem nam. Letošnje leto je spremenilo naš način praznovanja, ta virus nam je povsem pomešal štrene. Poleg tega pa nas je tudi postavil na trdna tla, da nismo vsemogočni, da nismo gospodarji tega sveta, ob tem pa so nas spomnil na vrednote, na katere smo zaradi hitrega tempa življenja že vsi pozabili. Na tesno družinsko vez, manj pehanja za dobrinami, za solidarnost s tistimi, ki nujno potrebujejo pomoč, pa naj bodo to naši bližnji sosedi, občani, vsi naši državljani, ob tem pa smo se spomnili tudi nesrečnežev po vsem svetu.

Kje so tisti časi, ko smo se v prazničnih dneh srečevali, na veliko razglabljali in tudi hvalili o razkošnih jedilnikih, ki jih bomo pripravili za domače, prijatelje in znance. Seveda, moralo je biti vse najboljše in otroci so morali imeti bogata darila, ki jih niti niso preveč razveselila, saj so že tako in tako imeli vsega preveč.

Znašli smo se na trdnih tleh, z veliko množico ljudi, ki so zaradi nastale situacije z virusom ostali brez zaposlitve in nimajo niti za vsakdanji kruh. Presunile so nas velike vrste pred Rdečim križem, Karitasom, številnimi prošnjami posameznim društvom, v katerih zbirajo pomoč v hrani. Vse to je realnost današnjega časa. Po drugi strani, pa se vsa ta realnost nekaterih še vedno ni dotaknila. Pred supermarketi dolge vrste ljudi - nekateri so na vstop v trgovino čakali potrpežljivo, drugi spet vsi nervozni. Seveda, varnostniki so v notranjost spuščali toliko ljudi, kot jih je prišlo ven, pozorni so bili na razkuževanje rok in na to, da si je vsak kupec pravilno namestil zaščitno masko. Še zanimivejši je bil pogled ob izstopu vsakega posameznika, ki je pred seboj porival poln voziček hrane za praznične dni. Pa so jo res vso pojedli? Kdo ve?!

Ne vem, čemu toliko stvari, saj vendar nihče ni smel imeti družbe, saj je bilo lahko zbranih le do 6 ljudi in to praviloma iz istega gospodinjstva. Čemu torej tolikšna količina hrane, mar hočemo še vedno razkazovati svoj prestiž? Ali smo sploh kdaj pomislili, da nekateri obrnejo vse žepe, da bi morda našli še kakšen evro za liter mleka in hleb kruha?

Zdi se mi, da so najlepše praznovali še ostareli starši, ki živijo sami in so zdaj končno lahko uživali v družbi svojih otrok, živečih v drugih občinah ali celo regijah, ker je za praznike bilo omogočeno gibanje tudi zunaj občinskih meja.

Po eni strani pa mislim, da kljub revščini, družine, ki si ne morejo privoščiti prav ničesar, preživijo lepše praznične dni. Skupaj so, tkejo še tesnejše vezi, še bolj spoznavajo drug drugega in še bolj občutijo lepoto družine – vse to nam prazniki nudijo brez razkošja, le odpreti moramo svoja srca in misli. Ni potrebno skrbeti ali bodo posamezni člani pravočasno doma, da jih slučajno ne ujame policijska ura, ali, da jih z vozilom ne zaustavi policija, da preveri morebitno prisotnost alkohola v krvi. Takšnim, ki poznajo pomen družine, toplino dajeta pogovor in morda zgolj topel čaj.

Božično novoletni prazniki so mimo, vsak jih je pač preživel po svoje. Nekateri v miru v družinskem vzdušju, spet drugi razočarani, da se niso mogli izkazati pred sorodniki, prijatelji s polno obloženimi mizami, v svečanih oblekah in s ponosom, kaj vse si lahko privoščijo. So pa tudi osamljeni, pa ne samo starejši, tudi mlajši, vdani v usodo, da pač tako mora biti, ker so rojeni pod zvezdo, ki jim že od rojstva načrtuje trnovo pot. Pri njih ni bilo ne joka, ne veselja, pač pa le nekakšna apatičnost.

Tudi pred silvestrskim večerom se je predbožična zgodba z dolgimi vrstami pred trgovinami ponovila. Zanimivo, da smo za božične praznike pojedli čisto vse, kar smo nakupili in zalogo je bilo potrebno obnoviti. Po svoje me je strah, da bo zdaj, ko je konec prazničnega preobjedanja in množičnega nakupovanja v strahu, da pa česa doma le ne zmanjka, zdaj spet polni zabojniki živilskih izdelkov s pretečenimi datumi. Kdo lahko poje takšne enormne količine nakupljenega, če vendar ni »velikih fešt«?

A prepričana sem, da so se kljub prepovedi zbiranja večjega števila ljudi, še posebej, če niso v sorodu, številni znašli po svoje in poiskali skrite kotičke, bodisi kleti, vikende, garaže . . . stran od oči javnosti. Tam so se zagotovo zbirale večje družbe in praznovanje ni bilo nič drugačno kot smo ga vajeni izpred let. Zagotovo pa v takih veselih zasedbah ni bilo veseljačenja zgolj ob toplem čaju. Slišati je bilo pokanje pri odpiranju šampanjca in kozarci so se polnili z dragoceno kapljico in vse to ob hrupu petard, ki jih kljub prepovedi prodaje ni in ni zmanjkalo. Nekje je pokalo bolj, drugje nekoliko manj, a redki so kraji, ki so v novo leto vstopili v tišini.

Sicer pa, le kakšno bi bilo to praznovanje in prihod novega leta brez pokanja petard in raket, ki razsvetljujejo nebo in prebujajo ptice v krošnjah dreves, da vse preplašene odletijo v noč, lajanja in cviljenja ostalih živali, ki iščejo kotičke, kamor bi se lahko skrile? Da ne govorim o histeričnem joku prestrašenih otrok, dojenčkov, ki jim pokanje ni ravno v veselje. Tem glasnim družbam zagotovo tudi maske niso škodile, saj so bile nepotrebne, odveč in »brez veze«. Saj bi jih nosili, da bi zadostili ukrepom, pa ni bilo v bližini nobenega strokovnjaka, ki bi jim razložil, kako se z masko čez usta in nos lahko pije. In družbe tam nekje so bile vedno večje in večje, prihajalo je vse več gostov, na uro se nihče ni oziral, saj ni nikjer nobenega policista in lepši del noči se je tam, proti polnoči, šele začel. Kar pa se tiče virusa, ah, kaj bi skrbeli »alkohol pobije vse viruse.« Torej so bili varni, če pa so virus prenesli na druge, to pa tako in tako ostaja nepomembno.

Potem pa jutro po Silvestru razkrije žalosten pogled na onemogla telesa na tleh, na tavajoče zombije, ki se oklepajo steklenice, srkajoč zadnje kapljice. Pa je vse to res potrebno? Hudo žejni so bili sicer z malo glavobola po praznikih spet normalni, celo hvalili so se kot dobri starši. V službi bodo za zgled s svojo delavnostjo. Ostali pa, ki so resnično uživali s svojo družino doma, brez pijančevanja, pa bodo naslednje dni v strahu, da jih ne obišče ta presneti viru, ki so ga brezvestneži raznesli naokoli.

Prepričana sem, da ne bomo še tako kmalu spet zaživeli po starem. Najprej se nam mora »v glavi« nekaj hudo drugače premakniti, da končno spoznamo, da ima narava svoje zakone, da se je potrebno priporočil držati in jih spoštovati, sicer nas »slej kot prej« doleti tudi ta »zanikani virus«. Ga moramo res spoznati šele takrat, ko useka nas in naše drage?

Upam, da se enkrat le spametujemo in da bomo prihodnje praznike resnično lahko vsi preživeli v veselju, covid-19 pa bo le še oddaljen spomin na tisto »drugačno resničnost«.

Emilijana Crgol