DL - Portret tedna: Anita Kiralj

5.12.2020 | 09:00

Anita Kiralj

Zmeraj so bili ti glasovi in zmeraj je mamil njihov sijaj, ki potovanja skozi svet in čas dela tako vzvišena, da se človek na tej poti počuti tako zelo drugače, kot bi se počutil brez teh glasov in njihove skrivnostne moči, in tako je še danes in prihodnost bo minevala v tej resnici. Glasba, to so ti glasovi s svojim sijajem in življenjsko močjo. In kot zelo strpno in spodbudno v tem pogledu pravi Anita Kiralj z Velikega Obreža (pri Dobovi): »Vse je glasba.« Iz istega diha je tudi njen razmislek: »Glasba je zaporedje tonov. Katero je pri tem pravo zaporedje in katero napačno? Ne vem, ne vemo. Obstaja osebni okus.«

Tudi s tako predanostjo glasbi je leta 2016 postala dirigentka Gasilskega pihalnega orkestra Loče. Z orkestrom kot njegova umetniška vodja doživlja tudi stoletnico delovanja te zasedbe, ki jo ta godba praznuje letos, ko so splošne okoliščine take, kakršne pač so, in navzlic njim je praznovanje srčno, čeprav vsebinsko skromno.

Po Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana je študirala na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Zdaj se vsak dan vozi na delo v Ljubljano. Kot magistrica profesorica glasbene umetnosti tam namreč na Gimnaziji Jožeta Plečnika uči glasbo. Med študijem je izbrala pedagoško smer, poleg te je študirala tudi dirigiranje. Svojo godbeniško pot je začela kot pianistka v Kamniku pri mestni godbi. »Med študijem sem si ves čas želela, da bi delala s pihalnimi orkestri,« pravi in se pri tem spominja tudi svojih osnovnošolskih let, ko je bila rokerica in je zato takrat svet glasbe doživljala skozi kitaro. »Ne bi se ukvarjala z glasbo, če ne bi bilo Damjane Božič Močnik, moje učiteljice za glasbo v osnovni šoli Matije Čopa v Kranju,« je iskrena. Še prej, pri petih letih, se je odločila, da gre v glasbeno šolo. »Hotela sem igrati prečno flavto, a sem šla potem na klavir,« pravi Anita, ki je v osnovni in srednji šoli tudi pela v različnih zborih.

Na poti skozi svet in čas, ki jo je s starši začela v Kranju in jo zdaj nadaljuje na že omenjenem Velikem Obrežu, kjer so kupili hišo, je os njenega življenja že večino let glasba, tu pa ima eno glavnih vlog Gasilski pihalni orkester Loče. »V orkestru so starejši in zelo mladi in tako združujemo glasbene izkušnje in svežino,« pravi.

Da bi prevladalo spoznanje, kako zelo prazen in brez sijaja bi bil svet brez glasbe in ne samo brez glasbe, ampak brez kulture sploh, si želi Anita Kiralj. »Živimo v svetu, ki je naravnan storilnostno. V ospredju sta denar in merljivost. Zato moramo poslušati glasbo, brati, obiskovati galerije. V kulturi ni mogoče uporabljati merljivosti učinka. Ampak učinek je, kot občutimo zdaj. Ob koncu tedna ni koncertov, redke so druge kulturne prireditve. Ljudem manjka tega in so tudi zato zagrenjeni. Brez kulture ne moremo preživeti,« izkušnjo človeštva pooseblja mlada glasbenica.

Glasba, po mnogih žlahtnih prepričanjih še posebno navdihujoči biser kulture, zmore človeka voditi skozi življenje, če se ji človek odpre. »Skozi glasbo se naučiš vsaj treh stvari za življenje. Ko igraš v skupini, se naučiš točnosti v delu. Naučiš se poslušati, ker moraš pri igranju znati slišati različne odtenke zvokov. In kot tretje, naučiš se spoštovanja. Kot glasbenik spoštuješ drugega glasbenika, kot poslušalec spoštuješ izvajalca, ki se je trudil za nastop. To spoštovanje človek prenese v življenje – doma v družini in do soseda, v službi do sodelavca na primer,« pravi Kiraljeva.

Kot gimnazijska profesorica je letos med epidemijo delala na daljavo in bila tako vpeta v pedagoško delo bolj ali manj od jutra do večera, saj se ni šla učiteljice – uradnice, ki bi ob določeni uri zaprla računalnik in bi postala nedosegljiva pravzaprav še zelo občutljivi generaciji, ki med šolanjem želi sodelovati s človekom in ne z uslužbencem šolskega sistema.

Človek je človeški tudi do živali. Anita Kiralj tako prijaznost izkazuje svoji psički Heri. Kar pa še zadeva glasbo, se v njej Kiraljeva v zadnjem obdobju posebej pozorno ukvarja s hornom, francoskim rogom. »Moja velika želja je, da se naučim toliko, da ga bom v prihodnje igrala v Gasilskem pihalnem orkestru Loče,« pravi Anita Kiralj o še enem, nastajajočem, poglavju svoje glasbene zgodbe. Ki je, namreč zgodba, popolna. »Dobro, da nisem takrat odnehala in šla študirati kaj drugega, na primer prava. Glasba je nekaj, zaradi česar je vredno zjutraj vstati,« pravi Anita Kiralj.

Članek je bil 10. septembra 2020 objavljen v 37. številki Dolenjskega lista .

Martin Luzar