Ljudje ob Kolpi: Dr. Franc Schaubach – pravnik in politik

4.12.2020 | 12:15

Franc Schaubach

Franc ali Franjo Schaubach je bil rojen 3. decembra 1881 v Draščah na današnji avstrijski Koroški, umrl pa je 6. avgusta 1954 v Črnomlju

Po maturi leta 1901 na gimnaziji v Beljaku je v letih od 1902 do 1906 nadaljeval študij prava na Dunaju. V tem času je bil tudi predsednik slovenskega narodno-prebudnega društva Danica. Ves čas študija je kot odličen študent prejemal Dvoržakovo štipendijo. Diplomiral je leta 1908, sodniški izpit pa opravil 2 leti zatem. Politično je bil zelo aktiven. Deloval je v okviru SLS in redno nastopal na javnih prireditvah, kjer je izpostavljal svojo slovensko narodno zavest. Leta 1904 je na primer v Gorjah na cerkvenem zvoniku snel avstrijsko zastavo in razobesil slovensko. Takratni časopisi, ki so izhajali v nemškem jeziku, so pisali, da je razobesil rusko zastavo, čeprav to ni bilo res. Med branjem odloka oblasti v nemškem jeziku je takrat branje vztrajno prekinjal z vzkliki »Slovensko brati!«. Seveda si je s takimi dejanji nakopal jezo oblasti in zašel v težave ter kljub izjemni sposobnosti na Koroškem ni dobil dela. Z dekretom je bil potem imenovan za sodnika v Črnomlju, v času 1. svetovne vojne pa je bil tudi vršilec dolžnosti predstojnika tamkajšnjega sodišča. Iz tega obdobja je zelo pomembna njegova trmasta a pomembna odločitev. Navkljub izrecnemu navodilu oblasti, da sodišča vse hranilne vloge mladoletnih oseb spremenijo v vojno posojilo, Schaubach tega na svojem območju ni dovolil.

Portret Franca Schaubacha

Zaradi njegovega zavednega delovanja so ga ob prevratu izvolili za podpredsednika Narodnega sveta za okraj Črnomelj in ga imenovali za predstavnika v Začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu. Zelo je bil aktiven tudi pri koroškem plebiscitu. Po poteku poslanskega mandata je bil leta 1920 imenovan za sodnega svetnika v Mariboru. Postal je »veliki župan Maribora z okolico« in v tistem času med drugim potrdil tako imenovani »Viničarski red«, ki ga je tudi soustvarjal in je viničarjem prinesel socialno varnost.

Pozneje je bil imenovan za okrožnega inšpektorja v Mariboru, leta 1932 pa je odprl svojo odvetniško pisarno. Viničarska zveza ga je takrat izvolila za svojega pravnega predstavnika, vendar je to nalogo ves čas opravljal »pro bono«, torej brezplačno, vse do takratnega razpada Jugoslavije.

Med drugim je pomagal tudi pri sanaciji Čevljarske zadruge v Mariboru in finančno tudi materam padlih Maistrovih borcev v Avstriji.

V svoji karieri je bil med drugim imenovan tudi za banskega svetnika, bil trikrat izvoljen za senatorja, kjer se je zavzemal tudi za sanacijo zadružništva in podporo kulturnega delovanja Slovencev na avstrijskem Koroškem. Bil je tudi član upravnega odbora Zadružne zveze za območje Dravske banovine ter Zadružne gospodarske banke in član nadzornega sveta Banovinske hranilnice v Mariboru ter predsednik Slovenske straže, ki je delovala pod okriljem SLS.

Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 se je iz Maribora umaknil v Črnomelj, kjer je preživel že obdobje prve svetovne vojne in tako tudi drugo svetovno vojno. V Črnomlju je ostal do svoje smrti leta 1954. Nemci so njegovega sina Leona, decembra leta 1941 ustrelili kot talca v Čačku.

Boris Grabrijan