DL: Janez Dolinar vrača mladost in lepoto

1.12.2020 | 12:15

Na 68 let starega Fiata 1100 E je še posebej ponosen

Na 68 let starega Fiata 1100 E je še posebej ponosen

Janez Dolinar

Janez Dolinar

Na dvorišču Janeza Dolinarja iz Šmarja pri Šentjerneju je vedno nekaj avtomobilov. Pa ne tistih običajnih, sodobnih, takšna sta le dva, na Janezovem dvorišču kraljujejo starodobniki. Njegov hobi je namreč že od mladosti zbiranje oldtajmerjev in zdaj, ko je upokojen, si tudi lažje vzame čas, da se jim posveti, saj vsak star avto, ki ga kupi, zahteva popravilo. Janeza, ki je po poklicu avtomehanik, sicer pa je vrsto let delal kot varnostnik v Jedrski elektrarni Krško, so vedno privlačili stari avtomobili. Prvega, NSU prinz, si je kupil še pred 18. rojstnim dnem, za vajeniško plačo. »Vsi so imeli fičke, jaz pa sem želel voziti nekaj posebnega,« se spominja. Vse življenje je zelo menjaval avtomobile, ki ji je potreboval za vsakdan, po letu 1990, torej z osamosvojitvijo Slovenije, pa je nekako prišel čas, da se je lotil oldtajmerjev. Kot pravi, je v glavnem izbiral italijanske fiate, saj se je zanje najlažje dalo dobiti rezervne dele, pa tudi predragi niso bili. Večino oldtajmerjev je kupoval po oglasnikih, prav vse je našel v Sloveniji.

V Dolinarjevi zbirki seveda ne manjka niti fičko

V Dolinarjevi zbirki seveda ne manjka niti fičko

Veliko dela z njimi

»Seveda so bili v bolj slabem stanju, sicer ohranjeni, a potrebni popravila, kar pomeni, da sem imel z njimi veliko dela, da sem jih usposobil. Vsakega je treba razdreti, očistiti, pregledati in videti, kje ga je že načela rja, kje je kak uničen del, ki ga je treba zamenjati z novim, treba je kaj zvariti, odslužene dele zamenjati, nadomestiti kake razbite šipe, avto kromirati, prelakirati, pa preobleči sedeže itd.,« pripoveduje Janez, ki nemalo ur, tudi pozno v noč, preživel v garaži. Kar more in zna, naredi sam, sicer poišče pomoč obrtnikov, da je avto na koncu res »tiptop«, pravi lepotec. Nekaj oldtajmerjev je prodal, saj za vse doma ni prostora, a ga pri vsaki taki prodaji boli srce. »V avtu poznam vsak vijak, z avtom sem preživljal mnoge ure. Za obnovo kakega starodobnika sem potreboval tudi dve leti,« pove Janez in doda, da je z obnovo fičkov, ki so pri ljudeh zelo priljubljeni, kaj tudi zaslužil, da je potem lahko vlagal v njemu drage druge starodobnike. Rabljene dele je kupoval doma, včasih jih je našel v starih avtomobilih, ki so mu jih dostavili znanci, pogosto pa se je ponje odpravil na sejem starodobnikov v Padovo. »Nahrbtnik na ramo in tisoč evrov v žep, pa smo ničkolikokrat šli,« pove.

Tako je videti volan rdečega kabrioleta.

Tako je videti volan rdečega kabrioleta.

Rdeč cabriolet Fiat sport spider 850, letnik 1971

Rdeč cabriolet Fiat sport spider 850, letnik 1971

V glavnem Fiatovi

Danes je zelo ponosen na svoj najstarejši avto, črno-bel fiat 1100 E, letnik 1952, ki ga hrani v garaži. Res je lepo ohranjen in Janez pove, da je bil ta avto v Novem mestu zelo znan, saj je vozil ženske v porodnišnice. Njegov lastnik je bil vulkanizer Janez Pipan. Šel je čez nekaj rok, Janez je menda njegov četrti lastnik in ga ne da za noben denar. Pri hiši ima še rdečega kabrioleta fiat sport spider 850, letnik 1971, pa rumenega fiata 850, letnik 1969. Seveda brez fička ne gre – za hišo ima parkiranega fiata 500, letnik 1971. Dva starodobnika ima registrirana, da se lahko z njima kam odpelje, dveh pa ne in prihodnje leto to zamenja – nekakšno kolobarjenje. Zanimivo je, da starodobnika lahko pri nas registriraš le, če že imaš vozilo za vsakdanjo uporabo. In kam se Janez, ki je član kluba starodobnikov Bela krajina in sevniškega kluba Leteči Dolenjci, zapelje s svojimi avtomobili? »Različno, odvisno od priložnosti in vremena: na kaka srečanja starodobnikov, ki jih po Sloveniji ne manjka, na nedeljske vožnje, skratka na krajše razdalje, saj se pri starodobnikih, čeprav so popravljeni, nikoli ne ve, kako dolgo bodo zdržali. Z ženo Vido se na primer s kabrioletom rada odpeljeva v Kostanjevico na sladoled,« pove Janez. Seveda sta deležna pozornosti. Ljudje gledajo avto, sprašujejo, kdo bi ga tudi rad kupil, a ga ne proda, pripoveduje Janez in doda, da ga je kdo že tudi poprosil, da je s starodobniki vozil na svatba ženina in nevesto. Rad ustreže.

Tudi 12 tisočakov

Janez s svojimi odtimerji nikoli ne manjka na Jernejevi povorki ob šentjernejskem občinskem prazniku, ki pa je letos zaradi nevarnosti koronavirusa niso organizirali. Sicer se tja ne odpelje sam, ampak z dvema avtomobiloma, pri čemer mu pomagata sin in hči, tako da pokažejo svoj starinski vozni park. Pravi, da je danes že težko kupiti kak starodobnik za prenovo, saj so že vsi nekako šli, pod kozolci in v garažah jih ni več najti. Ljubiteljev teh avtomobilov je vse več, standard ljudi je višji kot nekoč, skratka imeti moraš že kar srečo. Podobno je tudi pri prodaji – na našem trgu gredo težko. Obnovljen starodobnik namreč lahko na trgu stane namreč med osem in 12 tisoč evrov. Janez je zbiral tudi Tomosove motorje, je tudi ljubitelj starega pohištva, ki ga nekaj ima, skratka vse to mu veliko pomeni. »Zbiranje in obnavljanje starodobnikov je moj hobi, resda bolj drag, a za drugo denarja ne zapravljam. Vesel sem, da imam svoje veselje,« pove sogovornik, ki je tudi veteran vojne za Slovenijo – tri mesece je čuval krško jedrsko elektrarno – in velik (lokal)patriot. Tako na njegovih starih avtomobilih plapolajo slovenske zastavice, za rojstni dan pa so mu najbližji kupili še šentjernejsko občinsko zastavo s petelinom.

Članek je bil objavljen v 37.številki Dolenjskega lista, 10.septembra 2020.

Besedilo in foto: Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava