DL: Zdravo zatočišče in izvirni okusi: Turistične kmetije prispevajo k prepoznavnosti

1.12.2020 | 07:30

Z mislijo (Foto: arhiv Kmetije Vimpolšek)

Z mislijo (Foto: arhiv Kmetije Vimpolšek)

Prinešeno z njive

Prinešeno z njive

»Turistične kmetije so dobile goste in so tudi zdaj še zasedene. To je dobro za razvoj podeželja,« pravi predsednik Združenja turističnih kmetij Slovenije Matija Vimpolšek iz Brežic. Tolikšna obiskanost, h kateri so bistveno prispevali turistični boni, po predsednikovem mnenju pomaga k prepoznavnosti turističnih kmetij.

Matija Vimpolšek (Foto: Edi Gašperin)

Matija Vimpolšek (Foto: Edi Gašperin)

Vimpolšek se na predsedniški funkciji, ki ni plačana, trudi, da bi k široki prepoznavnosti turističnih kmetij čim bolj pomagalo tudi združenje. Po dveh letih in pol, kolikor je pri združenju na tem mestu, ima očitno še zadosti moči in ustvarjalne domišljije za doseganje omenjenega cilja. »Borim se za položaj turističnih kmetij, manjših in večjih. Kot združenje želimo še izboljšati ponudbo hrane in doseči še nekaj več v mehkem pristopu kmetij do gostov,« pravi. Turistične kmetije so dobra priložnost, da tam gosti postanejo nekako člani družine, v katero pridejo na obisk. Gostje lahko delajo, kar delajo člani družine, ki ima kmetijo. Obiskovalci lahko tako od blizu spoznajo, koliko energije je potrebne za to, da kmetija potem ponudi obiskovalcu prijetno doživetje. Gostu na turistični kmetiji ni dolgčas, če noče, da mu ni dolgčas,« pravi Matija. Pri tem govori kot predsednik Združenja turističnih kmetij Slovenije, torej skupine, v katero kot izletniška nekako spada tudi kmetija Vimpolšek. »Pri nas še nimamo prenočišč,« pojasnjuje podrobnost. Če torej gostje ne prenočujejo, pa radi sedejo k Vimpolškovi kmečki mizi.

Vimpolškov traktor

Vimpolškov traktor

»S kulinariko smo prepoznavni. S hrano se trudimo biti domači v sodobnem svetu. Se pravi, da po želji pripravimo tradicionalno hrano času primerno. Kot mlad kuhar in gospodar na kmetiji zagovarjam tudi kombinacijo okusov, ki so včasih veljali za nezdružljive. Menim tudi, da je hrana včasih bila količina, danes pa je hrana videz in kakovost. Nočemo pa pri tem biti restavracija,« je odločen Matija. Primer dokaj izvirne kombinacije je svinjska ribica, ki je bila zorjena in popečena in je še malo rožnata. Ob njej je ajdov štrukelj s prelivom iz robid in ribeza ter pire iz krompirja in korenčka ter hrustavček iz rdeče pese.

Lokalno

Tak in podobni primerki na krožniku so ugodna posledica dejstva, da imajo Vimpolškovi lasten vrt. »Na kmetiji pridelamo osemdeset odstotkov sestavin, če odmislimo vino. Vina sami ne pridelujemo več. To smo prepustili tistim, ki znajo to delati bolje od nas. Naj nekaj dela vrhunsko tisti, ki to zna. Petnajst odstotkov sestavin, ki jih ne moremo pridelati sami ali pa nam lastnih zmanjka, kupimo na drugih kmetijah. Pet odstotkov nabavimo v trgovini. Vse imamo lokalno in slovensko, razen stvari, ki pri nas ne morejo biti lokalne,« pravi Matija Vimpolšek.

Mesnine so lokalne in z njimi je povezana zanimiva podrobnost. Za mesne izdelke imajo svoje surovine, če jim jih zmanjka, prašiče nabavijo pri drugih kmetih s tega območja, a samo iz proste reje. »Imamo sušeno šunko krškopoljskega prašiča. Ker nismo na Primorskem, za te šunke ne moremo uporabljati besede pršut. In tem suhim šunkam rečemo kršut. To je naša blagovna znamka tik pred potrditvijo,« pojasnjuje Matija. Kot poudarja, kmetija spada med tiste, kjer si obiskovalci lahko na vrtu sami naberejo zelenjavo in druge povrtnine. Najbrž ob vseh naštetih pojasnilih tudi že pomisli, kako se bo osebno znašel v kuhinji ob naslednji napovedani skupini obiskovalcev na kmetiji v Brežicah ali pa ob dogodku, kot je bil nedavna Bubkina odprta kuhja v Dečnem selu.

Sladokusci

Kot pravi Matija, se je povečalo zanimanje za poslovna kosila. To je po njegovem rezultat domače ponudbe hrane in dobrin s tega območja. Za obisk so potrebne predhodne najave, vsaj dan prej, še bolje je, da kak dan več, ker Vimpolškovi tudi delajo na kmetiji in potem opravila na zemlji lažje uskladijo z dogajanjem v svojih gostinskih prostorih. Med tednom imajo na kmetiji degustacijske menije, medtem ko ob nedeljah pripravljajo klasična kmečka kosila. »Pri nas je pomembna diskretnost gostov. Če ti želijo, lahko organiziramo tako, da sočasno pri nas ni drugih obiskovalcev,« pravi Matija.

Ciljnih skupin na kmetiji nimajo, želijo vse generacije in tudi prihajajo vse generacije. Mogoče k temu nekaj prispeva tudi to, da Matija zna zaigrati na harmoniko in da je roker, ki se rad sproščeno druži in pogovarja in za sladokusce zavrti na starem gramofonu tudi vinilne plošče. Ker je kmetija na ravnici, je njen gostinski objekt dostopen tudi invalidom. Obstajajo tudi, bi se reklo, sladokusci take vrste, ki želijo uživati ob ogledovanju kmetije. Matija jim to omogoča. Kot pravi, v zadnjem času ne morejo videti hleva. Hlev so umaknili z dvorišča. Zdaj ga gradijo, in to takega za prosto rejo, kakšnih petnajst minut hoje stran od kmetije, ki je sicer na robu Brežic, a še vedno v vse bolj mestnem okolju. Načrtujejo tudi ureditev prenočišč na sedežu kmetije v Brežicah. To je bližnja prihodnost. Bližnja preteklost pa je vrhunec letošnjega poletja. Takrat je bil na turističnih kmetijah dober obisk, kot rečeno. Vimpolšek kot predsednik Združenja turističnih kmetij Slovenije glede tega pravi: »Nisem popustil, da bi šli turistični boni mimo turističnih kmetij, čeprav jih pri nas nimamo. Kajti med epidemijo so bile prav turistične kmetije zelo primerni kraji. Tam ni velike gneče, je pa narava in veliko prostora, se pravi, da je bivanje na takem mestu zelo varno. Zdaj, ko ni več glavni dopustniški čas, bodo ljudje manj uporabljali bone in bo manj gostov na kmetijah. Želim si, da bi bone lahko uporabljali tudi še v naslednjem letu,« pravi Matija Vimpolšek.

Članek je bil objavljen v 37.številki Dolenjskega lista, 10.septembra 2020.

Tekst in foto: Martin Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava