DL: Nace Junkar: Pluje med Kostanjevico, Ljubljano in obalo

29.11.2020 | 12:00

Nace Junkar danes (foto: M. L. S.)

Na začetku avgusta je minilo 30 let, odkar je pevec z dolenjskimi koreninami, Nace Junkar, zmagal na portoroškem festivalu Melodije morja in sonca. Zmagovita pesem je postala neuradna himna slovenskih mornarjev, Nace pa je dobil vzdevek Slovenski mornar.

»Zmage resnično nisem pričakoval, a mi tega nihče ni verjel,« pravi operni pevec in pevec različnih drugih glasbenih zvrsti Nace Junkar o zmagi na Melodijah morja in sonca leta 1990. Po rodu Dolenjec in danes občan občine Kostanjevica na Krki je namreč leto prej na tem festival v Portorožu zmagal v duetu s Heleno Blagne, sam pa mesec pozneje še na festivalu narečnih popevk v Mariboru. Tretje zmage v samo dobrem letu dni zato resnično ni pričakoval. A zgodilo se je, kar se mu je zdelo nemogoče. Še več: njegova zmagovalna pesem Slovenski mornar je z leti postala nekakšna oda in ji zdaj pravijo, to je Nace izvedel šele pred nedavnim, neuradna himna slovenskih mornarjev, Naceta pa se je prijel vzdevek Slovenski mornar.

Nace na festivalu Melodij morja in sonca leta 1990

Letošnjih 40. Melodij morja in sonca zaradi koronavirusa ni bilo, Nace pa se še dobro spomni svojega nastopa na tem uglednem festivalu zabavne glasbe na začetku avgusta pred 30 leti. »Od prvega trenutka, ko sem stopil na oder in začel peti, sem pel z zanosom, veliko odgovornostjo in močno interpretacijo vsega, kar zahtevata besedilo in glasba pesmi,« pravi. Komisija in tudi občinstvo, ki ga je nagradilo s stoječimi ovacijami, so to občutili. Na vse pa je poleg Nacetove izvedbe in skladbe same po sebi pesem Slovenski mornar naredila še močnejši vtis, ker jo je Nace odpel v mornarski uniformi.

V povsem pravi uniformi

Teden dni pred festivalom je v Portorožu za nastop iskal navadno mornarsko majico. Tako je zašel tudi v butik, kjer mu je, ko je povedal, kaj išče, lastnica Majda Polajnar dejala, naj nič ne skrbi, da bo ona vse uredila. Zaupal ji je, a je bil nemalo presenečen, ko se je dan pred nastopom vrnil v butik. »Namesto pričakovane preproste mornarske majice me je čakala prekrasna uniforma kapetana Splošne plovbe iz Portoroža Ernesta Dobravca, ki jo je z veseljem posodil,« se spominja in dodaja, da mu je bilo v veliko veselje, ko je pred dvema letoma v Luciji do njega pristopila domačinka in mu povedala, da je na nastopu nosil uniformo njenega soproga. »Želela mi je podariti našitke s čini, ki sem jih po nastopu moral vrniti, a sem izrazil željo, da jih obdrži njena družina,« pravi vesel, da je spoznal ženo lastnika uniforme, ki je dala Nacetovemu nastopu in pesmi, za katero je besedilo, glasbo in aranžma napisal Oto Pestner, še prav poseben pečat.

Pesem je Pestner napisal na Nacetovo prošnjo posebej za festival Melodije morja in sonca, na katerem je Nace prvič nastopil leta 1985. Leto po tistem, ko sta s Heleno Blagne, s katero sta se prek Bertija Rodoška spoznala leta 1983 in nato takoj začela skupaj prepevati, zmagala na Melodijah morja in sonca s Pestnerjevo pesmijo Vrniva se na najino obalo, je Nace Otu omenil, da je od mladih nog pri stari mami v Drči rad poslušal oddajo o pomorščakih, da pa nikoli ni slišal niti ene pesmi o slovenskih mornarjih. »Rekel sem mu, da bi rad, da bi nastala neka hvalnica mornarjem, saj smo bili vedno ljudstvo mornarjev,« pravi Nace, ki pa se mu takrat niti sanjalo ni, da bo Slovenski mornar postal neuradna himna slovenskih mornarjev. To je izvedel šele leta 2014 na predstavitvi knjige Usidrali smo se na morje, kustosinje Pomorskega muzeja v Piranu dr. Nadje Terčon, ki mu je povedala, da je ves čas, ko je pisala knjigo, mislila na njegovo pesem.

Nace danes rad sede na motor. Na posnetku: na kostanjeviškem mostu (Foto: osebni arhiv)

Pel tudi Titu

Nace je že od prvega razreda osnovne šole nastopal: recitiral, pel, igral harmoniko in v otroških igricah. »Bil sem reden gost na Brdu pri Kranju, v vojašnicah, nastopil sem na mnogoštevilnih proslavah,« pravi. Igral in pel je celo maršalu Titu, ki mu je podelil tudi zlato medaljo, kateri pa je Nace pozneje dodal še več drugih pevskih nagrad.

Ko je bil v 1. letniku poljanske gimnazije, mu je sošolec dejal, naj gre študirat solo petje, ker poje najbolje od vseh v razredu. »Nisem vedel, da je to sploh mogoče,« priznava Nace, ki je res kmalu začel akademski študij solopetja pri Kseniji Vidali Žebre. A ne čisto takoj in takrat, ko je on to hotel. Svetovna primadona je namreč sprejela le malo učencev, pogoj pa je bil, da morajo biti polnoletni. Nace priznava, da se ji je predstavil kot 18-letnik, čeprav je imel tedaj le 16 let in pol, a tudi potem jo je še dva meseca prosil, da ga je vzela na svojo zasebno akademijo. »To je bil velik blagoslov! Z njeno pevsko tehniko pojem še danes,« pravi Nace.

Z Otom pri vojakih

Vidalijeva ga je leta 1977 poslala na tekmovanje v ljubljansko operno hišo, kjer so mu takoj ponudili možnost zaposlitve, saj takrat mladih opernih pevcev ni bilo. Da se zaposli, se je odločil šele čez dve leti, ko je imel za seboj že več tekmovanj, med drugim v italijanskem Trevisu, pa tudi ponudb za zaposlitev. V ljubljanski operi se je zaposlil 1. marca 1979, na isti dan pa je začel obiskovati zadnji semester na Pedagoški akademiji. Naslednje leto je odšel k vojakom. »Ne vem, kaj bi bilo, če se tam ne bi spoznal z Otom Pestnerjem,« pravi. Pestner, ki je takrat začel pisati popevke, je napisal pesmi tudi za Naceta, in že takoj, ko se je ta vrnil od vojakov, je izdal svojo prvo malo vinilno ploščo s pesmima Ti si moja melodija in Naj bo ta ples le za naju. S prvo od obeh je nato tudi zmagal v finalu oddaj Prisluhnite – izberite, predhodnice Popdelavnice. »Finale je bil v dvorani Marof v Novem mestu. Dobil sem nagrado za najbolj obetavnega mladega pevca Radia Ljubljana, Kompasa Jugoslavije in revije Stop. To mi je odprlo pot v zabavni glasbi,« pravi Nace.

Dolenjec po rodu

Junkarjev rod, kot pravi Nace, izhaja iz vasi Ržišče, ki leži na pol poti med Kostanjevico in kartuzijo Pleterje. Mlada leta je preživel v Ljubljani, kjer je obiskoval OŠ Polje, po gimnaziji pa je na Pedagoški akademiji študiral slovenski jezik in književnost. Že v otroštvu in tudi pozneje je bil veliko na Selih pri Šentjerneju, od koder je doma mama, ter v Drči, kamor se je poročil njegov ded.

»Kot Dolenjec me je oče dal, ker sem že od 1. razreda recitiral in pel, v Glasbeno šolo Moste - Polje. Z mamo sva želela, da bi se učil klavir, a je obveljala očetova, ki je rekel, da se bo njegov sin učil harmoniko,« pravi in dodaja, da so na srečo poučevali le klavirsko harmoniko. To mu je namreč prišlo zelo prav, ko je šel na študij k Vidalijevi, saj je že imel predznanje teorije in igranja na klavir, ki se ga je zlahka sam naučil, ko so mu ob koncu osnovne šole starši kupili pianino.

»Dolenjski Slovenski mornar« zdaj že leta pluje, kot pravi, med Kostanjevico, Ljubljano in slovensko obalo. Zdravje mu sicer ni preveč naklonjeno. Že leta 1987 je kot aktiven kolesar po ugrizu klopa namreč zbolel za boreliozo, od leta 2002 pa se bori z depresijo, zaradi katere se je 6-krat tudi hospitalno zdravil, v bolnišnici pa je pristal tudi pred šestimi leti, ko je bil operiran zaradi anevrizme v možganih. Kljub temu pa skuša biti Nace še vedno aktiven in ohranjati optimizem.

Še vedno ustvarja

Njegovo delo se je, kot pravi, v oseminštiridesetem letu profesionalnega petja sicer močno umirilo. »Po več kot 4000 nastopih v matični operni hiši in drugod je tako tudi prav. Mnogi ne vedo, da je v operi vsaj 80 odst. dela vaj, drugo pa so predstave ali koncerti,« pravi. V operi je petje prepustil mladim izvrstnim glasovom, ki jih je zelo veliko. Še danes pa k njemu prihajajo njegovi mlajši kolegi, ki že nekaj let prepevajo glavne vloge, ne samo po kakšen nasvet, ampak tudi po pomembno znanje nečesa, kar so pozabili. »Največkrat je to neznanje petja visokih tonov,« pravi Nace in dodaja, da je njegovo pravilo, da je najvišje tone treba peti z radostjo in užitkom. »Ker pa so ti težki in če komu delajo težave, mora poiskati pravega mojstra za to,« pravi. In Nace, z glasovnim razponom treh oktav in enega tona, je zagotovo pravi.

Zelo veliko naših vrhunskih pevskih interpretov v zabavni in klasični glasbi, pa tudi pevcev v tujini, je njegovih pedagoških otrok. Poučevati je začel okoli leta 1988, ko so ga z Radia Slovenija prosili, ali bi lahko pomagal pevki, ki po operaciji na glasilkah ni znala znova peti. »Nisem vedel, ali to znam. Začela sva pouk in uspelo nama je,« se spominja. Z leti je ob študentih, ki so bili brez težav z glasom, niso pa imeli dobre pevske tehnike, da bi lahko nastopili s težkimi pesmimi in peli, če je potrebno tudi po 20 ali več pesmi na večer, mnoge tudi rešil operacije pevskih vozličkov, nekateri pa so stopili v stik z njim tudi potem, ko jim je foniater odkril nevšečnosti na glasilkah. Nace že vsa leta sodeluje z ORL-strokovnjaki, najbolj seveda s foniatri, in vsakič mu je v veliko zadovoljstvo, ko pevci tudi z njegovo pomočjo po operacijah ponovno »shodijo«. Ne dela pa pri tem, kot pravi ponosen na to, nikoli razlik med še neznanimi in že uveljavljenimi pevci, čeprav so med temi lahko tudi največje zvezde.

Ta mesec nov CD

Poleg opere je Nace v svoji glasbeni karieri nastopil tudi v številnih TV- in radijskih oddajah, pa na koncertih zabavne in klasične glasbe in seveda na snemanjih za arhiv ali nosilce zvoka. V vseh letih do zdaj je sodeloval na 40 kompilacijah, sam pa izdal tri male in štiri velike vinilne plošče ter ob velikih ploščah tudi kasete, sicer pa osem kaset in devet CD – zadnjega lani, ko je izšel skupni CD z Otom Pestnerjem. Prav ta mesec pa bo izšel njegov novi CD. Na njem bodo pesmi z njegove prve in druge velike vinilne plošče. Pravkar pa snema nove pesmi za CD in vinilno ploščo, ki bosta izšla ob 50-letnici njegovega pevskega delovanja. Te bo, tako kot skoraj vse ostale od leta 1992, ko je studio nastal, posnel v studiu RSL v Novem mestu. »V njem in v drugih studiih je moj tonski mojster in producent vedno Tomaž Maras - Mot,« pravi Nace in dodaja, da pa je bil pred tem seveda producent Oto Pestner, sem in tja pa tudi kdo drug.

Z vajami, nastopi in snemanji so bili Nacetovi dnevi v preteklosti tako zapolnjeni, da si pravzaprav šele zdaj lahko privošči užitke, ki jih daje prosti čas, bodisi da se kam zapelje s svojim motorjem ali avtom ali pa samo da kakšno reče s prijatelji in znanci. Se pa še vedno rad odzove povabilu na dobrodelne prireditve. Teh se je do zdaj nabralo že kar 740. Lani je ob sedemstoti dobrodelni prireditvi prejel tudi posebno protokolarno priznanje predsednika države Boruta Pahorja, kar si šteje v posebno zadovoljstvo in čast.

Članek je bil objavljen v 36. številki Dolenjskega lista z dne 3. september.

Mojca Leskovšek Svete