Spomini na tiste »brezkorona čase«

27.11.2020 | 12:15

Foto: arhiv DL

V teh hladnih jesenskih dnevih, ko megle in vlage ne more pregnati niti sonce, za povrh pa nas plaši še covid, je edino prav, da v spominu najdemo kak lep trenutek ali doživetje.

Zdaj se spominjam vsakoletnega srečanja Rojenih v Metliki v avgustu, ko smo se hladili v senci dreves, lačne želodce, ki se v naravi še posebej hitro izpraznijo, pa smo potolažili s prigrizki in hladno pijačo. Glavna stvar so bile najprej debate z obveznim vprašanjem "Kako si kaj?", potem klepet o tem in onem… Prijetno je bilo, saj smo vedno pozabili na politiko, na težave in težavice, ki jim v življenju ne uide nihče.

Prijetno vzdušje je "začinil" tudi lepo pokošen travnik, obkrožen z drevesi in z ribnikom ob robu, ki je poleti bolj zaspan, saj žabe in njihov zarod pred poletjem že odskakutajo v gozd, ki je njihov drugi dom. Na drugem koncu travnika je ograjen prostor s kozami in perjadjo, ki krajšajo čas lastniku Tonetu Černiču.

Tone je to svojo kmetijico krstil z imenom "Pri ribniku Žabovujćek v Sušici". Kako domačno je vedno vse skupaj, travnik, na katerem smo nekateri v otroških letih pasli živino, zdaj pa sproščeno uživamo v tišini narave, ki jo zmoti edino meket kozic, ki kličejo gospodarja, petje ptic in naše človeško žlobudranje.

Rojeni v Metliki ob vsakem srečanju radi obujamo tudi naš metliški dialekt, na katerega smo zelo ponosni. Baje ni nikjer drugje izgovorjave kot je na primer: "Grem z vilah i z grablah grabit krmo. Prej se bom najela še črejšen, da bo lažje!« Pa še vrsta podobnih. Med posebnosti štejemo tudi poimenovanje žabje zalege in mladih žabic kot žabovujčki, ko današnja metliška mladina skoraj ne ve več kaj je to. Škoda, ker TV in internet usmerjata pozornost mladine v širno spoznavanje vsega okoli nas, kar pravzaprav ni tako slabo, vendar pa pri tem pozabljajo na lastno dvorišče.

Vsakokratno srečanje ovekovečita s fotografijami Mirjam in njen Tone in tisti dan vsem prisotnim polepša in obogati spominjanje na prejšnje čase, pomešane z današnjimi, ki so tudi polni vsega mogočega in bodo zagotovo zanimivi našim zanamcem.

Srčno upam, da bo prihodnje avgustovsko srečanje, ko bomo vsi zdravi in pozabili na to »nebodijetreba Korono«, spet polno spominov in obujanja.

Vika Lozar, Črnomelj