DL: Škrjanski studenec je končno obnovljen

30.10.2020 | 09:30

Udeleženci julijske delovne akcije so takole nazdravili po dobro opravljenem delu.

Udeleženci julijske delovne akcije so takole nazdravili po dobro opravljenem delu.

Studenec je zdaj obnovljen, od letos pa ponuja tudi urejen prostor za druženje domačinov.

Studenec je zdaj obnovljen, od letos pa ponuja tudi urejen prostor za druženje domačinov.

Ko so leta 2011 začeli obnavljati studenec, so morali s strojem najprej utrditi odtok.

Ko so leta 2011 začeli obnavljati studenec, so morali s strojem najprej utrditi odtok.

Za obnovo sta se najbolj zavzemala vaščana  Tone Jakše in Peter Vesel. Med njima je zabit pilot z letnico 2011.  Takrat se je obnova začela.

Za obnovo sta se najbolj zavzemala vaščana Tone Jakše in Peter Vesel. Med njima je zabit pilot z letnico 2011. Takrat se je obnova začela.

Maloštevilnim krajanom vasice Škrjanče pri Novem mestu je po devetih letih končno uspelo obnoviti vaški studenec. Pri strojnih delih in pri ureditvi odvajanja meteorne vode sta priskočili na pomoč tudi krajevna skupnost Šmihel in Mestna občina Novo mesto. Upajmo, da bo to spodbuda tudi preostalim, saj je v okolici Novega mesta in drugod gotovo še več izvirov, ki bi prav tako potrebovali skrbne roke. A ne le zaradi spoštovanja do naših prednikov, temveč tudi zato, ker skrb za zdravo pitno vodo vse bolj prodira v našo zavest!

Vas Škrjanče je sedaj le dober streljaj oddaljena od Novega mesta, pred nekaj desetletji, preden se je začelo mesto širiti, pa je bila še zaspano in zaostalo podeželje: električna luč je zasvetila šele v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja, voda je pritekla do hiš v šestdesetih, asfalt na cesti Novo mesto–Semič je odgnal oblake prahu v sedemdesetih in telefon je zazvonil v osemdesetih. Prava vaška idila je torej nekaterim starejšim prebivalcem še dobro poznana in jim morda prav zato tudi ni vseeno, kaj se dogaja z njihovim studencem v dolini pod vasjo, od katerega so bili včasih povsem odvisni – preživetveno, duhovno in gospodarsko.

Od njega so svoj čas dobivali pitno vodo in k njemu so nekajkrat na dan vodili napajat drobnico, govejo živino in konje, še najbolj pa je bila hladna studenčnica cenjena poleti, ko je tešila žejo koscem, grabljicam, žanjicam in mlatičem. Dolina pod vasjo, kjer je v redkem gozdičku skrit studenec, se razteza od med drugo svetovno vojno podrtega gradu Ruperčvrh do reke Krke. Po pripovedovanju je bila struga potočka po nekaj sto metrih od izvira zajezena in na travniku med izvirom in gozdom je nastalo nekakšno jezero, ki je služilo kot grajski ribnik. Sledi vodne zapore je moč videti še danes. Tudi po vojni je bila dolina pogosto poplavljena, saj so se vanjo stekale vode iz številnih studencev in hudournikov, v katere so se ob močnejših deževjih spremenile poti, ki so se vanjo stekale iz bližnjih gozdov. Potem pa je JLA v dolino pod sedanjim romskim naseljem v Stranski vasi navozila kupe streliva, ostaline druge svetovne vojne, in jih tam detonirala. Eksplozije so bile včasih tako silovite, da so starejše stavbe v vasi močno razpokale. Posledice pa so se pozneje pojavile tudi v naravi. Kraško podzemlje se je ob močnem stresanju spremenilo in voda si je našla podzemno pot do Krke. Manjši studenci so presahnili, škrjanski pa je k sreči ostal živ in tudi sedaj ob hudi suši nikoli ne presahne povsem.

Ko so se vaščani pred časom okoljsko ozavestili in natančneje pogledali okoli sebe, so se zgrozili: stari studenec, nekdaj vir življenja, je bil že ves zaraščen in zamočvirjen, struga potočka, ki se je od izvirske doline preko travnikov in gozdov vil do zelene Krke, pa je bila na mnogih mestih uničena: bregovi so bili udrti od nog pašne živine, ki si je nekontrolirano utirala pot do pitne vode. Saj narava zna s časom stvari urediti po svoje, toda naši predniki so izvirsko dolino kultivirali za svoje potrebe. To so spoznali tudi Škrjančani in jih sklenili posnemati.

Ko je prišlo sušno leto 2011, so začeli delati. Najprej so s strojem utrdili odtok, kar jim je omogočila krajevna skupnost Šmihel, potem pa so se lotili izvirske doline. Odstranili in skurili so odpadlo vejevje in podrast, očistili izvirski luknji in s posebej za to pripravljenimi stebri utrdili stene odtoka. Na dan so prišla stara kamnita perišča, pod naplavljenim blatom pa so začutili skale, s katerimi so predniki tlakovali pot do napajališča. Nekaj skal je bilo treba na novo namestiti, ponekod je bilo treba stari beton odstraniti in ga nadomestiti z novim. Tudi napajalno korito je bilo treba popraviti, bolj zaradi videza, saj kaže, da nikoli ne bo več služilo prvotnemu namenu. Izkazalo pa se je, da kdor dela, profitira, saj na novomeški občini njihov trud ni ostal neopažen. Priskočila je na pomoč in uredila odvodnjavanje meteornih voda z asfaltne ceste, ki nad studencem vodi na Boričevo, vasico sredi gozda.

Krajani so vse do danes dostop do vodnega izvira in njegovo okolico redno sami pokosili in očistili okolico, kadar pa se je ponudila priložnost, zlasti ob sušnem času, so postorili še kaj drugega. Tako so čez strugo nad odtokom položili lično leseno brv, ki vodi do gozdne livade, na katero so postavili leseno skulpturo, ki jo je oblikovala narava. Ogromno leseno bulo je naprtila deblu in s tem dokazala, da je v vsem še vedno kos človeku.

Letos poleti je sledilo še zadnje dejanje – zase in za naključne obiskovalce so Škrjančani poleg studenca postavili darilo škrjanskega gozda: hrastovo mizo in klop ter se ob njej poveselili. Tudi to je dobrobit takih skupnih akcij.

Pa še ena je, ki je nikakor ne gre prezreti: ob takih in podobnih primerih bi šolski otroci lahko dobili zelo konkreten nauk, kako so živeli naši predniki!

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista z dne 20. avgust.

Tone Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava