Saj ni res! Pa je!

25.10.2020 | 11:00

Foto: Adam Nieścioruk / Unsplash

Foto: Adam Nieścioruk / Unsplash

V naši samostojni Sloveniji smo živeli še kar dobro, seveda ne brez nekaterih težav. Katera država jih pa nima? No vse lepo se nekoč konča, tako je bilo tudi pri nas. Naenkrat se je pojavil ta zlovešči COVID-19 in naše življenje se je čez noč spremenilo. Ostali smo začudeni, preplašeni, nejeverni, da je tako nevaren, da se okužba z njim tako hitro širi in da zahteva tudi smrtne žrtve. Razglašena je bila epidemija in z njo so prišle težave. Lokali so se zaprli, športnih prireditev ni bilo več, nošenje teh neprijetnih zaščitnih mask v trgovinah, bankah, poštah je bilo obvezno, karantene za okužene, prepoved prehajanja iz občine v občino in še bi lahko naštevala. Najbolj nas je prizadela prepoved druženja, ostajali smo doma osamljeni, zaprti med štirimi stenami. To je veljalo predvsem za ranljive skupine in seveda smo bili to mi starejši, ki smo že tako in tako odrinjeni na vseh ravneh.

Sčasoma se je število okuženih kar precej zmanjšalo in epidemija je bila preklicana. Oddahnili smo se malo, čeprav je marsikomu ostal pečat te neprijetnosti in jih še do danes ni mogel preboleti. Naša vlada nam je verjetno zaradi dviga morale, podarila počitniške bone in mislila, da je s tem vse pozabljeno. Kaj naj rečem, nastala je evforija nekaterih.

Prišla je prelepa jesen, žareča v raznih barvah jesenskega listja, čas trgatve, čas veselja, čas ko uživamo še zadnje tople sončne žarke in si nabiramo moči za zimo. Še vedno lahko posedamo na terasah lokalov in v veseli družbi uživamo v dišeči kavi.

Ni trajalo dolgo, pa nas je spet šokirala novica, da se je COVID-19 vrnil še močnejši kakor prej. Tisk in televizija ter na splošno vsi mediji ne govorijo drugo, kakor samo o številu testiranih, okuženih in preminulih. Eno za drugo razglašajo rdeče regije, skratka strašne napovedi o vsesplošni okuženosti, prezasedenosti v bolnicah, težkih okrevanjih če so sploh možne in druge strašljive stvari. Najmanj okuženih je v obalno - kraški pokrajini, ampak, da ne bi bila edina oranžna, so tudi njo uvrstili med rdeče.

In zgodba se je ponovila, seveda tudi ta še v hujši obliki. Obvezno nošenje zaščitnih mask, tokat ne samo v zaprtih prostorih temveč tudi na prostem. Že od nekdaj je bil nasvet zdravnikov naj se čim več gibamo zunaj na svežem zraku, to je že pol zdravja. Naenkrat nam je tudi ta onemogočen, namesto njega vdihujemo zrak iz zaščitnih mask prepojen z našo slino, čeprav si jo menjavamo po priporočilih vsaki dve uri. (Srečen tisti, ki ima dovolj denarja, da lahko za celo družino kupi dovolj mask.) Seveda o dišeči kavi v družbi lahko samo sanjamo, spet je vse zaprto, da o druženju niti ne govorimo.

Vrhunec vsega pa je policijska ura. Šokirani smo, saj vendar nismo v kakšni vojni kakor vemo. Smo vendar varna država kot se hvalimo na vsa usta, in vedno smo vabili turiste na račun varnosti, da pridejo v čim večjem številu. Ne vem, zakaj policijska ura, saj vendar ponoči ne hodimo ven na ulice, saj so lokali zaprti, nobenih prireditev ni več. Nismo nasilneži, ne teroristi, da bi nas lovili in spravili za zapahe. Še pijančkov ni več, ki bi se potikali po mestu, opravljali male potrebe po vhodih stanovanjskih blokov, spali po parkih, saj je vendar vse zaprto in pijače se ne da dobiti. Najdejo se lahko samo še posamezni narkomani, ki si v temi noči izmenjujejo drogo. Zato pa vendar ni potrebna policijska ura, ali pač.

Starejši smo seveda spet ranljiva skupina, boljše, da se ne prikažemo na svetlo, saj se bomo okužili. Tako bomo spet ostajali zaprti med štirimi stenami in čeprav bomo umirali od stresa, žalosti, osamljenosti in drugih bolezni, ki nas starejše pestijo, bomo seveda uvrščeni med tiste, ki jih je pokončal COVID-19.

Edina dobra stvar je, da bodo zapuščeni štirinožci, dobili lastnike, ki jih bodo posvojili, saj prepoved nočnega izhoda ne velja za lastnike psov, saj jih morajo peljati na potrebo ko je nujno.

Zanimivo je še nekaj, kakor nam javni mediji poročajo, namreč vsaki dan je testiranih na tisoče ljudi, na tisoče jih je okuženih, veliko število je tistih, ki ne vedo, da so okuženi. Samo dva milijona nas je, kmalu nas bo zmanjkalo za vse to, o čem bomo pa govorili potem?

Nikar ne mislite, da se sama ne bojim okužbe in smrti. Že od nekdaj skrbim za čistočo, umivam si roke, ne kašljam in kiham v druge, če se slabo počutim ali imam temperaturo ostajam doma. Vendar pa ne mislim čepeti doma med štirimi stenami zdrava in če že grem na sprehod , ne grem v trgovske centre in zaprte prostore, ne družim se z ljudmi, če pa si seveda nadenem masko. Grem pa v naravo, edini ki jih srečujem so drevesa in cvetje. Ti me verjetno ne bodo okužili, hočem samo sveži zrak užiti na polno, ne pa preko maske.

Emilija Corgol

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava