Veliko bukovje in "štreka"

25.10.2020 | 08:10

Fotografija vlakovne kompozicije na mostu čez Lahinjo (Fotografija je last družine Agnič iz Pavičičev.)

Eno večjih območij Nature 2000 v Beli krajini je tudi dobro ohranjeno obsežno gozdnato območje Veliko bukovje. Kaj že so območja Nature 2000? Definicija pravi da je »…posebno varstveno območje (ali območje Natura 2000) ekološko pomembno območje, ki je na ozemlju Evropske unije pomembno za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst ptic (posebna območja varstva) ter drugih živalskih in rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov (posebno ohranitveno območje), katerih ohranjanje je v interesu EU…«

V Krajinskem parku Kolpa imamo šest območij Natura 2000. eno je varovano po Direktivi o pticah, pet območij pa po Direktivi o habitatih. Posebno ohranitveno območje in potencialno posebno ohranitveno območje Veliko bukovje (SI3000179), tvorijo ilirski hrastovo-belogabrovi gozdovi, ki poraščajo vrtačast kraški svet med Vinico, Bojanci in Adlešiči ter med drugim nudijo življenjski prostor tudi pomembnima vrstama metuljev: črtastemu medvedku (Callimorpha quadripunctaria) in velikemu frfotavčku (Leptidea morsei). Črtasti medvedek zagotovo ne spada med nevarne vrste živali.

Pravzaprav območje N2000 v večjem delu obsega področje Malega bukovja in gozdov okrog Žežlja do Bojancev, kjer so lastniki gozdnih površin zasebniki. Samo ožje območje Velikega bukovja kot ga razumemo domačini, ki je v pretežnem delu v lasti države Republike Slovenije pa je izvzeto iz tega evropskega sistema varovanja narave. Zasebni gozdovi so v to ohranitveno območje vključeni, saj je v njih velika biotska raznovrstnost, ker so bili skozi stoletja in tudi danes dobro, sonaravno upravljani.

Skozi Veliko bukovje danes pelje gozdna cesta, ki ji domačini pravimo »Štreka«. To pa zato ker se je Avstro–Ogrska vojska odločila izkoristiti lesno bogastvo državnega skoraj nedotaknjenega 360 ha bukovega gozda in je 22. oktobra 1917 pričela graditi ozkotirno železnico iz Črnomlja do Velikih Sel pri Adlešičih (pravzaprav do točke, ki jo danes imenujemo »Veliki štacjon«). Za ta namen so v Črnomelj prestavili 32. železniško kompanijo cesarsko kraljeve vojske. Gradnja 18 kilometrskega tira širine 60 cm (čeprav je bilo v Avstriji predpisano delati proge širine 70 cm ali 1 m, vojska pa je imela svoje predpise) je bila zaključena 5. avgusta 1918 (manj kot deset mesecev!). Ob tem je bilo potrebno zgraditi tudi most čez Lahinjo pri Žagarcih in dodatnih 4 km »koturač« - ožjih stranskih tirov po katerih ni vozila lokomotiva, pač pa so vagone vlekli konji in mule, včasih volovska vprega; torej skupno 22 km. V večjem delu so progo zgradili italijanski vojni ujetniki, medtem ko so številčnejši ruski vojni ujetniki izsekavali gozd. Taborišče z 600 ujetniki je bilo locirano na mestu, ki danes nosi ime »Sekular«, saj je bila takrat v taborišču tudi žaga cirkularka s katero so rezali »šveljere« - železniške pragove in krojili gradbeni in tehnični les za potrebe cesarsko-kraljeve vojske. V bukovju so kuhali tudi oglje. Za kovačije iz bukovega in grabrovega lesa, iz leskovine pa za potrebe izdelave smodnika. Italijanski ujetniki so si za bivanje zgradili lesene barake, Rusi pa so bivališča vkopali v zemljo in zgradili »zemljanke« (tudi zemunice), saj so se bali hudih ruskih zim. Ostanki teh zemljank so še vedno vidni.

Fotografija osirotelih otrok iz kmetije Vučji ogrizek s skrbnico teto Magdo »Šnajderko«. Otroci so že izgubili starše, pozneje umre še najstarejša Ana. Nikolaj je dobil delo na železnici kot »bremzar« in je s prihodkom preživljal družino. Kot skrbnik kmetije - edini moški na kmetiji je bil v Kraljevini Jugoslaviji oproščen služenja vojaščine. (osebni arhiv B.G.)

Na progi so obratovale štori Kraussove lokomotive izdelane v Linzu na Zgornjem Avstrijskem, ena iz Budimpešte, prva pa je v Črnomelj prišla lokomotiva Arn Jung, ki jo je avstro-ogrska vojska zaplenila v Italiji. Na posamezen vagon – »gip« ali »ram« je bilo mogoče naložiti 10 m3 lesa. Le nekaj vagonov v kompoziciji je imelo zavore in na njih so bili »bremzarji«, ki so ročno zavirali po občutku. To delo so opravljali lokalni fantiči – prednost pri zaposlitvi so imele sirote in mladi gospodarji iz okoliških kmetij.

Ohranilo se je veliko izrazov, ki so danes manj razumljivi, so pa popačenke nekoč pogosto uporabljanih izrazov, predvsem nemškega izvora. Nekateri so danes tudi ledinska imena: Veliki štacjon, Stari štacjon, Mali glajz (stranski ožji tir), Veksel (območje kjer je bila kretnica), Rolban (izvlečni tir). V okolju pa je ostala tudi zapuščina ruskih taboriščnikov in z njimi nekateri priimki ali domača imena: Volkov, Hanov, Nikolajev, Rusov…, kar dokazuje da režim v taborišču ni bil strog, saj so ujetniki trgovali z domačini (menjava tobaka za hrano…) in tudi sicer imeli dobre stike. Dejstvo je bilo tudi, da je bila večina moških na bojiščih ali taboriščih po vsej Evropi. Veliko domačinov je dobilo delo na železnici ali pa so delali usluge z vlečno živino.

Prav to pa je bil mogoče vzrok druge težave, ki se je pojavila ob koncu vojne in po njej: izbruh epidemije španske gripe. V adlešiški fari je bilo največ umrlih iz Tribuč in Velikih in Malih Sel – vasi, ki so bile železnici in taborišču najbliže…(?). Ampak o tem ne vemo veliko, saj se zaradi cenzure o tem ni smelo pisati. V Selih je umrlo zaradi španske skoraj toliko ljudi kot imata vasi danes prebivalcev.

Železnica je dajala delo številnim domačinom, ki niso imeli nobenih drugih možnosti zaposlitve, njena ukinitev leta 1927 in ustavitev gozdnih del (gozdovi so bili izčrpani) je za vasi ob progi pomenilo pravo katastrofo, saj so vsi izgubili zaposlitev, ki jim je pomagala lajšati tegobe prve svetovne vojne in španske gripe. Sledil je ponoven val izseljevanja v prekomorske dežele. Gojitvenih del v posekanem gozdu niso izvedli, nato so ga pestili številni požari, domačini pa so ga kljub pregonu logarjev poskušali uporabljati za pašo živine. Nam so v Velikem bukovju ostale le dobre prometnice, donedavnim koncesionarjem pa ponoven (golo)posek delov bukovja.

Boris Grabrijan