DL: 90-letna Alojzija Kočman - živela je za otroke

22.10.2020 | 10:30

Slavljenka Alojzija Kočman se je razveselila šopka iz rok župana Marjana Hribarja in obiska predsednice KORK Bela Cerkev Milene Činkole. Na sliki še v družbi vseh treh sinov in snahe. (Foto: Leja Kočman)

Družinska vas - Konec julija je okrogel življenjski jubilej – 90 let, dočakala Antonija Kočman iz Družinske vasi. Počaščena in vesela je bila, da so se je ob tej priložnosti spomnili ne le najbližji, ki so ji pripravili prisrčno praznovanje, ampak da sta ji prišla čestitat tudi župan občine Šmarješke Toplice Marjan Hribar ter predsednica KORK Bela Cerkev Milena Činkole.

Zaželela sta ji še vrsto zadovoljnih in čim bolj zdravih let, in kot pravi slavljenka, se bo za to potrudila. Se namreč še zelo dobro drži, če odmislimo nekaj zdravil vsak dan, predvsem pa je nasmejana in vesela, kar ni nepomembno. To pri njej še bolj občudujemo, če poznamo njeno življenjsko zgodbo, ki ni bila lahka.

Alojzija Kočman ima rada rože, zlasti orhideje. (Foto: L. M.)

Rodila se je kot šesta od osmih otrok na manjši kmetiji v Družinski vasi, kjer si je z možem Avgustom, ki ga je spoznala v bližnji Breški vasi, tudi sama ustvarila družino. Za šolanje ni bilo možnosti. Poročila se je pri 25 letih, in kot pravi, je imela zlatega moža. A žal ne dolgo. Le deset let jima je bilo usojeno preživeti skupaj, potem je Avgust hudo zbolel in vdova je že 55 let. »Mož je najprej delal v takratnem IMV, potem pa ostal doma, saj je imel kot kovač res veliko dela. Preveč je garal in najbrž zato zbolel,« razmišlja Antonija in doda, da je bilo hudo, ko je pri 35 letih ostala sama s tremi sinovi, najmlajši je imel le dve leti, skrbeti pa je morala tudi za ostarele moževe starše, ki so bili pri hiši. Pa še dotrajana lesena hiška se je začela podirati in propadati.

Družinica se je lotila gradnje nove hiše, v kateri danes živi Antonija s sinom Alojzom in njegovo družino, s katero se lepo razumejo. »Ni bilo drugega kot delo in garanje, vse dni. Otroci so bili k sreči pridni, pomagali so, hrano smo si pridelali doma, skratka, s skromnostjo in razumevanjem smo zmogli,« pripoveduje 90-letnica, ki je še neverjetno čila: telesno in duševno. Sama skrbi zase v svoji etaži hiše, tudi skuha si sama, najraje ima jedi na žlico. Včasih je rada kaj prebrala in do 70. leta je bila brez očal, zdaj se ji je vid poslabšal. Tako novicam raje prisluhne po radiu. Še vedno so ji v veliko veselje rože.

»Cvetje je bilo vedno pri hiši, saj sem sveže rože redno nosila na grob možu,« pove Antonija, ki ima danes le še 87-letno sestro Marijo Ivančič, k sreči blizu, tudi iz Družinske vasi. Vesela je, ko se srečata in poklepetata.

Za konec slavljenki zastavimo še vprašanje, ali se boji koronavirusa. »Kje pa, to pa res ne. Saj sem v glavnem doma, sicer pa, kar bo, pa bo. Kam bi pa prišla v življenju, če bi se bala!« se nasmeje.

Članek je bil objavljen v 33. št. Dolenjskega lista 13. avgusta 2020.

L. Markelj