DL: Brod na Mostecu: Med stoletjem in večnostjo

21.10.2020 | 12:10

Kapitan Stanko, kot je neka mala potnica poimenovala Stanka Savnika, ko ga je opazovala pri njegovih opravilih pri krmilu in drugje na krovu broda.

Brod na Mostecu pluje pod slovensko zastavo, a je v več pogledih vpet v mednarodno okolje.

Tomaž (v sredini) in Miha (desno); Stanko Savnik (levo) ju je v sončnem dnevu povabil na plovilo, kakršno prekmurska turista poznata z Mure.

 Brod na Savi na Mostecu vozi že 135 let, a je vmes doživel že viharje, po katerih so morali plovila zamenjati z novimi.

Darja Arh in vnuki Urh (levo) Bor in Gaber

Sava pri Mostecu je letos še kar ugodna za plovbo, ker je zaradi pogostega dežja voda v reki precej visoka. To je pomembno. Na Mostecu imajo na Savi namreč brod. Prejšnje in zadnjih nekaj let je bila voda nizka, kar se je zgodilo reki in ljudem nekajkrat tudi letos.

Ob nizki gladini ima brodar kar precej dela z brodom. Kako do brega in nazaj v sredino reke in na drugi breg – da mu to uspe, mora imeti upravljavec plovila mnogo izkušenj. Iz zgodovine moščanskega broda je znano vsaj eno reševanje nasedlega broda. Italijanski turisti, ki so bili neko poletje potniki na krovu, so poskakali v vodo in brod rinili na drugo stran Save. Pred dnevi, ob našem obisku, italijanski naključni pustolovci ne bi mogli bresti po Savi, ker je bil tok prehiter, a tudi potrebe za tako posredovanje ni bilo, ker je bila voda dovolj visoka za nemoteno plovbo. Z brodom je tokrat okrog poldneva brodar Stanko Savnik odrinil z desne, kranjske strani Save in krenil na levo, moščansko stran. Skupaj z njim so bili na krovu trije. Še nekaj metrov in plovilo se je komaj slišno dotaknilo brega. Brod je že imel spuščen mostič, ki mu domačini na Mostecu rečejo prüka, iz nemškega die Brücke, most. Po tem mostičku, ki je bil glede na trenutno višino reke ta dan položen nekoliko navzgor k strmini brega, sta tudi tokratna potnika varno stopila na breg.

Spomini

Z brodom se letos, prav v zadnjem času, pelje veliko Nizozemcev. Zaradi letošnjih ukrepov in omejitev so očitno odšli iz Hrvaške in se ustavili na Čatežu ob Savi v tamkajšnjih termah ali pa v Hrvaško morda niti niso šli. Najpogosteje zvečer gredo s Čateža na Mostec v gostilni Krulc in Cetin. Mostec in njegovo ponudbo poznajo dobro, podrobno so seznanjeni tudi s ponudbo na širšem območju, tja do Kostanjevice na Krki. Turisti, ki jih z brodom vozi Stanko, so seveda tudi Slovenci. »Zdaj sva četrtič tukaj v toplicah. Brod poznam, ker tudi pri nas na Muri še vozi več brodov. Na Hotizi sem se večkrat peljal z njim, včasih smo tudi živino vozili v Hrvaško v Martin na Muri,« je povedal Štefan, ob katerem je potovala čez Savo žena Albina; doma sta v občini Turnišče in dopustujeta v Termah Čatež.

Brod, na katerem je pogovor tako odkril drobce Prekmurja, sta z desnega brega takrat že opazovala Tomaž in njegov sin Miha. Ko je brod prispel na desni breg, je beseda dala besedo in spet smo se preselili v Prekmurje oziroma tiste kraje. Tomaž in Miha sta namreč iz Predanovcev v občini Puconci, družina je bila v teh dneh na dopustu prav tako v toplicah na Čatežu ob Savi. »Na dopust hodimo na morje, letos pa smo prišli v Terme Čatež. Tudi v naših krajih imamo toplice, ampak človek gre na dopust raje nekam drugam,« je rekel Tomaž, ki se mu oddih kajpak prileže, saj imajo doma precej veliko kmetijo. Ob pogledu na jekleno vrv, ki usmerja moščanski brod med njegovo plovbo čez Savo, je povedal še dve zanimivosti iz svojih krajev, povezani z Muro, brodom ter z reko in življenjem ob njej. Prleki in Prekmurci vlečejo vrv čez Muro. Če bi vlekli brez milosti, bi šibkejša ekipa padla v vodo, vendar se silaki ustavijo prej, preden bi nasprotnikom zmanjkalo suhega brega. Težko pa ostane suh tisti, in to je omenjena druga zanimivost, ki omaga nad reko pri plezanju za zmago po jekleni vrvi, ki je prečno napeta čez Muro pri katerem od tamkajšnjih brodov. Niti vlečenja vrvi čez Savo niti plezanja po jeklenici pri moščanskem brodu za zdaj še ne prakticirajo, mogoče se bo za katero od teh disciplin kdo od domačinov z Mosteca odločil po prekmurskem zgledu.

Če takih suho-mokrih tekem v zvezi z moščanskim brodom ni v spominu, pa imajo brod, ki vozi na Mostecu, v spominu mnogi. Med njimi je najbrž tudi še kdo od Zagrebčanov, ki so jih nekoč dobovski in moščanski domačini kot fijakarji s konjskimi vpregami vozili z železniške postaje v Dobovi na Mostec do broda, ki jih je zjutraj odpeljal na Čatež v toplice, zvečer pa s čateške strani na moščansko, kjer so že čakali fijakarji, saj so hrvaški kopalci seveda šli na vlak za Zagreb. Brod ima v najlepšem spominu tudi Darja Arh iz Ljubljane. Tokrat se je peljala z brodom na Mostecu, in to spet po petdesetih letih. »Moj stari oče je bil iz Dobove, Karlo Slabe, učitelj,« je povedala. Ko je pred leti prihajala k dedu, so hodili v toplice na Čatež in v tem iz Dobove peš do Mosteca, od tam pa z brodom čez Savo. S širšo brežiško okolico je povezana še drugače. Oče je iz Velikega Podloga, njena teta Marija Marjeta Pirman, žena znanega knjižničarja iz Knjižnice Brežice Draga Pirmana, živi v Artičah. V žlahtne spomine in prijetne občutke je to dopoldne dodala še novo doživetje, vožnjo z nekako tudi njenim brodom, na kateri so bili z njo vnuki Urh, Bor in Gaber.

Obletnica

Moščanski brod glede na omenjene potnike služi notranjemu in tudi mednarodnemu prometu. Vozi seveda pod slovensko zastavo. Natančneje pod tremi zastavami: v vetru, ki skoraj vedno vsaj malo vleče ali iz Hrvaške navzgor po reki ali v obratni smeri, se gibljejo zastave Slovenije, občine Brežice in Brodarskega turističnega društva Mostec, katerega predsednik je Stanko Savnik, ki je bil osem let tudi predsednik vaške skupnosti Mostec.

Ne samo po tem, od kod prihajajo potniki in so nekoč prihajali s fijakarji, moščansko brodarjenje je nekako vpeto v mednarodno dogajanje tudi s svojo zgodovino in v njej s svojimi začetki. Kot je zapisal Ernest Sečen z Mosteca, ki raziskuje zgodovino svoje vasi in piše o Savi, so leta 1885 Moščanci kupili brod v ne tako oddaljenem hrvaškem Podsusedu nedaleč od Zagreba. S konji in voli so ga iz Podsuseda nekaj dni vlekli po Savi navzgor. Bil je v celoti lesen. Takoj po 2. svetovni vojni so obe leseni ladji zamenjali s kovinskimi pontoni, ki so jih tu pustili nemški vojaki. Po tistem so brod še zamenjali, ker je plovilo utrpelo škodo v neurju.

Brod na Mostecu, s katerim je tako povezanih veliko usod in tudi zgodovinskih mednarodnih in lokalnih prelomnic, je zaplul nekako tudi v večnost, kolikor je večen tiskarski papir in kolikor je večen tisk na papirju. V Nacionalni register nesnovne dediščine so z območja Posavja namreč vpisali med drugim Brod na Mostecu. Potem ko je Posavski muzej Brežic 11. septembra 2012 pristojnim poslal pobudo za vpis, so Brod na Mostecu vpisali v register 3. avgusta 2016. Tako bi na začetku avgusta ta zapis lahko bil tudi darilo brodu, brodarjem, Mostecu, vsem prejšnjim »kapitanom« in »kapitanu Stanku« ob obletnici vpisa.

Med domačini na Mostecu je živo vprašanje, ali bo brod lahko vozil tudi potem, ko bodo zgradili hidroelektrarno Mokrice, nad katero bo jezero, ki bo spremenilo tudi podobo in vodne razmere pri Mostecu, tudi prav tam, kjer čez Savo pluje brod. Kapitan Stanko, kot pravijo nekateri brodarju Stanku Savniku, upa, da bodo graditelji elektrarne pri energetskem preurejanju Save prisluhnili iskreni moščanski želji, da naj bo tudi moščanska prihodnost, tako je bila zgodovina in kot je sedanjost, brodarska. Čakajočim na objavo še ne izbrane najboljše tehnične rešitve o tem, kaj bo v prihodnje poganjalo moščanski brod na savski vodi, je zaskrbljenim domačinom mogoče lahko v uteho ta obljuba. »Dvig gladine reke Save bo omogočil tudi plovnost za potrebe rekreacije in turizma, tudi zadnji delujoči brod v Mostecu ne bo več nasedal v poletnih mesecih, kot se dogaja dandanes,« so napovedali v družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 13. avgusta 2020.

Besedilo in foto: M. Luzar