DL: Kmetija Rožman - Za dober sok nujna dobra surovina

26.9.2020 | 18:50

Metka in Jože Rožman v nasadu viljamovk (foto: P. P)

Jože in Metka Rožman z nagrajenimi sokovi (foto: P. P.)

Za bistri jabolčni sok iz starih sort so na Agri 2020 Rožmanovi dobili najvišjo oceno 20 – Velika zlata tudi za nektar iz hrušk viljamovk – Štiri zlata priznanja za sokove tudi na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju – Koronavirus prepolovil prodajo

Ko smo opoldne vstopili v domačijo Rožmanovih v Anovcu pri Zdolah, je prijetno zadišalo po sveže pečeni pehtranovi potici. Gospodinja Metka jo je prinesla iz kuhinje in postavila pehtranov venec na dolgo mizo, na kateri so bile že steklenice z nagrajenimi sokovi in nektarjem.

»Vsi sokovi, ki smo jih dali v oceno na razstavo Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju in na letošnji 58. mednarodni kmetijsko-živilski sejem Agra v Gornji Radgoni, so dobili zlata priznanja oziroma medalje,« je povedal 52-letni gospodar kmetije Jože Rožman, ki je sicer bolj redkobeseden in zadržan, včasih že skoraj skrivnosten.

Ko ga pobaramo, koliko sadja so pridelali na osmih hektarjih sadovnjakov, pretežno jabolk, nekaj pa je tudi hrušk, največ viljamovk, in kolikokrat škropijo sadje, pove, da imajo nekaj zemlje v najemu. Sadovnjak je mlad in še ni v polni rodnosti, bile so tudi pozebe. Škropijo od desetkrat do štirinajstkrat, kot je to običajno v integrirani pridelavi sadja.

Gospodarjevo zadržanost si lahko razlagamo tudi kot pretirano skromnost. Namreč ko smo se odpeljali na ogled nekaterih sadovnjakov, ki so skoraj vsi zaščiteni s protitočno mrežo, razen tistega, ki se razprostira na dveh hektarjih na najbolj, 16 km oddaljeni parceli v Pišecah, Jože mimogrede omeni, da imajo še poldrugi hektar zemlje v Vrbini, na kateri pridelujejo vrtnine. Kar hektar je namenjen fižolu češnjevcu. No, pa še to dodata Jože in Metka, da je nadebudni sin Žak, ki je v prvem letniku strojništva na fakulteti v Novem mestu, na nekaj arih obudil pridelavo jagod. Tako smo skozi raziskovanje, kdo je zaslužen za medalje za sadne sokove in nektar na sejmih v Gornji Radgoni in na Ptuju izvedeli, kako velika je pravzaprav ta družinska kmetija. V njeno delo so vpeti vsi družinski člani, le da se hči, srednješolka Maša, raje suče po hiši in pomaga mamici pri gospodinjskih opravilih, sodeluje pa pri obiranju sadja. Medtem pa morajo Jože, Metka in Žak krepko pljuniti v roke, da so ob pomoči strojev kos vsem opravilom. Jože in Metka vse sadovnjake ročno obrežeta, seveda z električnimi škarjami, pri obiranju sadja pa si pomagajo z obiralnim strojem, ki sadje sortira v bokse. »Da ni vozne platforme, ki jo uporabimo tudi pri obrezovanju sadja, tako ni potrebna lestev, ne bi šlo,» poudarja Jože, ki se v sadovnjaku bolje počuti kot v delavnici, kjer ustvarja, ko je za kmetijstvo mrtva sezona. Tudi Metka je raje v sadovnjaku kot v hiši. Podobno bi verjetno odgovoril marljivi Žak, ki sta ga te dni starša pustila na dopust, da »malo odklopi«. Žak je lani na spletu našel možnost, da bi svoje pridelke poslali tudi na mednarodno ocenjevanje v London, in poskus je bil uspešen. Žak bo očitno prava izbira za naslednika kmetije.

Rožmanovi so se sadjarstva zares lotili po letu 1993, ko je Jože pustil delo v krški Celulozi oziroma Vipapu, kjer je obdelovalec kovin iz Anovca delal pretežno za papirnim strojem, in so dokupili okrog pet hektarjev obdelovalne zemlje.

»Mi sadja po tleh ne pobiramo, ker je oksidacija problem že pri obtolčenem sadju, še večji problem pa so toksini. Če je sadje na tleh šest ur, se pojavijo toksini. Mi pobiramo sadje za sok tako kot za prvo klaso. Naj dajo kozjansko jabolko na testiranje, ne vem, kako bi prišli skozi s toksini,« pravi Jože Rožman. Za sokove sicer porabijo drugorazredne sadeže, s predelavo v sokove so se začeli ukvarjati leta 2018, ko so cene konzumnega sadja močno padle. »Mi se zavedamo kakovosti naših pridelkov in pod razumno ceno jih nočemo prodajati. Sicer pa smo zelo zadovoljni z Darsadom z Zdol. Pridejo po bokse in odpeljejo. Lahko bi sicer po višji ceni prodali Avstrijcem, sploh jabolka stare sorte carjevič, ki jih je v naših sadovnjakih več kot 70 odstotkov.« A Rožmanovi nočejo tvegati, ker pri tujcih se nikoli ne ve, ali si ne bodo čez noč premislili.

Za zdaj tudi še ne razmišljajo o preusmeritvi v ekološko pridelavo. Se namreč bojijo prevelikega izpada dohodka kmetije. Delno te izpade, ki jih povzročijo ujme (letos toča in predvsem pozeba), padec cen, že nekako pokrije Jožetova kovinarska obrtna dopolnilna dejavnost. Med drugim izdeluje sidra za protitočne sisteme, obode za tunele za jagode in zelenjavo. Jože pa je med drugim izdelal čudovita kovinska vrata za sadovnjak viljamovk, ki bi bila lahko tudi kjer koli za okras.

»Predlani je bilo veliko sadja, zato so bile slabe cene,« še komentira Jože in doda: »Mi moramo stati za tem, za nas sprejemljivo ceno za tako kvaliteto sokov. Moramo priti do restavracij, ki cenijo kakovost. Zaenkrat tržimo preko trgovine Jager, manjših trgovin v Posavju in pri Ježu v Radečah. Zdaj ko je koronavirus, je prodaja padla za več kot polovico.«

Med jabolki je nekaj posebnega bayamarisa, rdeča sorta, z veliko antioksidanti, iz katere so tudi iztisnili z zlatom nagrajeni sok. Carjevič je sicer odpornejši na bolezni, je pa precej »muhast«, kot pravi Jože, se ne prime rad. Vse sadike so iz Avstrije. »Ko smo bili pred leti v Avstriji, so govorili, da je potrebno za količkaj donosno sadjarstvo najmanj pet hektarjev, zdaj pa pravijo, da je za sadjarsko kmetijo potrebnih že deset hektarjev.«

Članek je bil objavljen v 31. številki Dolenjskega lista 30. julija 2020

Pavel Perc