DL: Resslovo leto v Šentjerneju - Resslova penina, stol in barthress

18.9.2020 | 11:30

Janez Suhadolc in Resslov stol

Stane Bregar s pentljo, kakršno so nosili v Resslovem času. Poimenovali so jo barthress.

Zapel je oktet Šimel, spredaj Resslova penina.

Šentjernejčani so ponosni na velike ljudi – rojake ali druge – ki so kakor koli prispevali k napredku in prepoznavnosti šentjernejske doline ali širše domovine. Med njimi so tako duhovnik in reformator Primož Trubar, arhitekt Jože Plečnik, kot tudi Josef Ressel, veliki gozdarski strokovnjak in izumitelj ladijskega vijaka, ki je zaslužen tudi za veliko drugih pomembnih patentov in inovacij.

Letos mineva dvesto let od njegovih prvih poskusov za ladijski vijak na reki Krki in Šentjernejčani zato na pobudo Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus in po sklepu občinskega sveta praznujejo Resslovo leto. Kot pravi predsednik društva Stane Bregar, jih je pri načrtih malo zaustavil koronavirus, a z novim vodstvom Občine Šentjernej se usklajujejo, kako naprej glede dogodkov in programa. Občinski svet naj bi celo sprejel sklep o podaljšanju Resslovega leta v prihodnje leto 2021.

Kljub vsemu pa imajo nekaj pokazati že letos. V počastitev Resslovega rojstnega dne (29. junija 1793) so v muzeju na prostem Pleterje nedavno predstavili tri izdelke: Resslovo penino, Resslov stol in Resslov barthress.

INOVATIVNI IZDELKI

Pri Resslovi penini je sodelovala Kartuzija Pleterje, ki slovi po dobrih vinih. Kot pravi njihov dolgoletni ekonom Jože Simončič, so se z veseljem odzvali na pobudo, da pripravijo penino, ki bi jo posvetili Josefu Resslu, saj je ta pred dvesto leti stanoval pri njih. »Zame je bil to poseben izziv. Dejal sem si, da mora biti to resna penina z vonjem po gozdu, saj je bil Ressel gozdar. Za osnovo sem vzel sorto žametovko, ki v aromi spominja na gozdno jagodičevje, ter po klasični šampanjski metodi pripravil tri variante – hitro sem se odločil za pravo in tudi na ocenjevanju na kmetijsko-gozdarskem zavodu je Resslova penina dobila vrhunsko oceno,« pove Simončič. Nedvomno se je izkazal z inovativnostjo.

Nov spominski izdelek je tudi Resslov stol, ki ga je zasnoval priznani ljubljanski arhitekt Janez Suhadolc, ki že leta sodeluje s šentjernejskim društvom – spomnimo na stol Šentjernej in šahovske garniture, pred leti pa je zasnoval tudi spominsko znamenje za most v Zameškem. Kot je povedal arhitekt, ki je ponosen, da je med drugim izdelal stol za papeža Janeza Pavla II., ravnokar pa tudi za zakonca Trump, Resslovo stol po obliki koketira z Resslovim vijakom, skratka z njegovo obliko, kot ga je prakticiral izumitelj. Stol je oblikoval iz hruškovega lesa, dodal mu je tudi naslonjalo. Tretji izdelek, ki so ga predstavili v Resslovem letu, pa je barthress oziroma samoveznica. Gre za nekakšno pentljo namesto kravate ali metuljčka za moške, kar je nosil Ressel.

V Šentjerneju bodo sicer po Resslu poimenovali tudi novi most čez reko Krko v Mršeči vasi, ki je ena od prednostnih nalog občine – idejno zasnovo so svetniki sprejeli, gradbeno dovoljenje zanj naj bi dobili še letos. Omenjeni most bi lahko zgradili kot mednarodni spomenik petih držav – Češke, Avstrije, Slovenije, Italije in Hrvaške oziroma držav, v katerih je Ressel deloval in ga imajo za svojega, meni Stane Bregar.

KDO JE BIL RESSEL

»Ohranjati želimo spomin na velikega izumitelja in črpati iz njegovih talentov za različna prizadevanja v prostoru,« je poudarja Bregar, ki tudi vodi civilno pobudo za razglasitev Resslovega leta.

Josefu Resslu (1793–1857) je bilo posebej blizu pomorstvo in iz rodne Češke ga je na ozemlje današnje Slovenije privedla prva stalna zaposlitev. Marca 1917 je nastopil službo območnega gozdarja v Pleterjah na Dolenjskem, kjer je pod patronatom okrožnega urada v Novem mestu upravljal s tretjino dolenjskih gozdov. Izvajal je tudi geodetska merjenja, pri katerih mu je pomagal prijatelj Franc Škola, gradbeni asistent iz Novega mesta, kjer je Ressel na tamkajšnji gimnaziji honorarno poučeval lepopis. Povedati velja, da se je odlično naučil slovenščino, aktiven je bil tudi kot kulturni delavec in publicist.

V triletnem službovanju na Dolenjskem je izdelal prvi ladijski vijak – menda v samostanski kovačnici v Pleterjah – poskuse pa je poleg na reki Krki delal tudi na Ljubljanici in Mirni, kamor ga je pozneje zanesla službena pot.

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 9. julija 2020

Besedilo in fotografije: Lidija Markelj