DL: Portret tedna - Bernardka Zorko

15.9.2020 | 11:00

»Smrtni greh je, da pustiš zemljo zaraščeno, sploh v časih korone in ko govorimo o daleč premajhni samooskrbi Slovencev,« pravi Bernardka Zorko, ki z domačimi, velikokrat tudi s kakšno ljudsko pesmijo na ustih, obdeluje zemljo na domačiji v Brezovski Gori.

Stroje večinoma upravlja partner Sašo, preostali domači pa si pri sonaravnem kmetovanju pomagajo z nihajno motiko, ruskimi vilami in drugimi izboljšanimi orodji, s katerimi je delo lažje, storilnost pa večja.

Na domačiji Zorkovih je svojo streho in varno zatočišče našel tudi regijski Zavod Svibna, ki skrbi za ohranjanje in trajnostni razvoj podeželja. V sodelovanju s strokovnjaki novomeške enote zavoda za varstvo narave in Centrom za kartografijo favne in flore Bernardka prostovoljno izvaja monitoring netopirjev v Ajdovski jami pri Nemški vasi. Nekoč je bilo v tej jami prebivališče jamskega medveda, pozneje, v mlajši kameni dobi, pa je ljudem predstavljala svetišče in nekropolo. Bernardka je v tem skrivnostnem svetu, blizu doma, ugotovila, da bi lahko Ajdovsko jamo domačini bolj izkoristili za razvoj kulturnega turizma. Žal sta zakon o varstvu podzemnih jam in Natura 2000 močno omejila obiske podzemnih jam.

Bernardka je vedno imela smisel za ohranjanje ljudskega izročila. Čedna, skoraj vedno nasmejana gospa, z obrazom mladega dekleta in dolgima kitkama, deluje kot dobra vila, ki uroči in prenese dobro energijo na vse, ki pridejo v stik z njo. To je gotovo začutil tudi žal že pokojni predsednik države dr. Janez Drnovšek, ki mu je Bernardka morda dve leti, preden ga je povsem izčrpala bolezen, izročila lastnoročno spleten venec iz vrbe in avtohtonega cvetja iz teh krajev. Če ne bi Drnovšek omagal, bi gotovo prišel pogledat v Brezovsko Goro, kjer žive dobrodušni ljudje, ki so predsedniku vlili upanje.

Bernardko krasi uspešno povezovanje ljudi, prirejanje kulturnih prireditev, ne le pri jami, čeprav ji je prav to prizorišče najljubše. Nekoč je nastopala tudi z Ljudskimi pevci Roženkravt, zdaj pa v okviru Zavoda Svibna vodi srečanja ljudskega petja, pri čemer sodeluje tudi njena mama, ki ji je od otroštva kazala, kako bogato je lahko življenje v vaški skupnosti, kjer solidarnost ni fraza, temveč način življenja, odnosov med ljudmi na podeželju. Kjer se vsak dobro zaveda, da je življenje mnogo lažje, če si ljudje pomagajo, če sodelujejo.

Bernardka je po študiju vodila Ljudsko univerzo Krško, kjer je spodbujala nastanek študijskih krožkov. Zadnje desetletje je zaposlena na krški občini kot svetovalka za kulturo, tehnično kulturo in delo z mladimi.

Slovenska filantropija je Bernardki Zorko podelila naziv naj prostovoljka, zaposlena v javni upravi, za izjemno prostovoljsko udejstvovanje na področju varovanja kulturne in naravne dediščine ter medgeneracijskega povezovanja v lokalni skupnosti. Bernardka skromno pravi, da verjetno tega priznanja ne bi dobila, če je ne bi predlagalo vodstvo občine, in da jo pravo delo še čaka.

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 9. julija 2020

Pavel Perc