DL: Invalid Bojan Zoretič - Proteza je ostala nekje na podstrešju

15.8.2020 | 19:00

Največ časa Bojan preživi za računalnikom.

Med epidemijo se je Bojan lotil celo šivanja mask – pokaže svojo prvo in zadnjo masko. Ta je že skoraj profesionalna.

Je že tako, da pogosto najbolj tarnajo ljudje, ki nimajo za kaj oziroma jim ni hudega, tisti, ki jih je življenje zelo preizkušalo, pa ostajajo optimisti. Oseminštiridesetletni Bojan Zoretič iz Dolenjega Vrhpolja v šentjernejski občini že 33 let živi brez ene noge. Kar trikrat je premagal hudega raka, vsakokrat sarkom, zaradi česar je ostal tudi brez polovice pljuč.

A se ne da. Ostaja vesel človek, zanima ga tisoč in ena stvar, rad se uči in na manjši kmetiji pomaga staršem, s katerimi v slogi živi v lepi vasici v bližini pleterskega samostana. Bi pa ta mladi mož, ki je zelo sposoben in z veliko računalniškega znanja, še kako rad bil koristen za družbo. Želi se kje zaposliti, a so mu kot 100-odstotnemu invalidu vrata podjetij žal povsod zaprta.

»Delal bi sicer lahko kaj, a zaradi omejenosti ljudi in sistema ne morem. Nikjer me ne morejo izplačati. Nasploh so redki invalidi zaposleni,« pove ob našem klepetu, ko zelo sproščeno razkrije svojo življenjsko zgodbo.

RASTEJO KOSTI?!

Bojan je odraščal kot najmlajši od treh Zoretičevih otrok in bil do tretjega razreda osnovne šole zdrav. Potem pa ga je začela boleti desna stegnenica. »Šla sva k zdravniku v Šentjernej, pa nam je rekel, da ni nič hudega, da mu le rastejo kosti. A ni bilo bolje, postajalo je hudo, mislila sem, da je morda kaka revma ali paraliza. Vrnila sva se k zdravniku, k sreči sem bila tečna in napotili so naju v novomeško bolnišnico. Sledilo je slikanje in kmalu diagnoza – kostni rak, sarkom,« pripoveduje Bojanova mama Lilijana.

Na ljubljanski ortopedski kliniki je leta 1981 sledila operacija: devetletnemu fantu so odstranili tumor, vstavili so mu vijak, sledile so kemoterapije in obsevanja. Posledice so bile porozne kosti, ki so tudi počasneje rasle. Zgodilo se je, da je Bojanu v kolku vijak popustil, zaradi nestabilnosti je prišlo do izpada kolka in spet je mesec dni preživel na ortopedski kliniki. Da, Bojan je rasel v bolnišnici.

Mama s solzami v očeh govori tudi o težavah, ki so jih morali premagati, da so prišli v Ljubljano, ko pri hiši še ni bilo avta. Nemalokrat je Bojana na kemoterapijo na prtljažniku kolesa peljala do Šentjerneja, nato sta se z avtobusom odpravila v Ljubljano in nato z mestnim avtobusom do bolnišnice. Od doma sta šla ob peti uri zjutraj in se domov vrnila prišla pozno zvečer, utrujena, da je kaj. »Ni bilo rešilnega vozila, da bi Bojana vozil, kot je v glavnem sedaj. Le če mu je bilo zelo slabo in je bruhal, so ga včasih peljali nazaj. Ničkolikokrat pa sva šla tudi zastonj v Ljubljano, ker če je imel slabo kri, kar so preverili šele tam, terapije niso izvedli,« se spominja mama in doda, da so v njeni službi v takratni šentjernejski Iskri k sreči imeli veliko razumevanja za njihovo situacijo in so ji šli na roke. Da je lahko šla k otroku na obisk na primer.

PRI 15. LETIH BREZ NOGE

Bojan se je po končani osnovni šoli v Šentjerneju vpisal na srednjo elektrošolo v Novo mesto. Prvi letnik je bilo vse v redu, v šolo se je vozil z avtobusom, res pa je, da je zaradi malo krajše noge uporabljal berglo. Nato pa se je rak, malce drugačen kot prvič, pri 15. letih v kolku ponovil. Bojan pove, da ga je tako bolelo, da ob predlogu zdravnikov, da je najboljša rešitev amputacija, sploh ni pomišljal in je bil takoj za.

A nato je bil mir le dve leti, ko se je rak že tretjič ponovil – tokrat na pljučih. »Nov šok, seveda, še zlasti, ko so mi kljub napovedi, da mi bodo odstranili le četrtino pljuč, nato odrezali polovico. Imel sem grozne bolečine, vse se je zagnojilo, potrebne so bile drenaže, močni antibiotiki, dragocena je bila vsaka minuta,« se spominja Bojan.

V času, ko mu je zaradi kemoterapij padla odpornost, pa so ga doletele še vodene koze, in to v res hudi obliki, od zunaj in od znotraj. Niti delčka zdrave kože ni imel. Dajala sta ga huda vročina in bolečine. Pozdravil se je šele na ljubljanski infekcijski kliniki. Zoretičevi povedo, da so nasploh imeli z zdravniki in sestrami iz Ljubljane veliko boljše izkušnje kot z novomeškimi, ravno tako jih je večkrat razočaral novomeški center za socialno delo. »Povem po pravici, tako je bilo,« pravi mama Lilijana, pritrdi ji tudi oče Lojze.

S pomočjo dobrih sošolcev, ki so Bojanu pomagali z zapiski in fotokopijami, da se je lahko učil v bolnišnici, je naredil srednjo šolo, poskusno maturo in postal elektrotehnik.

PROTEZE NE MARA

Pravi, da se je hitro navadil na življenje z eno nogo, čeprav še vedno čuti tudi desno. »Kot da jo imam, vsak prst posebej. Tudi vremenske spremembe ne gredo neopazno mimo.« Na začetku je Bojan dobil protezo, a jo je hitro zabrisal nekam na podstrešje. Že prej se je navadil na bergle in z njimi je postal gibčen in spreten kot le kaj. Počne skoraj vse kot zdravi ljudje, le malce drugače, pravi. Brez prilagoditev pač ne gre.

Tudi danes ne razmišlja o protezi. »Pred nekaj leti sem vprašal ortopeda, ali so zdaj z razvojem kake nove možnosti, ali se je kaj dosti spremenilo v ortopediji, pa me odgovor ni prepričal. Ostajam pri berglah,« se nasmeje in pove, kako je bil vesel, ko je postal šofer in bolj samostojen. Z osamosvojitvijo Slovenije je naredil vozniški izpit, in to na svojem pejčku, avtu, predelanem prav zanj. Bilo je lažje za vso družino, ko se je lahko potem sam kdaj peljal v Ljubljano k zdravniku. Še danes zelo rad vozi, mamo odpelje v trgovino in po drugih opravkih.

Bi pa Bojan zelo rad kje delal. Prakso je sicer opravljal v Iskri in potem v več podjetjih v Ljubljani, Zagrebu, Labinu skrbel za računalniške zadeve, delal je tudi v prodaji vozil. Ima deset let delovne dobe z bonificiranim stažem. A v gospodarski krizi leta 2008 je službo izgubil in ni bilo druge rešitve kot invalidska upokojitev. Dobiva 400 evrov invalidske pokojnine ter 300 evrov dodatka za pomoč in postrežbo – slednji pravzaprav pripada mami, ki ima sicer majhno pokojnino, čeprav ima trideset let delovne dobe.

RAD BI DELAL

»Sem sposoben, marsikaj znam in bi lahko delal, tudi avto vozim, a službe zame ni. Takega krivičnega sistema ne razumem,« pravi Bojan, ki se je sam veliko izobraževal, in čeprav nima uradne računalniške izobrazbe, mu mnogi pravijo, da je strokovnjak. Največ časa preživi za računalnikom, se uči, bere elektronske knjige, sodeluje v forumih, s prijatelji, med katerimi je veliko slepih, se pogovarja po Skypu, posluša glasbo in gleda filme. Obiskoval je tudi šolo tujih jezikov, tako da obvlada angleščino in srbohrvaščino, kar dobro mu gresta tudi italijanščina in francoščina.

V času epidemije se je Bojan lotil celo šivanja mask. Sedel se za šivalni stroj in vsaka naslednja maska je bila boljša.

Razveseljujejo ga nečaki, seveda pomaga tudi očetu in mami pri hišnih opravilih in na domačiji. Zase si pridelajo hrano, v hlevu imajo kravo s teličkom, dva prašička in kokoši. Živijo v slogi.

Kot pravita oče Lojze in mama Lilijana, jim je čisto dobro, bojita pa se za prihodnost, kako se bo sin znašel, ko ju ne bo več. A Bojan je optimist in odgovoren človek. »Že 15 let nisem šel na noben dopust, ne hodim v lokale, da si bom ja kaj prihranil za prihodnost,« pravi.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista 11. junija 2020

Besedilo in fotografije: Lidija Markelj