Vaš komentar: Veliki šmaren - legenda ali ne, tolaži nas

15.8.2020 | 14:30

   Cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu pri Čatežu (foto: arhiv DL)

 Cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu pri Čatežu (foto: arhiv DL)

Med drugim tudi oltar farne cerkve v Koprivnici krasi Marija Vnebovzeta. (foto: arhiv; B. S.)

Med drugim tudi oltar farne cerkve v Koprivnici krasi Marija Vnebovzeta. (foto: arhiv; B. S.)

Veliki šmaren oziroma, kot se mu tudi reče, Marijino vnebovzetje, je najstarejši in največji katoliški in pravoslavni praznik, ki ga verniki slavijo 15. avgusta. To je dan, ko naj bi Marijino telo z dušo bilo preneseno v nebesa.

Kakor vsaka mati je sina srčno ljubila in za njega bi storila vse, zato si lahko zamislimo njeno žalost, ko ga je videla, kako trpi ob mučenju, ki mu je bil podvržen in na koncu križanju. Njeno srce je bilo hudo ranjeno ob vseh grozotah, ki jih je sin moral prenašati. Vendar je premagal smrt in se dvignil v nebesa. Tudi Marija si je po vsem trpljenju želela čimprej umreti in se pridružiti svojemu sinu.

Ko je umrla, pa njeno telo ni strohnelo kakor vsem ostalim pokojnikom, «bila je pač brezmadežna in spočela je sina Odrešenika, ki se bo vrnil na Zemljo, da nas reši,« je njeno telo bilo vzeto z dušo in telesom v nebo, kjer je srečala in videla svojega sina sedeti na častnem mestu ter se mu je pridružila. Tako si verniki razlagajo ta praznik.

Marijino vnebovzetje so začeli slaviti že v 5. stoletju na Vzhodu in sicer v Jeruzalemu v cerkvi »Marijinega počivališča« kjer se je ustavila na poti v Betlehem, na Zahodu pa so začeli s praznovanjem leto in pol kasneje. Leta 1950 je 1. novembra papež PIJ XII. njeno vnebovzetje razglasil za versko resnico (dogmo). Na Zemlji so nezmotljivi samo papeži in edino oni lahko razglasijo versko resnico.

Ni pomembno, ali je ta dogodek legenda ali je resnica, pomembno je, da imajo verniki nekoga, h kateremu se v težkih trenutkih lahko zatečejo z molitvijo in prosijo naj posreduje pri Jezusu, da jim oprosti vsa slaba dejanja, ki so jih storili, v upanju, da bodo nekoč tudi sami prišli v nebesa. Ta praznik pa ne pusti ravnodušne tudi ljudi, ki sicer niso verni, vendar na ta dan le razmišljajo o svojem življenju in o vseh dobrih in slabih stvareh, ki so jih mogoče v življenju storili in se tudi sami v mislih obračajo k Mariji s prošnjo za rešitev.

V Sloveniji je veliko cerkva, ki so posvečeni Marijinemu vnebovzetju in nasploh Mariji. Že od nekdaj so to tudi romarske poti, ko se verniki napotijo tja, da prisostvujejo verskemu obredu in nato se še z molitvami osebno priporočajo Materi božji in jo prosijo za milost. To je romanje, ki se ga vsako leto udeleži ogromno število ljudi. Ime izhaja iz besede ROMA – RIM, ker je seveda tam največja udeležba romarjev. Pri nas je najbolj poznana romarska pot na Brezje na Gorenjskem, Sveto goro in Ptujsko goro. Nič manj znane pa niso tudi ostale cerkve, ki jih ravno tako obiskujejo romarji.

Romarske poti obstajajo že več tisočletij in to ne samo pri kristjanih. Na romanje se zatekajo tudi pri drugih verah na svetu, kot na primer: muslimanska, hinduizem, budizem . . . Vsem pa je skupno, da naslavljajo prošnje za pomoč, ozdravitev, dajejo zaobljube. Nekatera verstva nosijo celo darove in jih polagajo pred kipom, sliko ali relikvijo, da bi se njihove prošnje uresničile.

Kakor koli že, to je lep krščanski praznik, ki ni namenjen samo molitvam in obredom, pač pa združuje ljudi od blizu in daleč in tako vsaj za en dan v letu pozabijo na vse hudo in polni energije, ki jih napolni na tem svetem kraju, zrejo v lepši jutri.

Emilijana Crgol

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava