DL: Vsestranska umetnica Nastja Vidmar - Literatka, slikarka, fotografinja ...

13.8.2020 | 11:40

Nastja Vidmar s svojim pesniškim prvencem Kontemplacije in ob izbranih slikah s svoje razstave v Čajarni

Pogovorni večer z Nastjo Vidmar (v sredini) in Andrejem Detelo je potekal v parku Rastoče knjige ob Knjižnici Mirana Jarca. Kot prvi javni kulturni dogodek ob koncu epidemije koronavirusa v Novem mestu je bil kar dobro obiskan. Vodila ga je Carmen L. Oven (na levi) za glasbene dodatke je poskrbel Detela.

V tematskem letu 100 let novomeške pomladi se bo zvrstila vrsta prireditev različnih novomeških zavodov in ustanov. V knjižnici prirejajo pogovorne večere Novomeška poDmlad, na katerih skupaj z že uveljavljenimi posamezniki predstavljajo mlade umetnike.

Prejšnji teden sta bila gosta prvega srečanja v organizaciji Mestne občine Novo mesto in Knjižnice Mirana Jarca Nastja Vidmar iz Dolenjskih Toplic, pesnica mlajše generacije, ter dr. Andrej Detela iz Ljubljane, pisatelj, fizik in izumitelj.

Nastja Vidmar je predstavila svoj pesniški prvenec Kontemplacije, ki ga je nedavno izdala v samozaložbi. Politologinja, zaposlena na Inštitutu za ekologijo v Ljubljani, se že vrsto let ukvarja s pisanjem literature, od kratkih zgodb, esejev do poezije, piše tudi znanstvene članke, analize in prevaja. A poezija ji je glavna ekspresija.

Kot je povedal Detela, ki je v njeni knjigi prispeval spremno besedo, Nastjine pesmi izražajo iskrenost, premorejo izpovedno in simbolno moč ter duhovno metaforiko, so človeško občutljive in filozofsko globoke. V knjigi Kontemplacija (poglobljeno razmišljanje, razglabljanje, op. a.) jih je avtorica razdelila v štiri sklope po deset pesmi: Pomlad – rojstvo, Poletje – iskanje, Jesen – rast, Zima – smrt. »Kot koncept potovanja skozi življenje od rojstva do smrti in ponovnega rojstva. Smrt je le prehod, ne konec,« pravi Vidmarjeva, ki je socialno in intimno zelo angažirana družboslovka. »Človeku ne sme biti vseeno za okolje, v katerem živi, ga soustvarja in je zanj tudi soodgovoren,« meni avtorica, ki že od otroštva kaže veliko željo po izražanju. Pisanje je le eno od njih.

ISKRENE IN GLOBOKE PESMI

Kot v spremni besedi zapiše Detela, so Nastjine pesmi človeško občutljive, iskreno odprte do širnega stvarstva in prav tako do lastnih duhovnih globin. »Stojijo trdno na svojem mestu, brez preigravanja, brez kančka vzvišenosti ali postmodernega cinizma. Te pesmi se ne izmikajo ničemur, kar je treba (iz)povedati, zato so neizprosne v sporočilu pesniške govorice. Zahtevajo polno prisotnost bralke ali bralca.«

Vidmarjeva je bila za svoje pisanje že nagrajena – s kratko zgodbo V kino s filozofom je zasedla prvo mesto na študentskem literarnem natečaju Rdeča nit 2016, letos pa se je znašla med desetimi nominiranci za najboljši slovenski esej v organizaciji revije Sodobnost, in sicer z esejem Nevidne pisave. »Človek mora najprej umanjkati, da se bo lahko ponovno našel. V današnjem času je to nujno,« rdečo nit eseja obrazloži Nastja Vidmar, ki piše tudi roman. Koronačas izolacije ji je zelo ustrezal, saj je že tako ali tako rada sama s sabo, zdaj pa je imela še več časa za stvari, ki jo zanimajo.

PRVA FOTOGRAFSKA RAZSTAVA

In teh ni malo. To so vzhodnjaški pristopi k življenju, različne tehnike nekonvencionalnega zdravljenja, meditacija, sanje. Prav njene slike so podobe iz sanj. Trenutno ima zanimivo slikarsko razstavo na ogled v novomeški Čajarni. Blizu ji je umetnost upodabljanja sanj pri avstralskih aboriginih in novozelandskih Maorih, zanimajo jo staroselske kulture, tam najde odgovore o smislu življenja.

Vidmarjeva, ki je sodelovala že z novomeškim APT, je tudi aktivistka, športnica – igrala je ragbi za slovensko reprezentanco, košarko, ukvarjala se je z aikidom, chi gongom, zen meditacijo – in glasbenica. Mnogi se je spomnijo kot basistko pank rok skupine Štirje, sicer pa igra mnoge instrumente, čeprav je samoukinja. Rada tudi poje. Kot svobodna umetniška duša je vedno na različne načine izražala sebe in svoja občutja.

Na Pumpnci v Novem mestu je od prejšnjega tedna na ogled njena prva fotografska razstava z naslovom Črnobeli svet. Gre za deset fotografij – kot pravi, je v objektiv ujela svoja naključna opažanja in jih prelila v črno-belo. Na otvoritvenem dogodku se je predstavila še kot glasbenica – ob kitarski spremljavi je zapela celo svojo uglasbeno pesem. Sicer pa Nastja rada bere, zlasti Hesseja, Marqueza, Brechta, pa ruske klasike, kot sta npr. Dostojevski in Gogolj, blizu ji je poezija Boruta Kardelja. Med njene strasti sodijo še hoja in sprehodi v naravi, rada vrtnari, občuduje rože in vse lepo. »Delam, kar čutim, in vse se res zgodi z namenom,« pravi.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista 28. maja 2020

Lidija Markelj