Po tragični usodi medvedke: Dolžnost imamo do medveda, ne on do nas

8.8.2020 | 20:30

Zeleni most, ki ga je prečkala medvedka pred povozom

Peti avgust je bil turoben in žalosten dan. Gospodar Lovske družine Novo mesto Goran Miletić je lovce obvestil, da je vlak na železniški progi Novo mesto – Ljubljana pri Štrangi do smrti povozil večletno rjavo medvedko, ki je neprevidno prečkala železniške tire. Trk vlaka v medvedko je bil tako silovit, da je medvedka ranjena brez znakov življenja obležala v krvi. Lovci so opravili ogled. Ugotovili so, da je bila zadeta že na območju lovišča Lovske družine Mirna peč pri bunkerju, ki stoji ob železniški progi. Vlak je nesrečno medvedko potiskal po tirih, da je razmesarjena obležala na območju lovišča Lovske družine Novo mesto. Nastala so ugibanja, ali je vodila mladiče. Če jih je, so osiroteli in tavajo po bližnjih gozdovih. Lahko pa, da je do nesreče prišlo v času parjenja medvedov, ki se gibljejo po tradicionalni tisočletni trasi iz Hmeljnika proti Frati, v Kočevski Rog in nazaj. Pri tem rjavi medvedi, ki sodijo med zveri in po niso divjad, preko zelenega mostu na karteljevskem klancu prečkajo avtomobilsko cesto Ljubljana – Obrežje, lokalne in regionalne ceste ter železniško progo, ki je bila tokrat usodna za medvedko v njeni zreli dobi.

Zgodovinski pogled zaščite medveda

Petnajstega marca 2020 je minilo 85 let, odkar je v Uradnem listu Dravske banovine izšla Naredba o izpremembi lovopusta in zaščiti redke divjačine v Dravski banovini, s katero je bil medved prvič zavarovan v njegovem osrednjem območje na ozemlju takratnih srezov Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Ljubljana in Logatec. Po drugi svetovni vojni so bila v osrednjem območju rjavega medveda ustanovljena gojitvena lovišča, ki jim je bila zaupana skrb za medveda. Na našega, slovenskega rjavega medveda, smo bili ponosni. V Evropi smo se postavljali z njim in se hvalili, kako umno znamo gospodariti z njim.

Sožitje med medvedom in človekom

Sožitje med medvedom in človekom smo nekoč v Sloveniji znali uravnavati. Po eni strani z načrtovanim odstrelom, po drugi pa z vzdrževanjem mrhovišč, ki so medvede zadrževali v notranjosti gozdov, tako da so bile škode po medvedu vzdržne. Napadi na čebelnjake, drobnico in domačo živino, pa tudi na ljudi, so bili redki. Medved, ki sodi v gozdno območje, je živel pretežno sredi gozdov in ni povzročal težav, ker je imel v osrednjem delu dovolj miru in možnosti za poleganja in vzgojo svojih mladičev. Tisti, ki so odločali o usodi medveda, so že pred ratifikacijo Washingstonske in Bernske konvencije ter pred evropskimi direktivami, vedeli, da so na svoji dolžnosti zaradi medveda, ne pa, da je medved zaradi njih. Naravovarstvena zavest je bila na izjemno na visoki ravni, zaradi medveda in njegove zaščite je nastal celo rek: »Zaščiten kot kočevski medved.«

Nekatere mednarodne pravne podlage zaščite medveda

Habitatna direktiva EU Council Directive 92/43/EEC of 21 May 1992 on the Conservation 0f natural habitats an of wild fauna and flora (OJ L 206, 22. 7. 1992) je zastavila podlago za vzpostavitev omrežja Nature 2000, ki pomeni evropsko ekološko omrežje posebnih varstvenih območij. Direktiva je članicam EU naložila, da v ugodnem stanju ohranjajo rastlinske in živalske vrste in njihove habitate. Hkrati pa je direktiva krepila pravne okvire za izvajanje Bernske konvencije. Vsebinsko je dopolnila in tudi pravno nadgradila določila »Ptičje konvencije EU – Council Directive 79/409/EEC on the conservation of wild birds (OJ L 103, 25. 4. 1979). Medved (Ursus arctos L.) je po Habitatni direktivi uvrščen v dodatka II in IV, ki pomenita rastlinske in živalske vrste v interesu skupnosti, za katere je treba določiti posebna varstvena območja (dodatek II) ter živalske in rastlinske vrste, ki jih je treba strogo varovati (dodatek IV). Medved je bil uvrščen med t. im. prioritetne vrste.

Kako naše pravo ščiti medveda

Medveda v našem pravnem redu ščitijo:

1. Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLo-1) z določitvijo lovopusta oziroma lovne dobe, ki je med 1. oktobrom in 30. aprilom;

2. Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, ki v svojem 5. členu določa, da lov na medveda ni dovoljen (sicer pa le po odločbi pristojnega ministra);

3. Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, ki predeljuje medveda kot prizadeto vrsto (oznaka EE).

V današnjem času pa je – kljub zaščiti v pravnem pogledu – nastal pogrom nad zvermi, poleg volka zlasti proti medvedu, ki bi ga nekateri najraje iztrebili.

Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-194/19 je ustavno sodišče na pobudi Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij Ljubljana in Društva za ohranjanje naravne dediščine Slovenije razveljavilo Zakon o interventnem odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 43/19. Z argumenti je sodišče okrcalo nedopusten poseg zakonodajne in izvršilne veje v sodno vejo oblasti z interventnim zakonom. Slednji je bil kljub nasprotovanju civilne družbe sprejet na pobudo vlade po politično medijsko obarvani kampanji zoper zveri. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti 9. aprila letos odločilo, da se razveljavi sporni interventni zakon. Potrdili so se očitki, da zakon poleg ustavnega načela delitve oblasti, krši tudi evropsko habitatno direktivo, ker je v nasprotju 3. členom Ustave Republike Slovenije. Ta ustavna določba določa, da zakonodajna in izvršilna veja oblasti nimata pravice posegati v sodno vejo oblasti. Interventni zakon je preprečil, da bi lahko sodna veja oblasti zgoraj navedenima pobudnikoma s svojimi zakonitimi pristojnostmi zagotovila pravno varstvo po 157. členu Ustave v zvezi s tretjim odstavkom 9. člena Aarhuške konvencije, ki jo je ratificirala Slovenija z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ) .

Kako pa je z zaščito medvedov dandanes?

Sprašujem se, ali spoštujemo lastno zakonodajo, ki ščiti rjavega medveda oziroma vsaj tisti del Bernske konvencije, ki se nanaša na varovanje življenjskih prostorov medveda, ki niti v svojem osrednjem delu nima več miru. Umika se na robna področja, kjer prihaja v konflikte z ljudmi, ki se ne počutijo več varne, ogroženo pa je tudi njihovo premoženje. Zaradi ukinitve mrhovišč medvedje tudi nimajo več hrane na območju strnjenih gozdov, zato se potikajo okrog naselij, kjer iščejo hrano. Brskajo po smetiščih in prihajajo na dvorišča. Škode pa nastajajo na drobnici in drugih domačih živalih. Tudi čebelnjaki so ogroženi zaradi obiskov kosmatih podplatarjev. Pogrom nad medvedi kujejo ljudje, ki menijo, da je medvedov preveč. Preštevilčnost je možno uravnati s pravičnim odstrelom v mejah, ki so ga začrtale mednarodne konvencije in direktive EU za zaščito medveda, s katerim je treba gospodariti umno. Nihče nima pravice iztrebiti medvedjo populacijo, ker je medved zaščiten in predstavlja obogatitev našega naravnega okolja. K takšnemu razmišljanju pritegne tudi projekt LIFE – Ohranitev medveda v Sloveniji.

Sklepna misel

Slovenija leži na stiku med alpsko, sredozemsko in celinsko regijo Evrope. Njena narava je lepa, pestra in raznolika. V rajskem svetu, obdanim z gozdnim drevjem in podrastjo, v simbiozi živijo prostoživeče živali. Med njimi sobiva divjad, ki gozd bogati in ga oplaja. Gozdni ekosistem, ki ga sestavljajo življenjske združbe rastlin in živali ter njihovi življenjski prostori, odločilno vpliva na okolje in na gozdne življenjske združbe. Izjemno pomembno je biotsko ravnovesje gozdnega ekosistema, ki zagotavlja obstoj, razvoj, pestrost in uravnoteženo razmerje za razvoj rastlinskih in živalskih vrst. Med zvermi (medved ni divjad) ima v našem okolju domovinsko pravico tudi rjavi medved.

Poginula medvedka, ki je mogoče s svojo držo in materinskim čutom skušala obvarovati svoje mladičke pred naletom hitrega vlaka, je svojo selitev iz osrednjega dela v obrobno območje plačala s svojim življenjem. Tisočletja so se njeni predniki selili iz območja Roga preko Frate in Hmeljnika na Trebelno ter nazaj. Na karteljevskem klancu je država poskrbela za zeleni most, ki zverem in divjadi omogoča varno prečkanje avtomobilske ceste. Drugje regionalnih in lokalnih cesta ter železniških prog pa ni zavaroval nihče, zato so prosto živeče živali obsojene na trčenja s prometnimi sredstvi. Ko bodo izumrle rastline, bodo izumrle živali, tako rastlinojede kot mesojede. In če poginejo živali in rastline, kakšna bo usoda človeštva?

Bojan Avbar
Fotografije: Goran Miletić, Leopold Longar, Bojan Avbar

Galerija