DL: Naša naravna dediščina - Kaj se dogaja s pižmovkami?

1.8.2020 | 11:50

Mladič pižmovke, ki ga je iz brloga pognala naraščajoča voda. (Foto: A. Hudoklin)

Mladič pižmovke, ki ga je iz brloga pognala naraščajoča voda. (Foto: A. Hudoklin)

Pižmovke, pri nas pogosto imenovane tudi vodne podgane, prištevamo med voluharice. Dobrih 30 cm dolgega glodavca najbolj zaznamuje skoraj prav toliko dolg in bočno sploščen rep, s katerim krmari v vodi. Še pred nekaj desetletji smo jo vsaj ob Krki in pritokih videvali na vsakem koraku, če ne živali, pa vsaj njene dolge rove, izkopane v zemljene brežine, ki so se pogosto udirali. Prav zato je bila pižmovka tarča odstrela, prav tako tudi zaradi uporabnega krzna. Na začetku prejšnjega stoletja so jo zato iz Severne Amerike prenesli na Češko, od koder se je postopno razširila. Že pred drugo svetovno vojno je bila opažena ob Dravi in Muri, po njej pa tudi v porečju Save. Ugodni vodni habitati, predvsem pa izjemne razmnoževalne sposobnosti vrste, značilne za glodavce – samica lahko povrže tudi do 14 mladičev, na leto pa lahko koti tudi do štirikrat, so omogočile hitro populacijsko rast. Vrsta ne nazadnje tudi nima pravega naravnega sovražnika, še največkrat jo verjetno uplenijo lisice. Populacijska in s tem prostorska ekspanzija vrste se je v zadnjem obdobju umirila, še več, ocenjena je kot nazadujoča, vzrok za to naj bi bila visoka stopnja okuženosti z metljajem, zajedavcem na jetrih. Narava je tako sama našla rešitve za regulacijo invazivne vrste. Podoben populacijski vzpon opažamo tudi pri novem gospodarju naši rečnih ekosistemov – bobru, ki se vrača na stara ognjišča, vendar je ta veliko bolj prilagojen naravnim razmeram kot ameriški prišlek.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 21. maja 2020

Andrej Hudoklin,
Zavod RS za varstvo narave

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava