FOTO: Izlet črnomaljskih planincev v dolino Belega potoka

28.7.2020 | 14:15

  FOTO: Izlet črnomaljskih planincev v dolino Belega potoka
  FOTO: Izlet črnomaljskih planincev v dolino Belega potoka
  FOTO: Izlet črnomaljskih planincev v dolino Belega potoka

Beli potok je zame sinonim za čarobno in odmaknjeno dolino v Zahodnih Julijcih. Večina planinskih »potepuhov« še ni slišala za ta samotni in prvobitni delček naših gora. Resda Beli potok leži onkraj meje v Italiji v Viševi skupini, vendar smo jo planinski zanesenjaki kar nekako vzeli za svojo.

Letos se nas je kar lepa skupina napotila odkrivat njene čare in skrivnosti. Rani odhod in nič kaj obetajoča vremenska napoved nas je kar malo skrbela, vsaj mene kot vodnika. Ostali so se verjetno stoično predali mojemu prepričanju o dobrem vremenu. Začeli smo ob Rabeljskem jezeru in se napotili v tesno zarezano dolinico ob šumečem Belem potoku (Rio Bianco).Ozka stezica se je v ključih vila nad penečo vodo potoka. Nenavadne planinske cvetke, razigrana družinica igrivih in prav nič plašnih veveričk in pogled na strme stene Visoke police in Lepe glave so naredile hojo kratkočasno navkljub kar strmemu vzponu. Potna čela smo malce ohladili pri simpatični kočici Brunner. Kočo je v preteklosti dal zgraditi saški kralj in mu je služila kot zavetje pri njegovih lovskih pohodih. Zgledno je obnovljena, vendar v privatni lasti in žal zaprta.

Nadaljevali smo ob suhi strugi potoka proti nebotični steni Lepe glave (Vetta Bella) sredi cvetočih grmičkov rododendrona in rumenih slapov cvetočega negnoja. Pogled kot v raju. Pot je zavila ostro levo in zagrizli smo v serpentine proti bivaku Goricia pod dih jemajočo pojavo Visoke Bele špice (Cimma Alta de Rio Bianco). Naše poglede so pritegnili plezalci v znamenitem Severnem razu te ponosne gore. Težko smo si predstavljali, da so strme in gladke plati sploh prehodne. Tudi vreme se je malce zvedrilo in sramežljivo sonce je obsijalo okoliške stene. Po pripovedovanju ene od udeleženk so bili udeleženci v resni »nevarnosti«, da izgubijo vodnika. »Dobro, da te ni potegnilo v steno k plezalcem ...«

Pri bivaku smo si privoščili malce daljši počitek, kajti nadaljni vzpon po gruščnati potki na Zgornjo škrbino Belega potoka je obetal kar nekaj truda. Pozdravit so nas prišli zvedavi in nič kaj plašni kozorogi. Seveda so si obetali kakšen priboljšek in ga tudi dobili. Morali smo naprej, kajti začelo je rahlo pršeti in prav strupeno je zapihalo. Mukotrpni vzpon na škrbino je marsikomu povzročil kar nekaj težav. Na škrbini smo se opremili z varovalno opremo, kajti pred nami je bila zavarovana zelo zahtevna Pot stoletnice po grebenu Malih Belih špic. Plezajoč čez strme pragove in drobljive grape smo se povzpeli na travnat greben, kjer smo občudovali obilje planik. Razgledi na Kanin na nasprotni strani doline je bil vzrok, da smo malce postali. Ali pa je bil kriv napor in kratka sapa? No ja, vsakega malo.

Globoko zarezana škrbina je znova povzročila, da je adrenalin zakrožil po žilah. Vendar nam dobro zavarovana pot ni povzročala pretiranih težav. Greben je spet postal bolj izpostavljen in okrog vrtoglavih grebenskih rogljev smo previdno napredovali proti Krniški škrbini. Zaključni akord na poti pa je bil predor nad Škrbino. Po položajih frontne linije iz 1.svetovne vojne smo se sprva spustili v dvorano s topovsko strelno lino, nato pa strmo navzdol po rovu, kjer je bila tema kot v rogu in bi bili brez čelnih svetilk malodane izgubljeni. Kar oddahnili smo se, ko smo prišli na dnevno svetlobo na škrbino. Varovalna oprema je romala v nahrbtnike, kajti nadaljna pot je bila »zgolj formalnost«. Po meliščih in čez cvetoče planinske trate smo sestopili proti koči Corsi pod veličasto pojavo kraljevskega Viša z njegovimi vazali. Tropi kozorogov z razigranimi mladički ob poti so bili krivi, da je sestop minil, kot bi mignil. Tudi zaprta koča Corsi ni povzročila nič hude krvi, kajti odprta je bila koča na Viški planini. Sestop je bil dokaj zahteven in izpostavljen; ob jeklenicah smo sestopili v gozdič cvetočega negnoja. Na planini pa smo si privoščili zasluženo pivo, o kateri nas je večina sanjala že dobršen del poti. Tudi vreme se je zjasnilo in po izdatnem počitku smo sestopili v vroči kotel doline.

Kaj naj zapišem za konec: tura je po mnenju udeležencev popolnoma uspela. Večina je videla doslej nepoznane predele Julijcev in vsak je našel kaj zanimivega zase. Edini smo si bili, da v te kraje še pridemo.

Tekst in fotografije: Stane Poljak

Galerija

_zzzzzpd (01), _zzzzzpd__01_
_zzzzzpd (02), _zzzzzpd__02_
_zzzzzpd (03), _zzzzzpd__03_
_zzzzzpd (04), _zzzzzpd__04_
_zzzzzpd (05), _zzzzzpd__05_
_zzzzzpd (06), _zzzzzpd__06_
_zzzzzpd (07), _zzzzzpd__07_
_zzzzzpd (08), _zzzzzpd__08_
_zzzzzpd (09), _zzzzzpd__09_
_zzzzzpd (10), _zzzzzpd__10_
_zzzzzpd (11), _zzzzzpd__11_
_zzzzzpd (12), _zzzzzpd__12_
_zzzzzpd (13), _zzzzzpd__13_
_zzzzzpd (14), _zzzzzpd__14_
_zzzzzpd (15), _zzzzzpd__15_
_zzzzzpd (16), _zzzzzpd__16_
_zzzzzpd (17), _zzzzzpd__17_
_zzzzzpd (18), _zzzzzpd__18_
_zzzzzpd (19), _zzzzzpd__19_
_zzzzzpd (20), _zzzzzpd__20_
_zzzzzpd (21), _zzzzzpd__21_
_zzzzzpd (22), _zzzzzpd__22_
_zzzzzpd (23), _zzzzzpd__23_
_zzzzzpd (24), _zzzzzpd__24_
_zzzzzpd (25), _zzzzzpd__25_
_zzzzzpd (26), _zzzzzpd__26_
_zzzzzpd (27), _zzzzzpd__27_
_zzzzzpd (28), _zzzzzpd__28_
_zzzzzpd (29), _zzzzzpd__29_
_zzzzzpd (30), _zzzzzpd__30_
_zzzzzpd (31), _zzzzzpd__31_
_zzzzzpd (32), _zzzzzpd__32_
_zzzzzpd (33), _zzzzzpd__33_
_zzzzzpd (34), _zzzzzpd__34_
_zzzzzpd (35), _zzzzzpd__35_
_zzzzzpd (36), _zzzzzpd__36_
_zzzzzpd (37), _zzzzzpd__37_
_zzzzzpd (38), _zzzzzpd__38_
_zzzzzpd (39), _zzzzzpd__39_
_zzzzzpd (40), _zzzzzpd__40_
_zzzzzpd (41), _zzzzzpd__41_
_zzzzzpd (42), _zzzzzpd__42_
_zzzzzpd (43), _zzzzzpd__43_
_zzzzzpd (44), _zzzzzpd__44_
_zzzzzpd (45), _zzzzzpd__45_
_zzzzzpd (46), _zzzzzpd__46_
_zzzzzpd (47), _zzzzzpd__47_
_zzzzzpd (48), _zzzzzpd__48_
_zzzzzpd (49), _zzzzzpd__49_
_zzzzzpd (50), _zzzzzpd__50_
_zzzzzpd (51), _zzzzzpd__51_
_zzzzzpd (52), _zzzzzpd__52_
_zzzzzpd (53), _zzzzzpd__53_
_zzzzzpd (54), _zzzzzpd__54_
_zzzzzpd (55), _zzzzzpd__55_

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

17d nazajOceni vl 

Sodeč fofotografijah je bila pot kar zahtevna a brez problema za izkušene črnomaljske planince. Upam, da italijanskim državljanom ne pride na misel zgraditi sebi v zadovoljstvo kočo, kot smo to navajeni pri nas v gorskem narodnem parku. Koliko energije je portem potrebno, da se objekt poruši. Naš Triglavski narodni park je postal podružnica lesne industrije, škoda! Vedno, ko se na to spomnim me prevzame žalost, zato te besede. V tolažbo, hrabra srca naših planincev mečejo svetlo luč in razbijajo temo v kateri živijo nemarneži. (vika lozar)

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava