DL: Duhovnik Štefan Hosta iz Šentjerneja v rimski karanteni

11.7.2020 | 18:45

Štefan Hosta (tretji z leve) s kolegi (foto: osebni arhiv)

Štefan Hosta (osebni arhiv)

Papež Frančišek pred praznim trgom sv. Petra.

Šport za zdrav duh in telo (foto: osebni arhiv)

Hudo nalezljiva in za mnoge smrtno nevarna bolezen covid-19 je zajela ves svet. Svetovna zdravstvena organizacija je razglasila pandemijo in ta čas je huda preizkušnja za vse človeštvo. Pogled na dogajanje iz karantene v Rimu je za bralce Dolenjskega lista prispeval duhovnik Štefan Hosta, doma iz Sel pri Šentjerneju, ki je po novi maši leta 2016 nekaj časa deloval kot kaplan v župniji Dolenjske Toplice, zdaj pa na Papeški univerzi Gregoriana študira moralno teologijo in je tik pred magisterijem.

Kje ste dočakali epidemijo, kako resno ste vzeli vsa opozorila in omejitvene ukrepe vlade, kdaj so ti prišli?

Epidemijo sem dočakal v Papeškem kolegiju Lombardo, kjer bivam med študijem. To je italijanska ustanova za duhovnike študente, ki prihajajo predvsem s severnega dela Italije, sicer pa so tu tudi študenti iz drugih delov celinske Italije ter Sicilije in Sardinije. Med šestdesetimi študenti duhovniki nas je v kolegiju tudi kakih deset tujcev. Potem, ko so odkrili prvi pozitivni primer, je bilo hitro jasno, da ne bomo smeli ven. Opozorila smo vzeli resno, čeprav so se komu zdela pretirana. Mogoče so res bila. Ne moremo (še) soditi. Vsekakor nihče ni kar tako podcenjeval navodil, saj so kolegi vsakodnevno prejemali klice od domačih, prijateljev in znancev, da jim je kdo od bližnjih zbolel ali umrl. Mislim, da je prav ta izkušnja bolezni in smrti premagala neko živčno iskanje krivcev za virus. Ampak v solidarnosti s še bolj preizkušenimi od nas smo poskušali živeti v omejenih okoliščinah.

Opozorila vlade so mogoče res prišla prepozno, videlo se je tudi nesodelovanje politike oziroma pokrajinskih vlad in vlade premierja Conteja v Rimu. Kasneje pa mislim, da je bila Italija tista, ki je kot prva s svojimi vladnimi dekreti, načini zaustavitve širjenja ter iskanjem rešitev in z najstrožjim omejitvami pokazala preostalim državam, naj nikakor ne podcenjujejo situacije, in jim je tudi v birokratskem smislu omogočila kakšen hitrejši korak v sprejemanju potrebnih ukrepov.

Slovenci smo po medijih spremljali grozljive situacije iz prenatrpanih bolnišnic severne Italije. Zakaj je po vašem videnju in vedenje Italija doživela tako bolečo izkušnjo?

Preizkušnja, ki je zadela predvsem Italijo, Španijo, Francijo, Nemčijo, ZDA, je res precej huda. Sam situacije v Italiji ne spremljam samo z vidika statistik, ampak predvsem kot vsakodnevna pričevanja življenja in trpljenja mnogih, ki jih je ta bolezen prizadela. Posledice vzroka tako intenzivnega širjenja koronavirusa ne bi tako »na počez« pripisoval samo neki nogometni tekmi ali neki zabavi, s katere naj bi se virus razširil. Predvsem ne gre pozabiti na vlogo kulture, ki je v Italiji in Španiji drugačna kot pri nas Slovencih. Potem je tu še dejstvo, da se je virus »z lahkoto« širil po več milijonskem Milanu in okolici, predvsem po mestih Bergamo, Brescia, Cremona, Parma, Benetke. Upoštevati moramo tudi vidik globalizacije, naše nenehne povezanosti ter vsakodnevnega ogromnega pretoka ljudi – več kot pet milijonov Italijanov vsak dan z vlakom prehaja iz regije v regijo zaradi dela. Hkrati se moramo zavedati, da so se druge države uspele odzvati hitreje – žal ne pravočasno – zaradi prepoznavanja izkušnje italijanske katastrofe. Več o v vzrokih širjenja virusa moramo prepustiti strokovnjakom. Sam ne bi tako kot nekateri iskal razloga v teorijah zarot ali celo Božji jezi.

Epidemija, ki zdaj k sreči pojenja, je dobesedno zdesetkala starejše prebivalstvo v severnem predelu Italije, pogrebni zavodi niso dohajali pokopavati vseh umrlih, prizori z množicami krst so bili grozljivi. Življenje so izgubili tudi mnogi duhovniki. Kakšni občutki in misli so vas prevevali ob takih prizorih in dogodkih? Kaj vas je osebno najbolj pretreslo?

Največ žrtev je v deželah Lombardija in Emilija - Romanja. V teh so tudi (nad)škofije Milano, Bergamo, Parma, Cremona. Ker so v naši hiši duhovniki predvsem iz tega dela Italije, je bilo precej težko in dramatično, ko so vsakodnevno izvedeli za smrt bližnjih, znancev, župnikov, sobratov duhovnikov, sorodnikov, ali so umirali ali pa so (bili) priklopljeni na respirator in v popolni osami. Alessandro iz škofije Bergamo mi je dejal: »Pri nas ene generacije duhovnikov enostavno ni več. In to so bili duhovniki, ki so še z vsemi močmi orali ledino v Gospodovem vinogradu.« Težko je bilo tudi za škofe, ki so v nekem obdobju vsakodnevno pokopavali svoje duhovnike. Neko drugo pričevanje medicinskega osebja iz Bergama je naslednje: »Sedaj zakramente umirajočim ne pridejo več deliti patri frančiškani ali škofijski duhovniki, ker so sami že v večnosti, ali pa so zaradi okužbe ostali v samoizolaciji. Bolniki umirajo, medtem ko se dušijo. Mi pa tistim, ki so želeli duhovnika, podarimo samo svojo molitev – od daleč naredimo znamenje križa in zmolimo očenaš zanje. Tako nam je naročil tudi škof, odkar duhovnikov ni bilo več na razpolago.«

Poznate koga iz svoje bližine, ki ga je ta nalezljiva bolezen prizadela ali je sam zbolel?

Da. Praktično poznam vsaj 25 oseb s simptomi koronavirusa, od tega pet uradno pozitivnih, ker so zdravstvene službe zaradi prevelikih obremenitev samo nekaterim uspele odvzeti bris. Te osebe so bile v samoizolaciji v sobi v naši hiši, v kateri se je virus zelo hitro razširil. To je zelo zaznamovalo nas vse, ki smo še vedno v dobesedni karanteni – od 5. marca nismo stopili skozi vhodna vrata našega kolegija.

Kako se je torej spremenilo vaše življenje? Kaj počnete, kaj najbolj pogrešate?

Gotovo ni idealno, vsem nam najbolj manjka iti ven. Hvala Bogu imamo veliko teraso in lepo vreme, ki je za nas res velik dar v teh tednih. Težje je za tiste, ki so bili od začetka karantene do 27. aprila v samoizolaciji v sobi, saj je test še vedno kazal prisotnost virusa v telesu. Predvsem je težko, ker moramo nadaljevati s šolanjem – na daljavo, kot počnete v Sloveniji – vendar tistim, ki pišemo magisterij ali doktorat, manjka dostop do knjižnice. V danih okoliščinah tako predvsem študiramo. Tisti, ki smo ostali zdravi, smo se razdelili v delovne skupine, da skrbimo za čiščenje skupnih prostorov, pripravo hrane ter za pomoč pri razdelitvi hrane in drugih potrebnih stvari našim bolnikom po sobah. Več časa pa je tudi za molitev, premišljevanje o življenju, sveto mašo po manjših skupinah, kakšen klic, videoklic, telovadbo v fitnesu ipd.

Kako ste preživeli in doživeli velikonočne praznike? Morda je bilo sporočilo velike noči v teh izrednih razmerah, v katerih se je znašlo človeštvo, še bolj zgovorno?

Bila je posebna velika noč. Mogoče smo se vsi znašli bolj v zapuščenosti, strahu, negotovosti v prihodnost ter bolečini velikega petka in tišini velike sobote, kot pa veselju velike noči. A kljub temu je Kristus premagal smrt, vstal je od mrtvih in z navdušenjem smo zapeli alelujo! Sam ne bi razlagal letošnje velike noči kot »bolj doživete«. Vsem so nam manjkale župnije, folklora, praznovanje v družini ali župniji. Vsekakor pa mi bo v spominu ostala spodbuda papeža Frančiška, ko je med pridigo velikonočne vigilije dejal, da imamo pravico upati. Ne samo na način nekega lahkega optimizma, ali stavka »saj bo bolje«, niti ne samo v slogu trepljanja po rami in nasmeška. Upanje kristjana je drugačno, pravi papež: »V srcu namreč zapiše gotovost, da je Bog tisti, ki vedno zna vse obrniti v dobro, saj celo iz groba prikliče Življenje.«

Tudi na vaši univerzi študij poteka na daljavo. Ste zadovoljni, boste lahko uspešno končali letnik?

Da. Tudi na Papeški Univerzi Gregoriana, kjer študiram moralno teologijo, v smeri družbene (socialne) moralne teologije, izobraževanje poteka na daljavo. Študij zadeva predvsem pogled Cerkve z vidika evangelija in bogate tradicije na družbeno življenje, ekonomijo, človeško delo, politiko, mednarodne odnose, skozi prizmo vere, pravičnosti, človekovih dolžnosti in pravic in njegovega dostojanstva. Zame je privilegij, da sem lahko v tako kratkem času kot duhovnik doživel resničnost lokalne in vesoljne Cerkve. To izkušnjo bi privoščil vsakemu mlajšemu duhovniku, še posebej iz naše novomeške škofije, in hvaležen sem škofu msgr. Andreju Glavanu, da me je poslal v Rim.

Na univerzi nas je širša paleta narodnosti – slabih tri tisoč študentov in študentk 116 narodnosti. Torej, kar pisan pogled na različnost kultur in jezikov! Lepo je spoznavati nove prijatelje iz drugih koncev sveta ali pa biti še bolj domač s tistimi, katerih jeziki so si med seboj podobni – Hrvatov je tu na primer veliko.

Profesorji so med pandemijo razumevajoči, a zato nič manj zahtevni! Za predavanja ali pogovore se slišimo in vidimo preko videokonference. Na ta način zaključujem magisterij, a v omejenih okoliščinah. Lahko sem le srečen, da sem si uspel pripraviti nekaj kopij poglavij poglavitne literature, preden se je knjižnica na univerzi zaprla. Zadovoljen sem, da se magisterij končuje, potem pa se bo treba pripraviti na zaključni izpit, ki bo junija.

Se po vašem videnju Italijani držijo vseh predpisanih ukrepov za zajezitev virusa ali morda negodujejo nad vlado, da je preveč restriktivna, in podcenjujejo situacijo?

Seveda ljudje negodujejo nad vlado. Saj tudi v Sloveniji, ali ne? In ta fenomen se bo po mojem mnenju še razširil po vseh državah, ki so bile prisiljene v sprejemanje ukrepov. Mislim, da je tudi demokracija tu na preizkušnji. Omejevanje naše svobode gibanja je namreč lahko razumljeno v skupno dobro zaradi skrbi političnih oblasti za zdravje državljanov – tako ga vidim tudi sam, ali pa se lahko razume kot represiven instrument, ki ga človek skuša zlorabiti v smeri neke preveč avtokratične oblasti. Pogled na situacijo v smislu demokracije zadeva od nas državljanov, da se izkažemo, koliko smo v resnici pripravljeni storiti, žrtvovati in stisniti zobe za skupno dobro in zdravje bližnjih iz ljubezni do domovine in države. Mislim, da so v tem primeru tudi katoliška Cerkev in preostale verske skupnosti do sedaj odigrale odgovorno in pomembno vlogo. Ocenjujem, da se je Italija v tej situaciji izkazala v pozitivnem smislu z okrepljenim sodelovanjem koalicije in opozicije, vsaj kar je v zvezi s sprejemanjem bistvenih ukrepov v dobro državljanov. Žal pa se je jasno pokazal italijanski politični prepad med regionalnimi vladami in vlado v Rimu. A predsednik republike Mattarella je kot zrel in odgovoren mož ter politik znal spodbujati svoje državljane s svojim zgledom in jasno besedo. Poleg tega je situacija v Italiji ena najtežjih in razumljivo je, da se tudi sproščanje ukrepov zdi pretirano počasno, po svoje pa tudi razumljivo, ker si nihče ne želi vrniti v podobno situacijo zadnjih tednov.

Kako si prestavljate življenje v Rimu po najhujšem? Kmalu še ne bo tako, kot je bilo nekoč, kajne – polni trgi in ulice, množice turistov?

Če ima kdo preveliko nostalgijo po stari normalnosti, kot smo je bili vajeni, naj jo opusti in naj gleda z očmi realnosti, ki prinaša marsikatero novost. Morali se bomo navaditi in se naučiti sprejeti slog socialnega življenja v neki novi normalnosti. Zato me zelo prizadene in mi je nerazumljivo, ko slišim ali doživim, da se kdo norčuje iz ljudi, ki na primer nosijo zaščitno masko ali rokavice ali si redno razkužuje roke, se ne družijo na javnih prostorih, dosledno upoštevajo navodila za zajezitev virusa ipd. Vprašal bi se o zrelosti in odgovornosti osebe, ki se dela polboga ter podcenjuje situacijo zaradi napuha ali osebnega dobrega zdravstvenega stanja. V to novo normalnost sodi tudi turizem. Upam, da bo tudi Večno mesto skozi poletje oziroma na jesen znova dalo vzdušje sedaj praznim trgom in ulicam. Bomo videli v naslednjih mesecih.

Gotovo spremljate dogajanje po svetu in seveda v rodni deželi. Kaj bi iz italijanske perspektive rekli za Slovenijo, kako se je znašla v epidemiji? Se bojite za svoje starše, brate, sestre? Imate stike z njimi?

Z domačimi, prijatelji in znanci iz Slovenije sem veliko v stiku. Mogoče še več kot prej in na nove načine, ki jih digitalna tehnika omogoča. Pri nas doma je olajševalna okoliščina, da živimo na podeželju, kar velja za večji del Slovenije. Kombinacija spoštovanja vladnih ukrepov in svobode, ki jo ponujajo travniki, gozdovi, samostojno delo na njivi itd., je lahko posrečena, ker se lahko živi brez prevelike skrbi, da bi škodoval bližnjim zaradi kakšnega nepotrebnega druženja. Mislim, da se je Slovenija uspela kolikor toliko pravočasno odzvati, a ne dovolj hitro, kot se žal ni uspelo nobeni državi. Predvsem me veseli odziv oblasti, ki pravi, da v domovini pridno spoštujete ukrepe oziroma da odgovorni državljani vseeno pomenijo večino nad nekaterimi, ki brez odgovornosti krožijo okoli, tudi kadar to ni ne potrebno ne dovoljeno, po načinu iskanja lukenj v zakonu. Mislim pa, da je šlo tudi za pomoč od zgoraj. Glede na to, da je Slovenija sosednja država Italije in da Primorska meji na hudo prizadeto italijansko deželo Benečijo ter da tudi Lombardija ni daleč, mislim, da je bil naš narod obvarovan še hujše tragedije.

Menite, da bo ta izkušnja spremenila pogled na svet, na življenje vseh nas, da se bomo bolj zavedali, kaj so prave vrednote in bistvene stvari v življenju? Kje vidite pozitivne posledice epidemije?

Epidemija že spreminja in bo še spreminjala pogled na svet in naš vsakdan – kot se je to zgodilo po vseh večjih tragedijah z virusi v zgodovini človeštva. Vsekakor so države prizadete gospodarsko, mnogi državljani pa so (začasno) izgubili delovno mesto. Nekateri ljudje v Italiji so že odvisni od pomoči civilnih in verskih dobrodelnih organizacij. To je žalostna posledica te pandemije. Tudi psihične posledice, kriminal, vsakršne zlorabe in politični pritiski v času karantene žal naraščajo. Z vsem tem se bomo morali spoprijeti. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da koronavirus mogoče res spreminja naš način življenja, a ne spreminja naše človeške narave. Zato je vsekakor ena izmed pozitivnih plati te dramatične dobe predvsem človeška solidarnost. Na primer v Italiji se je več kot sedem tisoč mladih zdravnikov odzvalo na pomoč najbolj prizadetim bolnišnicam, sprejeli so jih tristo. Sicer pa ne bi preveč poudarjal nekih lepih posledic virusa. Bolezen in smrt sta vedno nekaj slabega za človeka, tudi v očeh Boga. A kot je poudaril papež, vsi smo na istem čolnu, tudi Jezus, čeprav se zdi, kot da mirno spi – ker ima zaupanje v Očeta, ki vodi zgodovino. Želim si, da bi s tem pogledom upanja, a tudi realnosti, šli naprej v solidarnosti in odprtosti v sprejemanju bližnjega, posebej trpečih in osamljenih, da bi ovrednotili življenje in tako premagovali naš, vase zaverovan egoizem.

Članek je bil objavljen v 19. številki Dolenjskega lista 7. maja 2020

Lidija Markelj