DL: Kopitarna ne onesnažuje - Delajo le tisto, kar lahko prodajo

10.7.2020 | 12:10

Plastika pri proizvodnji kopit v Kopitarni se v celoti reciklira.

Plastika pri proizvodnji kopit v Kopitarni se v celoti reciklira.

Andrej Mesar, direktor Kopitarne

Andrej Mesar, direktor Kopitarne

Lenart Trefalt je kurjač že več kot 30 let.

Lenart Trefalt je kurjač že več kot 30 let.

V zlatih časih je imelo najstarejše posavsko podjetje Kopitarna okoli 450 zaposlenih, danes jih je le še 127. Ekonomist Andrej Mesar, ki je v kolektivu osmo leto, je šele pol leta direktor tega podjetja. Z njim smo se pogovarjali pretekli konec tedna po telefonu, v luči pritožb nekaterih bralcev Dolenjskega lista iz Naselja heroja Maroka, da naj bi v noči z 22. na 23. april »grozno smrdelo po plastiki, verjetno iz Kopitarne«.

Direktor je odločno zanikal, da bi iz Kopitarne kakor koli onesnaževali okolje niti zraka, in nas povabil, naj se na kraju samem, torej v podjetju, prepričamo v resničnost njegovih navedb.

»Imamo novo peč in deluje izključno na sekance, naš lesni odpad in žagovino. Sekance pripravimo iz hlodovine, pretežno iz bukve in nekaj tudi iz topola. V to peč ne moreš dati nič drugega. Stara peč je zaprta zato, ker ne ustreza več standardom. Pri meritvi dimnih plinov je bilo v njej preveč ogljikovega dioksida. V novi peči pa se dimni plini še enkrat prečistijo oziroma izgorijo in deluje na podpih.

Te dni proizvodnja kopit sicer poteka, a delamo le tisto, kar lahko prodamo,« poudarja direktor. V Kopitarni imajo sicer štiri programe: lesena in plastična kopita, leseni podplati, napenjači in obutev. Obutev delajo v Srbiji, razvoj je še v matičnem podjetju. »Iz Srbije smo danes dobili še zadnji tovornjak. Po tem smo tudi v Srbiji ustavili proizvodnjo. Za Italijo, ki je že več kot mesec zaprta, delamo izključno napenjače. Za lesene podplate ni sezona, delamo le še kopita in tudi ta proizvodnja bo po 15. maju ustavljena.

Tri četrt delavcev je že na čakanju. Na državo smo naslovili vlogo za pomoč in dobili pozitivno odobreno,« pravi direktor Mesar. Število zaposlenih v Kopitarni se je z nekdanjih 450 zmanjšalo na 127, z zaposlenimi v lastnih prodajalnah v Sloveniji vred, zaradi racionalizacije poslovanja in dviga storilnosti z boljšo tehnično, strojno opremljenostjo. Zdaj v eni izmeni naredijo toliko kot prej v treh. S stalnimi sodelavci na Hrvaškem in v Srbiji, izraža veliko pripadnost Kopitarni vsaj 180 ljudi.

»Plače so bile vedno v zgodovini Kopitarne redne. Tudi v tej krizi so ljudje predvsem izkoristili star dopust, preden so šli na čakanje. Marčevska plača je bila izplačana še po starem,« pojasni Andrej Mesar.

Lenart Trefalt je kurjač v Kopitarni že več kot 30 let. Vsakih pet let mora na preizkus znanja za upravljavca kotla. Še lani decembra ga je opravi. Enako velja za njegovega mlajšega kolega, ki je po izobrazbi inženir rudarstva. Sicer mora imeti kurjač poklicno šolo tehnične smeri. Trefalt pravi, da je, ko so še kurili v starem kotlu, občasno uhajal iz dimnika črn dim, zaradi tega so se prebivalci iz soseščine pritoževali. »Tukaj pa je taka tehnologija, da poleg sekancev dodamo le še malo žagovine, da se izboljša kalorična vrednost in ničesar drugega ne dodajamo v nov kotel. Plastike nikoli nismo kurili,« pove Trefalt.

»Kadar koli bo kaj smrdelo, pridite, vam bomo odprli in pokazali vse, kar želite,« poziva direktor Mesar meščane, ki živijo v okolici tovarne. Doda še, da sicer nimajo večjih pritožb. Zadnjič so imeli na obisku skupino Romane Ivačič iz U3 Sevnica, univerze za 3. življenjsko obdobje, in ji razkazali tovarno ter odgovorili na vsa vprašanja, da so odšli zadovoljni.

»Nedavno smo nabavili malo več hlodovine in hlode, ki jih pripravljamo za obdelavo, moramo namakati, da ne razpokajo. Sosed nam je prišel povedat, da ga (jih) moti, ker namakamo hlode in da bodo zaradi tega komarji. Zraven je ribnik, ta jih pa ne moti, a vendarle gre za stoječo vodo. Po navadi žagamo jeseni, zdajle se pa malo rešujemo, smo več hlodovine kupili zato, da ne bi bili ljudje doma in smo jih zaposlili z žaganjem,« pojasnjuje direktor.

Članek je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista 30. aprila 2020

Besedilo in fotografije: Pavel Perc

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava