DL: Intenzivno kmetijstvo udriha po opraševalcih

5.7.2020 | 15:20

Janko Božoč

Ne škropite v cvet, če pa je skrajna nuja za to, škropite zvečer ali ponoči in o nameri obvestite čebelarje, v imenu čebelarjev opozarja Janko Božič z Biotehniške fakultete v Ljubljani – Manjše število zastrupitev čebel s fitosanitarnimi sredstvi kaže na bolj vestno uporabo

»Čebelarji pozivamo kmetovalce in vrtičkarje: 'Ne škropite v cvet in varujte čebele in divje opraševalce! Če pa je skrajna nuja, da kaj takega storite, to storite na večer ali ponoči, ko ni opraševalcev na cvetu, hkrati pa o nameri obvestite lokalne čebelarje, najbolje tudi čebelarsko društvo z vašega območja',« je v svoje sporočilo nedavno zapisal izredni profesor dr. Janko Božič z oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Kot je navedel, je bilo zaradi namnožitve dveh škodljivcev repičarja in kljunotaja marca izdano priporočilo o zatiranju škodljivcev na oljni ogrščici, katere cvetje se zdaj odpira. Zato je zdaj največja skrb čebelarjev, in to naj bila naša skupna skrb, ravno paša oljne ogrščice, je navedel Božič in pozval k premišljenemu ravnanju. Kot opozarja, so spomladi, ko cvetita sadno drevje in vse bolj uveljavljena poljščina oljna ogrščica, čebele in drugi opraševalci pod stalno grožnjo, da bo cvetje, kjer nabirajo medičino in cvetni prah, zastrupljeno s pripravki za varstvo rastlin. Najnevarnejši so insekticidi. Nekateri fungicidi in herbicidi lahko sami, še huje pa ob prisotnosti ostankov sredstev za zatiranje varoje, zajedavca čebel, bistveno skrajšajo življenje, kar ogrozi normalen razvoj čebeljih družin. Če bi bila nastala škoda na poljščini prevelika in pridelovalec na vsak način želi zatreti škodljivca, naj med cvetenjem rastline to stori v času, ko na cvetju ni opraševalcev, tj. proti večeru ali celo ponoči. »To je pomembno, čeprav uspe čebelarjem predhodno zapreti čebele v panje. Ogroženi so številni divji opraševalci, ki so tudi zvabljeni na polja ogrščice in pomembno prispevajo k oprašitvi kulture. V vsakem primeru je ob škropljenju v cvet kulture ali bogato cvetoče podrasti nujno obvestiti čebelarje, da lahko ti še pravočasno zaprejo panje, da preprečijo takojšnjo zastrupitev. Huda nevarnost je še dan po škropljenju. Tveganje se potem bistveno zmanjša, a je treba računati, da bodo čebele s cvetnim prahom prinesle v panj ostanke in razgradne produkte uporabljenega sredstva za zaščito poljščin, kar bo vseeno v neki meri prizadelo čebelje družine, opozarja Janko Božič, ki je vodja Centra za čebelarstvo na Biotehniški fakulteti.

Izredni profesor dr. Janko Božič je med drugim vodja Centra za čebelarstvo na Biotehniški fakulteti, predavatelj predmetov s področja vedenja živali in izbirnega predmeta čebelarstvo ter raziskovalec vedenja in fiziologije čebel (vključno z delovanjem strupenih snovi) in bioloških osnov pridelave čebeljih pridelkov. Zdaj je drugi mandat spet predsednik Čebelarskega društva Krško. Trenutno vodi aplikativni projekt o kostanjevem medu in izpitno komisijo za čebelarskega mojstra/mojstrico. Ob njegovem omenjenem sporočilu smo ga prosili še za nekaj dodatnih informacij in komentarjev.

V svojem opozorilu, v katerem sporočate zaskrbljenost čebelarjev, izpostavljate ogroženost čebel zaradi uporabe pripravkov za varstvo rastlin. Ali lahko ocenite, kje na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini so, zaradi sadjarskih in njivskih površin, ki jih je treba škropiti, čebele v obravnavanem pogledu najbolj ogrožene?

Čebele so potencialno ogrožene na celotnem območju. Redka so stojišča čebel, da ne bi bilo že v krogu enega kilometra kakšnega intenzivnega sadovnjaka, vinograda ali njive. Odvisno od pašnih pogojev lahko predstavljajo nevarnost površine tudi z večjih razdalj. Nevarne so tudi vrtne površine, obhišni sadovnjaki in podobno, če lastniki nevestno posegajo po sredstvih, nevarnih za čebele. Trenutno cveti oljna ogrščica, ki potrebuje čebele, in paziti je treba tudi na površine, ki mejijo na cvetoče polje. Seveda je največja nevarnost škropljenja v cvet, čemur se pridelovalci praviloma izogibajo. Kakšne je stanje s škodljivci in boleznimi, pa najbolje vedo kmetijski svetovalci, ki hkrati ob svetovanju rabe fitosanitarnih sredstev (FSS) tudi opozarjajo na nevarnost zastrupitve čebel.

Kakšno je letošnje leto za čebele? Imajo dovolj hrane (paše)? Če je varoja pogojena tudi z vremenskimi razmerami, kaj se letos dogaja z njo?

Če so bile čebel dobro založene za zimo, je bila pomlad relativno solidna. Optimalna sezona vsekakor ni, saj so pozebe deloma ogrozile medenje, a v gričevnatih predelih za zdaj ne kaže slabo. Bolj kot pozeba v teh predelih skrbi suša. Morda za drevesa ta trenutek še ni prehudo, a pričakujemo cvetenje robinije, ki bi za dobro medenje rabila nekaj moče. Bojim se, da bomo dobili dež, ko se bo dobro odprlo cvetje robinije.

Varoja ima morda nekoliko lažje delo sledenja razvoju čebeljih družin, ker so vmesne ohladitve zavrle bujen razvoj čebelje zalege. Zato je treba biti pozoren, kaj se dogaja, in preverjati trotovino, ki jo zdaj čebele zastavljajo v večjem obsegu.

Ali lahko ocenite, ali opozorila vas, strokovnjakov za čebelarstvo, in čebelarjev zmanjšujejo obseg (pogostost) škropljenja, zlasti škodljivega škropljenja? Ali ste dosegli vsaj to, da škropijo v tistem delu dneva, ko je škoda za čebele najmanjša?

Zanimivo bi bilo narediti raziskavo tako med vrtičkarji kot večjimi pridelovalci. Glede na manjše pojavljanje števila zastrupitev čebel s FSS bi lahko rekli, da je njihova uporaba veliko bolj vestna kot pred desetimi leti ali več. Posamični pogovori z nekaterimi pridelovalci pa tudi nakazujejo na čim manj škodljivo rabo sredstev na posevkih in nasadih tako za čebele kot druga živa bitja, ki zaidejo na te površine.

Ali obstaja v slovenski kmetijski politiki ukrep, s katerim država čebelarjem kakorkoli nadomesti izpad dohodka, ki bi bil posledica manjšega pridelka zaradi manj intenzivnega škropljenja? Tako država lahko ščiti čebele in podpira čebelarstvo. Če takega ukrepa ni, kaj menite o smiselnosti uvedbe takega ukrepa v prihodnje in o tem, ali so upanja v uvedbo take zaščite čebel (in drugih opraševalcev) stvarna?

Nekateri ukrepi že tako vključujejo manjšo ali vsaj racionalnejšo rabo FSS ali celo bistveno omejeno. Taki so tako imenovani integrirani načini pridelave in ekološki način pridelave. Idealno bi bilo doseči ekološki standard pridelave, zadovoljni pa smo lahko tudi z integriranim načinom, ki poleg zmanjševanja rabe FSS vključuje tudi skrb za okolje. Ukrep, ki bi imel za posledico zmanjšanje prihodka na račun izogiba rabe FSS, se ne zdi racionalen. Več truda je treba nameniti usmerjanju v ekološko pridelavo s hkratnim vključevanjem znanj, ki ne bodo samo preusmerila v drug način predelave, ampak tudi zagotavljala zadostno pridelavo kakovostne hrane. Ob tem se lahko najde tudi prostor za izboljšanje pašnih pogojev čebel z vključevanjem več medovitih rastlin.

Mogoče še beseda o drugih opraševalcih. Bi našteli nekatere, morda tudi njihove »prednosti« pred čebelami, namreč v tem smislu, da jih sredstva za zaščito sadnega drevja in poljščin morda ne ogrožajo tako močno, kot ogrožajo čebele?

Težko bi našli opraševalce, da bi bili bistveno manj občutljivi kot medonosna čebela. Raziskovalni podatki kažejo, da je z večjo maso običajno manjša nevarnost za zastrupitev (npr. čmrlji), a tudi nekatere čebele samotarke, ki so manjše od medonosne čebele, so pogosto odpornejše (https://www.nature.com/articles/srep34439 ). Vendar je treba biti pozoren, saj imajo posamezne vrste lahko tudi svoje posebnosti. V intenzivni kmetijski krajini pa imamo poleg škropljenja tudi problem prostora za gnezdenja prostoživečih opraševalcev, in zato ne predstavljajo zadostnega opraševanja. Se je pa izkazalo, da lahko pomembno doprinesejo h kakovosti oprašitve, če le dobijo priložnost, da lahko živijo v takem okolju. Večjo občutljivost medonosne čebele lahko pripišemo tudi tako imenovani socialni imunosti, ki vključuje tako vedenjske mehanizme kot tudi nabiranje snovi v naravi (propolis), ki jim pomagajo pri obrambi pred tujimi organizmi in tujimi snovmi. Samotarsko živeče vrste pa morajo imeti zato močnejše mehanizme za samostojno obrambo proti grožnjam iz okolja.

O koristnosti čebel se govori veliko ob številnih priložnostih. Mogoče ne bi bilo odveč, če bi tudi tokrat kratko strnili vlogo in »poslanstvo« čebel v naravnem sistemu.

Čebele, tako naša priljubljena medonosna čebela kot njene prostoživeče sorodnice, so ključne za opraševanje rastlin. Pomagajo jim še nekatere druge vrste žuželk, včasih pa celo nekatere vrste ptic in netopirjev, a to bolj v tropskih krajih. Tako je velik del naše prehrane odvisen od dobre oprašitve rastlin, še pomembneje pa je, da to zagotavlja tudi pestrost narave, ki nas obdaja. Če bomo poskrbeli za preživetje čebel, bomo poskrbeli tudi za dobro pestrost narave okoli nas, kar nam daje večje možnosti sobivanja in preživetja kot vrste na Zemlji, z nami pa tudi mnogim drugim vrstam na Zemlji. Tu vidim posebno poslanstvo za čebelarje, da smo z vsem srcem promotorji skrbi za pestrost živega sveta.

Če govorimo o čebeljih pridelkih, ali bi jih izpostavili nekaj (morda po pomenu glede na biološke osnove)?

Za dobro obrazložitev bi potrebovali novo zgodbo, a na kratko lahko vseeno odgovorim. Najbolj dragocen za krepitev našega zdravja je vsekakor matični mleček, ki ga pridobiva malo čebelarjev, a se ga da vseeno dobiti tudi iz lokalne pridelave. Dragocen je tudi cvetni prah, ki ga kot obnožino smukajo s čebel mnogi čebelarji in ima pester nabor biološko aktivnih snovi. Večina čebelarjev pridobiva tudi propolis, morda celo ponujajo tinkturo, ki se uporablja za lajšanje raznih vnetnih stanj z neposrednim nanosom. Potem šele pride med, ki ga večina še najbolje pozna. Neki posebnež pa je čebelji strup, zelo dragocen, redkokdo ga pridobiva, a njegova uporaba je specifična in zahteva tudi posebno pozornost zaradi možnih hujših alergij in stranskih učinkov.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 23. aprila 2020

M. Luzar