Vaš komentar: Neprevidnost, brezbrižnost, pa ga spet imamo, Covid-19

3.7.2020 | 13:30

Simbolna slika (foto: arhiv)

Odkar je naša vlada naznanila, da je epidemije konec, COVID-19 se je sklonjene glave začel umikati, je zavladalo vsesplošno veselje. Zaščitne maske so frčale v zrak, pitje kave v priljubljenih lokalih je doseglo vrhunec, pa tudi osvežilnim pijačam se nismo izogibali. Maske smo pač za vsaki slučaj nosili v žepih in torbicah, če smo že morali po opravkih na pošto, banko, lekarne ali v druge zaprte prostore. Skoraj, skoraj, da se je življenje vrnilo v stare tirnice.

Tudi sonce se nam je pridružilo, neutrudno je pričelo pošiljati vroče žarke na zemljo, znoj se nam je v potokih zlival po telesu. Pa še vlada nas je strašno razveselila s počitniškimi boni in rezultat tega je bil seveda mrzlično iskanje kraja, kjer bi bone lahko izkoristili, uživali v poletju in dopust kar se da lepo preživeli. Kakor po navadi vsa leta, so tudi letos najbolj priljubljene destinacije morje, plaže, pesek. Marsikaj se dogaja, rojevajo se nova znanstva, simpatije in tudi prve ljubezni, ki seveda ne trajajo celo življenje, so pa lep spomin na dopust. Natlačeni ležimo kakor sardele v pločevinki, le kdo pomisli na varnostno razdaljo, saj vendar ni več epidemije. Počutimo se zmagovalce, saj virusa ni več. Noči so postale burne, razgreta telesa v tesnem objemu se cele noči vrtijo v divjem ritmu glasbe. Meje so odprte, pričela se je selitev narodov. Le kaj nas tako vleče, da lahko cele ure čakamo na mejnih prehodih v razgreti pločevini, samo, da pridemo v obljubljeno deželo in se vsi utrujeni in prepoteni zleknemo na pesku. Pa saj so vendar dopusti, vsako minuto moramo izkoristiti.

Le tu in tam še vržemo kakšen pogled na televizijo in mimogrede slišimo, da se virus nezadržno širi na Balkanu. Pa nič zato, samo, da ni pri nas. Previdnosti ni več, dokler le med novicami ne zasledimo, da se okužba širi tudi v Sloveniji in prihaja iz Balkana.

Pričele so se govorice, le kdo je kriv za to? Ker smo pač človeška rasa, polna napak, obtožujemo in iščemo krivca vsevprek. Seveda, po bitki smo vsi generali. Pozabljamo pa, da je temu kriva tudi naša brezbrižnost, pozabili smo na vsa opozorila stroke, da se virus lahko povrne. Nekaj je pa res, meje so bile prezgodaj odprte in tudi odgovorni za to, bi se morali zavedati, da črni zlovešči oblaki še niso popolnoma izginili. Če smo že zdržali toliko časa v izolaciji – karanteni brez odprtih meja, bi to prenesli še kakšen mesec in mogoče si sedaj ne bi spet belili glave kdo je okužen, koga se izogibati. Samo čakamo lahko, da bodo trgovine spet opustošene, zaloge hrane se bodo kopičile po domovih, podjetja se bodo zapirala in marsikatera družina bo spet v krizi, ker bo ostala brez dohodka. Prav nič nas ne izuči.

Kaj naj storimo; bodimo ponižni, upoštevajmo ukrepe, narava nam ne prizanaša, smo le uboga zemeljska bitja, nismo gospodarji zemlje. Počasi, počasi bomo tudi to doumeli in se pričeli obnašati temu primerno, upajmo, da ne prepozno.

Emilijana Crgol