DL: Živa Falkner - Vročina, izolacija, potres …

2.7.2020 | 12:50

Živa med prilagojenim treningom na domači zelenici.

Živa Falkner pravi, da je dober športnik deloven, vztrajen, pozitiven in tudi malo samosvoj.

Foto: osebni arhiv

Z Živo Falkner, 17-letno teniško igralko, ki je januarja na svojem prvem nastopu na turnirjih velike četverice, Odprtem prvenstvu Avstralije, z uvrstitvijo v finale dvojic med mladinkami dosegla uspeh kariere, sva se na veliki petek srečali pri njej doma na Otočcu.

Če ne bi bilo epidemije koronavirusa, bi Živa morala biti v Italiji in Franciji na štirih vezanih turnirjih in je domači ne bi videli dva meseca in pol. »V teku bi bili ali pa bi se začeli vsi pripravljalni turnirji na prostem pred Roland Garrosom in Wimbledonom. Ta sezona bi bila zame najbolj pomembna kot mladinko, saj v tej kategoriji tekmujem zadnje leto,« pojasni Živa, ki v tem času doživlja podobno usodo kot ostali športniki po vsem svetu.

Tekmovanja odpadajo ali jih prestavljajo, Wimbledon je odpovedan, drugi turnir velike četverice po vrsti, ki je v Franciji, je prestavljen, za Odprto prvenstvo Združenih držav Amerike pa še ni dokončne odločitve. Zagotovo do 13. julija ne bo nobenih tekmovanj ali turnirja, doda Živa, ki pravzaprav tekmuje že od svojega četrtega leta starosti, ko je v roke vzela teniški lopar v teniškem vrtcu otoškega teniškega kluba Krka Otočec, katerega članica je še danes. Zelo hitro je pokazala, da ima poleg veliko volje tudi talent, in tako se je začelo. Pri šestih letih je dobila prvega trenerja Gorana Jelena, čez dve leti pa jo je pod svoje okrilje vzel Gordan Janković.

Tako 17-letnica, namesto da bi lopar vihtela po turnirjih, že nekaj časa svojo telesno pripravljenost s prilagojeno vadbo redno, vsak dan vzdržuje doma. Običajen dan, torej takrat, ko ni bila na kakšnem turnirju, je bil sestavljen iz tri in pol do štiri ure tenisa ter ure in pol do dveh kondicijskih priprav, vmes pa se je učila, je zdaj povsem drugačen. Trening so zamenjale vaje, ki jih ji je predpisal kondicijski trener, ob tem »skoči« še na bližnjo Trško goro, najraje sama, več časa pa ima za učenje, tako da bo nekoliko lažje zaključila letnik, je dijakinja Šolskega centra Novo mesto in obiskuje tretji letnik. »Zdaj mi vsaj ni treba spati ob 21. uri,« v smehu pripomne. Živa namreč že leta hodi, za večino nas, spat zgodaj, zjutraj se zbudi že nekaj po peti uri, saj ima ob sedmih že kondicijski trening.

»NORO« LETO

Čeprav smo šele sredi aprila, je za mlado Otočanko že zelo zanimivo leto, če lahko tako rečemo. Začelo se je že v Avstraliji, kjer je, kot smo že zapisali, bila odlična v svojem krstnem nastopu na prvem od štirih glavnih svetovnih mladinskih grand slam turnirjev. Te si je prislužila z uspešno preteklo sezono, ko se je uvrstila med prvih 50 mladink sveta, danes pa na svetovni mladinski teniški lestvici ITF zaseda 41. mesto. Že ko je z očetom Boštjanom, ki je pravzaprav tudi njen menedžer, in trenerjem Goranom potovala v deželo tam spodaj, ni natančno vedela, ali bo turnir zaradi požarov, ki so tedaj divjali po Avstraliji. »Najprej smo na pripravljalni turnir prispeli v Traralgon, mesto vzhodno od Melbourna. V bližini so bili hudi požari, tako da so za dva dni prekinili tekmovanje, morali smo nositi maske in se zadrževati noter. K sreči je padal dež in se je zrak očistil, tako da smo lahko nato igrali. Je pa bilo zelo hladno, le 10 stopinj Celzija. Potem smo z avtobusom odšli v Melbourne, vožnja je trajala tri ure, tam pa pravi vročinski šok. Bilo je 45 stopinj, na igrišču pa je zaradi trde podlage občutek še za kakšnih 10 stopinj več,« se spominja Živa. Najprej je nastopila med posameznicami, a je žal izpadla v prvem krogu, potem ko je zaradi neznosnih krčev, takšnih prej še nikoli ni imela, dvoboj po prvem dobljenem setu morala predati. »Ta dan so bile štiri predaje zaradi vročine, potem pa so tekme prekinili, žal je bilo zame že prepozno. Zato sem se potem posvetila dvojicam in skupaj z Matildo Mutavdžić iz Velike Britanije osvojila drugo mesto.« Živo in očeta Boštjana so ob prihodu domov pričakali sorodniki, prijatelji in sosedje ter jima s tem pripravili res lepo presenečenje. Živa ni ostala dolgo doma, marca je že potovala v Španijo, kjer bi morala ostati pet tednov. »Bili smo skeptični, ali se bo vse skupaj zaradi koronavirusa speljalo do konca, a se tam o tem ni govorilo. Vse je bilo sproščeno, nihče ni temu posvečal kakšne pretirane pozornosti,« pripoveduje Živa. Ko je tako igrala svojo četrtfinalno tekmo na prvem turnirju, dobila prvi set, so po zvočniku objavili, da bo naslednja igra zadnja. In je bila. Tako so bile vse štiri igralke, ki so se uvrstile v polfinale, zmagovalke in si razdelile točke. Seveda je Živin oče Boštjan takoj stopil v akcijo, našel let in iz Španije je prišla z zadnjim letom v petek, 13. marca, iz Valencie prek Münchna.

KARANTENA

Pristala je v Zagrebu, kar je pomenilo, da mora Živa najprej za 14 dni v karanteno. To je lahko z babico Cveto preživela v stanovanju, ki ga imajo najetega v Zagrebu, kjer Živa živi in trenira zadnji dobri dve leti in pol. »Moram priznati, da res ni bilo enostavno 14 dni biti zaprt v stanovanju. Delala sem vaje, skakala okoli kavča, z babico sva tenis igrali na mizi, spala, jedla, delala za šolo … Drugi teden sem odštevala dneve do trenutka, ko bova lahko zapustili stanovanje in šli domov na Otočec,« je pripovedovala.

Potem se je zgodil še potres. »Bilo je v nedeljo zjutraj, 22. marca, ko se je vse začelo tresti, postelja je kar skala gor in dol, okna so se tresla, vsi moji pokali so popadli s polic, zunaj je nastala velika panika, ljudje so z dojenčki v rokah začeli hoditi ven, se voziti naokoli s svojimi avtomobili. Sicer naj od polnoči tistega dne ne bi zapuščali več svojih domov. Stanovanje imamo v novem delu Zagreba, kjer potres in nato še popotresni sunki niso pustili hujših posledic, poškodovan je bil stari del mesta,« oriše Živa, ki je nato čez nekaj dni po skupno treh preverjanjih pred mejo in na njej z babico prišla na Otočec.

Kako se bo odvila sezona, nihče ne ve. Prihodnje leto jo čakajo nastopi med članicami, kar je nova pomembna stopnička v njeni teniški karieri.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 16. aprila 2020

Besedilo in fotografiji: M. Žnidaršič