DL: Portret tedna - Binca Simonič

30.6.2020 | 13:00

DL: Portret tedna - Binca Simonič

Ali je knjiga lahko uteha, razvedrilo in duhovna pomoč tudi v času koronavirusa oziroma zdaj še posebej? »Seveda, posebno ker imamo zdaj čas tudi za vse neprebrane knjige, čas, da se umirimo od neprestanega hitenja. Knjiga kot zdravilo? Zakaj ne? Vsak si jih dozira sam. Knjige vsebujejo velike količine znanj in spretnosti za preživetje življenjskih viharjev. Povečujejo znanje, moč in zavedanje, kaj je za nas dobro, in ob rednem jemanju okrepijo zavedanje lastne vrednosti. Vsebujejo velike količine zelo specifičnih znanj in spretnosti za spopadanje z nevsakdanjimi, a skrajno neugodnimi nevšečnostmi in težavami. Kot naročeno za današnji čas,« pravi Binca Simonič iz Semiča.

Druženje s knjigami po njenem mnenju zbližuje. In zdravi: dolgočasje in osamljenost ter medsebojne odnose. Branje nas tako vrača k samim sebi. Umirja. V knjigah za osebno rast pridobimo vse potrebne spretnosti in znanja, s pomočjo katerih bomo svoje življenje spremenili na boljše! Z njihovo pomočjo preobrazimo svoje mišljenje in delovanje, pravi Simoničeva, in to utemeljeno: knjižničarka je, svojo poklicno kariero je zaključila v knjižnici Gimnazije Novo mesto. Knjižnica je bila in je še po njenem srce šole. »Ali kot smo ji rekli 'nebesa', ker je na vrhu stavbe in ker je nebeško lepa. Predvsem pa so legendarni stoli, udobni naslanjači. Ko srečam nekdanje dijake, me najprej pobarajo po njih. In če citiram mojo ljubo dijakinjo Nežo Cerinšek, ki je ob odhodu v pokoj tako popihala na dušo meni in naši knjižnici: 'Kateri prostor pod soncem še zmore tako lepo sešiti vonj čaja in kave s presenetljivo udobnimi naslanjači? Kaj se zgodi tu, v knjižnici, med tisočerimi besedami, ujetimi v platnicah knjig, da se počutimo silno domače in nadvse prijetno? Tukaj odmori kar nekam zbežijo, a se znotraj teh istih minut ustvarjajo spomini, ki se pripenjajo kakor broška na suknjo našega življenja, ki jo bomo slekli ob koncu našega obstoja. Nekaj neopisljivo lepega, čutečega, enkratnega, prepojenega s srčnostjo in toplino. Tu nas je pričakal vonj po kavi in čaju, po piškotih in modrosti, po sreči, pogovoru, ljubezni do življenja, spodbudi, besedah poguma in dejanjih srca, ki ste nam jih dali vi, naša draga Binca.' Mislim, da te besede povedo vse,« pravi.

Knjiga po njenem povezuje narode sveta, državljane, družine, posameznike. Njo sta knjiga in knjižničarstvo povezala tudi z dijaki. Tem je skušala knjigo približati skozi številne dejavnosti in se z njimi pogovoriti o prebranem. Ve, da bi jim lahko ponudila še več, a so, kot ugotavlja, v pogovorih hitro zašli na težave, ki jih tarejo. Vedno se ji je zdelo, da jih mora poslušati, skušati razumeti, jim svetovati.

Knjige in slovenščino je imela zelo rada že od osnovne šole. Imeli so zelo dobro profesorico za slovenščino Ano Snoj, in ta jo je navdušila nad branjem in knjigami. »Osebno mi literatura veliko pomeni. Povedati pravljico otrokom ali jim prebrati pesem, zgodbo pomeni deliti z njimi lepoto literature in svojo navdušenost nad literaturo. Navdušenost tistega, ki bere ali pripoveduje, je enako pomembna, kot kakovost literature, in to ne velja le pri otrocih, ampak tudi odraslih poslušalcih,« predlaga v razmislek.

Rodila se ni v umetniški družini. Oče je bil gozdar, mama medicinska sestra, ki pa je rada prebirala knjige in jih tudi kupovala. Oba sta že pokojna. Je pa Binca zelo povezana z bratom in sestro ter njunima družinama. Z možem živita na njegovem domu. Hčerka Nina je že poročena in je profesorica športne vzgoje v Semiču. »Z možem Matejem sta nam podarila eno samo srečo in veselje z Gašperjem in Klaro, mojima sončkoma. Strašno uživam z njima in se veselim vsakega njunega obiska,« pravi.

Rada gre sama po planinskih poteh, rada smuča, a uči ne več. Je strastna gobarka in sploh ljubi gozd. Sodeluje v župnijskem pastoralnem svetu, in zdaj so pri obnovi farne cerkve in pripravi zbornika ob 200-letnici prve blagoslovitve cerkve. Tam je urednica. Rada tudi še zmeraj pomaga pri kakšnem veznem tekstu ali govoru, če jo prosijo. »Rada imam vsa ročna dela, vrt mi je v veselje, rože, vse tako kot običajna upokojenka,« se zasmeje in doda, »časa zmanjkuje, a vseeno rada obiščem prireditve v našem kulturnem centru. Res so pridni in smo ponosni, da nam približajo kulturo Slovenije.«

Zakaj človek ostane v Beli krajini, zakaj je to storila ona? »Verjetno spet splet naključij. Službo sem dobila v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto in zagotovo bi ostala v Novem mestu, a problem je bil stanovanje, zato sva se z možem odločila, da postanem vsakodnevni emigrant, kar je ostalo 40 let! Pa Bela krajina mi je res ljuba, prijazni ljudje, mehkoba njihovih duš, družina, narava, mir, Kolpa, Gače, Mirna Gora, Smuk, pa imamo vse kot veliki svet! Ne, ne bi menjala!« pravi Binca Simonič.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 16. aprila 2020

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava