DL: Aljoša Šip, novi ravnatelj OŠ Šentjernej - Šola takoj postala moja

29.6.2020 | 14:50

Aljoša Šip

Petnajstega marca je vodenje OŠ Šentjernej prevzel novi ravnatelj, 50-letni Aljoša Šip, prof. športne vzgoje in defektolog, iz Kamnika pod Krimom v Občini Brezovica. Kakšne cilje si je zastavil na novem delovnem mestu, kako mu je minil prvi mesec dni, ko je šolanje potekalo na daljavo, in še marsikaj, je razkril v pogovoru za naš časopis.

Verjetno ste si prvi dan na novem delovnem mestu predstavljali drugače, kot je potekal – zaradi razglasitve epidemije koronavirusne bolezni covid-19 je bila vaša prva naloga podpis odloka o zaprtju osnovne šole. Kakšni so bili občutki?

Zelo verjetno sem bil edini ravnatelj v EU, ki je na prvi uradni delovni dan – v nedeljo – s prvo uradno odredbo šolo zaprl in poslal zaposlene in otroke domov. Najbrž bom zaradi tega pri otrocih dobro zapisan. Šalo na stran, že tako so prvi koraki v vlogi ravnatelja zahtevni, v pogojih kakršnih s(m)o, pa niti nisem imel časa preveč razmišljati. Takoj je bilo treba zelo poprijeti, razmišljati izven okvirjev, organizirati, sprejemati prave odločitve, poslušati, razumeti, ustvarjati okolje …, v razmerah, ki so bile povsem nove, neznane in drugačne od običajnih.

Ravnateljevanje ste začeli v neverjetnih okoliščinah. Učencev torej še niste mogli spoznati, kaj pa sodelavce? Kakšen vtis nasploh ste dobili?

OŠ Šentjernej in nekatere zaposlene sem poznal že prej, veliko informacij sem poiskal med kandidaturo, šolo sem pred nastopom trikrat obiskal, zato sem se večini sodelavcev lahko vsaj osebno predstavil. S svojimi neposrednimi kolegi v vodstvu šole smo se takoj dobro ujeli, zelo me podpirajo in mi pomagajo. Za spoznavanje poskušam izkoristiti vsako priložnost, vsak telefonski klic, odzovem se na vsako e-sporočilo. Je pa seveda virtualnost povsem nekaj drugega kot osebni stik.

Kako ste se s kolegi znašli pri »šoli na daljavo«, ko je bilo treba čez noč pouk zastaviti drugače, kar je bila sprememba tako za učitelje kot učence in starše?

Menim, da smo se odlično znašli. Izjemno moram pohvaliti učitelje, njihovo znanje, strokovno prilagodljivost in predvsem aktiven ter konstruktiven odziv. Pri načrtovanju, organiziranju in strukturi smo se zanesli na zdravo pedagoško »kmečko« pamet, predvidevali in načrtovali smo korake za daljše obdobje. Upoštevali smo značilnosti in možnosti naše šole. Vzpostavili smo enoten, logičen in sledljiv okvir poučevanja na daljavo: uporaben za učitelje, jasen za otroke ter prilagodljiv za starše, ki so čez noč postali naš partner.

V prvi fazi smo najprej poskrbeli za usposabljanje učiteljev, strukturo spletnih učilnic in želeli takoj vzpostaviti stik s čim več otroki ali njihovimi starši. Nato smo zagotovili IT-opremo za tiste, ki sploh niso imeli računalnikov in/ali dostopa do interneta, in družine z več otroki.

So začetne težave mimo?

Učitelji so osvajali učenja ABC po spletu, zelo pomembno je bilo tudi to, da smo takoj tako otroke kot starše prosili za povratne informacije. Nihče od nas ni točno vedel, kakšen bo učinek učenja na daljavo, zanimala nas je količina učnih gradiv, spremenjeni bioritem družin in še precej drugih pomembnih informacij. Odziv je bil odličen, že ob prvi anketi smo dobili več sto odzivov in bogat vir informacij.

Uvedli smo učna gradiva brez tiskanja, spremenili smo njihov čas dostopnosti, omogočili čim več načinov komunikacije med učitelji, starši in učenci, uvedli ritem ponedeljek, sreda in petek: pravi pouk, torek in četrtek: projektne, igralne, sprostitvene in raziskovalne dejavnosti, ponudili praktične veščine v Kratkočasnicah, v učilnici Za nadarjene in vedoželjne ponujamo dodatne vsebine.

Prilagodili smo količino, vrsto in vsebino učnih gradiv. Želeli smo, da sta šola in spletna učilnica vir in kanal pozitivnih informacij, socialnih stikov in blažilnik napetosti, strahu in negotovosti zaradi grožnje epidemije novega koronavirusa, veliko vsebin smo namenili ozaveščanju in samozaščitnemu ter odgovornemu ravnanju.

Poseben tehnični izziv je bilo vzpostavljanje poslovanja pisarne in računovodstva na daljavo ter omogočanje rednega vzdrževanje šolskih stavb matične šole in podružnice. V šoli smo vzpostavili dežurstvo dvakrat tedensko ter tehnološke možnosti, da bo delo na daljavo lahko pedagoško orodje in praksa tudi v prihodnje. Tu bi se še posebej rad zahvalil našemu računalnikarju, SuperMarjanu Cerinšku, ki se je izkazal na svojem tehničnem in IT-jevskem področju ter po deset ur in več dnevno predano skrbel, da je pouk na daljavo zares stekel.

Kako ste poskrbeli za romske učence?

Tako kot za vse preostale in kot sem že povedal. Najprej smo poskrbeli za stik z vsemi otroki ali njihovimi starši, in kjer ni bilo mogoče učenje ne preko IT-opreme ne s pametnimi telefoni, smo uvedli tiskana učna gradiva »po pošti« vsak ponedeljek. Želimo imeti reden stik z vsemi, ponuditi več oblik komuniciranja. Seveda se hkrati zavedamo pomanjkljivosti učenja na daljavo še posebej za vse ranljive skupine otrok v šoli. V stikih sem bil tudi s strokovnjaki Amnesty International Slovenija in Uradom varuha za človekove pravice.

Na Dolenjsko prihajate s Centra Janeza Levca v Ljubljani, ustanove, ki je namenjena vzgoji in izobraževanju ter usposabljanju otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Kje vas je še prej vodila službena pot?

Delo na »Levcu« me je od vseh gotovo najbolj zaznamovalo, spremenilo, me opremilo z drugačnimi izkušnjami, vrednotami in širšim pogledom na družbo ter pedagoški poklic, ki jih bom tako v vlogi ravnatelja kot človeka negoval, ohranjal in predajal naprej. Delal sem še v srednji šoli, na dveh osnovnih šolah, bil zunanji sodelavec na fakulteti, podjetnik, prostovoljec, samostojni športni delavec v vrhunskem športu mladih, turizmu, projektnem delu … Veliko izkušenj se je nabralo.

Vidite prednost v tem, da je ravnateljevanje v OŠ Šentjernej prevzel nekdo »od zunaj«? Kaj menite, s čim ste prepričali svet Zavoda OŠ Šentjernej, da je izbral prav vas?

Gotovo sem neobremenjen z lokalnimi običaji in odnosi, imam svoja stališča, poglede in izkušnje, ki so lahko svež veter, če jih bom v vlogi vodje znal prenesti na kolektiv in seveda skupnost. Spoštujem okolje, v katerem delam, šentjernejska šola je takoj postala »moja«. Izkušnja kandidature je bila pozitivna, saj so me na predstavitvah pred zaposlenimi, pred člani sveta staršev, občinski svetniki itd. dodobra pretipali, vendar bili vedno izjemno korektni, iskreni in predvsem sem se počutil od vseh dobrodošel. Najbrž sem ljudi prepričal z odkritostjo in iskrenostjo – že po naravi imam zelo rad ljudi in sem pozitiven, gotovo pa so pripomogli poklicne izkušnje in strokovno znanje.

Šentjernejska osnovna šola velja za zelo kakovostno, uspešna je na mnogih drugih področjih. Kaj bo vaša prioriteta?

Najprej bo na vrsti intenzivno spoznavanje okolja, zaposlenih in otrok. Hkrati želim vzpostaviti pozitivno, sodelovalno in prijazno delovno in učno okolje ter aktivno sodelovanje učiteljev pri oblikovanju klime, učnih vsebin, vključevanje njihovih močnih področij, veščin, dodatnih znanj v pouk. Izjemno pomembno je tudi sodelovanje staršev, ki lahko nekoč preraste v partnerstvo. Sedanje stanje je odlična priložnost za vse našteto. Seveda me čaka izjemno veliko dela in učenja, saj je vodenje tako velike in uspešne šole pravi izziv.

Ste tudi soustanovitelj Zavoda Super Glavce. Vas veseli, da je na šentjernejski šoli že »doma« FLL, da so v tem uspešni?

Seveda, saj gre za odličen in popolnoma drugačen način izkustvenega učenja in predvsem pridobivanja veščin s področja znanosti, tehnologije in timskega dela, ki odlično dopolnjuje klasični pouk. OŠ Šentjernej sodeluje v programu FLL že od začetka. Vse generacije šentjernejskih FLL-jevcev so imele zavzete in predane mentorje, s katerimi sem se osebno spoprijateljil ter zato šolo in njene zaposlene cenim že vrsto let. Zelo sem hvaležen, da tudi v novi vlogi lahko združim svoj hobi in strast s poklicno potjo.

Kdo bo vaša desna roka, ste že izbrali pomočnika ravnatelja, morda dva – kot je bilo običajno v preteklosti?

Šola je velika, zato sta dva pomočnika nujna. Glede na odlično delo moje predhodnice Nine Šalamon in Boštjana Tomazina sem vesel, da sta oba sprejela vlogo pomočnikov. Desnih rok imam pravzaprav še več v tajništvu, računovodstvu in svetovalni službi, nič manj niso pomembne desne roke v tehničnih skupinah. Seveda pa komaj čakam, da se šola spet napolni z vrvežem otrok in da spoznam vse zaposlene tudi osebno. Sedanje vodenje »na daljavo« je zares nevsakdanja preizkušnja.

Kako preživljate dneve v izolaciji?

Zelo delovno, aktivno in čas dobesedno beži. Prva dva tedna sem delal cele dneve in tudi pozno v noč. Doma imam sinova, ki prav tako delata v spletnih učilnicah, tudi žena dela od doma. Živimo na vasi, vrt, narava in gozd so nekaj korakov stran, hiša je dovolj velika, da imamo vsak svoj delovni kotiček za delo na daljavo, včasih jo spremenimo v »gostilna išče šefa«, fitnes, nogometno igrišče, kino, koncertno dvorano … Poskušamo ostati pozitivni in se odgovorno obnašati v sedanji situaciji.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 23. aprila 2020

Lidija Markelj